To sporočilo povzema rezultate poglobljenih pregledov, v katerih je bilo ocenjeno, ali v več državah članicah EU obstajajo neravnotežja in čezmerna neravnotežja. (*) Poleg tega ugotavlja, kakšna je razsežnost euroobmočja v makroekonomskih neravnotežjih, ter na kakšen način je treba nekatere izzive politik obravnavati v širšem kontekstu celotnega euroobmočja. Sporočilo obravnava tudi razvoj javnih financ, kar naj bi prispevalo k celovitemu nadzoru: za zadevne države je Komisija posodobila svoje ocene iz novembra 2013, ko je ocenila njihove osnutke proračunskih načrtov. (**)

V poglobljenih pregledih so obravnavani relevantni kazalniki gospodarstev držav članic, zlasti zunanjetrgovinska bilanca, varčevalna in naložbena bilanca, efektivne obrestne mere, deleži na izvoznih trgih, stroškovna in nestroškovna konkurenčnost, produktivnost, zasebni in javni dolg, cene nepremičnin, kreditni tokovi, finančni sistemi, brezposelnost in druge spremenljivke. V oceni neravnotežja ali čezmernih neravnotežij je upoštevan položaj posameznih gospodarstev v danem trenutku, dinamika vsakega od navedenih kazalnikov ter po potrebi nedavni ukrepi politike.

Poglobljeni pregledi kažejo, da se izzivi, s katerimi se soočajo gospodarstva EU, spreminjajo. Ob uvedbi postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem in v preteklih ciklih njegovega izvajanja so bili glavni izzivi povezani z nevzdržnimi primanjkljaji tekočega računa, izgubo konkurenčnosti zaradi prej zelo dinamičnih stroškov dela, zadolženostjo zasebnega sektorja in visokimi cenami nepremičnin. Trenutno glavni izzivi čezmejne narave zadevajo tudi učinek razdolževanja na srednjeročno rast v številnih državah; vzdržnost zasebnega in javnega dolga ter zunanjih obveznosti v razmerah zelo nizke inflacije; potrebo po zagotovitvi ustreznega dotoka posojil ekonomsko vzdržnim panogam – zlasti v nemenjalnem sektorju – in ranljivim gospodarstvom v razdrobljenem finančnem sistemu; ter zelo visoko raven brezposelnosti v številnih gospodarstvih.  

Komisija je na podlagi poglobljenih pregledov ugotovila neravnotežja v Belgiji, Bolgariji, Nemčiji, na Irskem, v Španiji, Franciji, na Hrvaškem, v Italiji, na Madžarskem, Nizozemskem, v Sloveniji, na Finskem, Švedskem in v Združenem kraljestvu. Med temi državami članicami se Hrvaška, Italija in Slovenija soočajo s čezmernimi neravnotežji. Komisija na primer v zvezi s Španijo meni, da je v preteklem letu prišlo do pomembnih prilagoditev in da se bodo neravnotežja glede na sedanja gibanja še naprej postopoma zmanjševala; to je sicer podlaga za ugotovitev, da neravnotežja niso več čezmerna v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem, vendar Komisija poudarja, da so še vedno prisotna znatna tveganja.

Vzroki za neravnotežja in tveganja, ki jih povzročajo, se od gospodarstva do gospodarstva razlikujejo. Politike je treba prilagoditi izzivom posameznih gospodarstev ter zagotoviti ustrezno spremljanje. Komisija namerava v skladu s priporočilom Sveta, naslovljenim na države euroobmočja,  uvesti posebno spremljanje izvajanja politik, ki jih je Svet priporočil državam članicam s čezmernimi neravnotežji (Hrvaška, Italija in Slovenija), ter posebno spremljanje za države članice, v katerih neravnotežja zahtevajo odločno ukrepanje politik (Irska, Španija in Francija). (***) Za Irsko in Španijo bo spremljanje temeljilo na nadzoru po izteku programa.

V zvezi z Dansko in Malto Komisija meni, da so se tveganja v primerjavi z letom prej zmanjšala in so bolje nadzorovana; v teh državah ni več neravnotežij v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Kar se tiče luksemburškega gospodarstva, je sicer potrebna nadaljnja pozornost na več področjih, vključno z velikim finančnim sektorjem, vendar pa te značilnosti niso neravnotežja v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. (****)

Krepitev okrevanja in dosledno izvajanje politik bi morala v prihodnjih letih olajšati odpravo neravnotežij in čezmernih neravnotežij v drugih gospodarstvih. Ob tem pa je treba opozoriti, da so neravnotežja dolgoročen pojav, zato lahko traja precej časa, preden se pokažejo rezultati ustreznih politik v smislu znatnega zmanjšanja makroekonomskih tveganj s pomočjo nadzora v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Zato ugotovitev, da v nekem gospodarstvu več let obstajajo neravnotežja ali čezmerna neravnotežja, ne pomeni, da so sprejete politike neustrezne, temveč je opozorilo, da tveganja še vedno obstajajo ter da je potrebno pozorno spremljanje neravnotežij in izvajanja ustreznih politik. Kljub temu je treba opozoriti, da je v nekaterih državah vztrajanje neravnotežij povezano tudi s počasnim izvajanjem priporočil, ki so bila posameznim državam izdana v okviru evropskega semestra.

Na področju javnih financ se ob stalnih prizadevanjih za fiskalno konsolidacijo stanje še naprej izboljšuje tako v EU kot v euroobmočju. Za Francijo in Slovenijo pa zadnje napovedi kažejo, da obstajajo tveganja, da konsolidacijska prizadevanja morda niso zadostna, da bi zmanjševanje čezmernih primanjkljajev še naprej potekalo v skladu z načrti. Komisija zato  na ti državi članici naslavlja priporočili na podlagi člena 11 Uredbe (EU) št. 473/2013.

Komisija pričakuje, da bodo države članice upoštevale ugotovitve poglobljenih pregledov in javnofinančnih napovedi pri pripravi svojih nacionalnih reformnih programov ter programov stabilnosti oziroma konvergenčnih programov. Države članice s čezmernimi neravnotežji bi morale v svojih naslednjih nacionalnih reformnih programih, programih stabilnosti in konvergenčnih programih zlasti opredeliti celovit in podroben odziv politik. Komisija je pripravljena na tesno sodelovanje s temi državami članicami pri pripravi odziva in pri tem v celoti spoštovati nacionalne postopke. Od obeh držav članic, na kateri je v sporočilu naslovljeno priporočilo, naj zagotovita, da bo zmanjševanje čezmernega primanjkljaja še naprej potekalo po načrtih, se pričakuje, da bosta poročali o odzivu na to priporočilo v ločenem oddelku programa stabilnosti. Nacionalni reformni programi, programi stabilnosti in konvergenčni programi vseh držav članic bodo ocenjeni junija 2014 v okviru evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik, da bi ugotovili, ali so ustrezni glede na izzive. Če bo Komisija menila, da predlagani odziv politik držav članic, ki imajo čezmerna neravnotežja (Italija, Hrvaška, Slovenija), ni ustrezen glede na izzive, bo Svetu priporočila, naj zadevna država članica sprejme ustrezne ukrepe v okviru korektivnega dela postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Po potrebi bodo v začetku junija sprejeti tudi nadaljnji koraki v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

_______________

(*) To sporočilo izpolnjuje zahtevo iz člena 6(1) in člena 7(1) Uredbe (EU) št. 1176/2011, v skladu s katero Komisija obvešča Evropski parlament, Svet in Euroskupino o rezultatih poglobljenih pregledov. Poglobljeni pregledi za sedemnajst držav članic so objavljeni hkrati s tem sporočilom (glej European Economy – Occasional Papers). V smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem so neravnotežja trendi, ki povzročajo gibanja, ki negativno vplivajo na delovanje gospodarstva države članice ali monetarne unije ali Unije kot celote; čezmerna neravnotežja so pomembna neravnotežja, vključno s tistimi, ki bi lahko ogrozila pravilno delovanje ekonomske in monetarne unije.

(**) COM(2013) 900 z dne 15. novembra 2013.

(***) Glej Priporočilo Sveta (2013/C 217/24) z dne 9. julija 2013 (UL C 217, 30.7.2013, str. 97). 

(****) Komisija je v poročilu o mehanizmu opozarjanja iz novembra 2013 menila, da za Češko republiko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Avstrijo, Poljsko in Slovaško ni treba uvesti nobenih posebnih ukrepov v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. V okviru evropskega semestra se bo še naprej izvajal makroekonomski nadzor za vse navedene države članice. Poleg tega se postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem ne uporablja za države članice, ki izvajajo programe za makroekonomsko prilagoditev in za to prejemajo finančno podporo: Grčijo, Ciper, Portugalsko in Romunijo; v okviru njihovih programov se bo tudi v prihodnje izvajalo okrepljeno spremljanje neravnotežij in politik teh držav.

Pregledna tabela Celosten nadzor makroekonomskih in fiskalnih neravnotežij (Države članice, za katere je bil izveden poglobljen pregled)

|| Postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || Pakt za stabilnost in rast

Ugotovitev || Nadaljnji ukrepi

BE || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2013

BG || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || SPC še ni dosežen

DE || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || SPC je presežen

DK || Ni neravnotežij || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2013

IE || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem Posebno spremljanje: nadzor po izteku programa || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2015

ES || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem  Posebno spremljanje: nadzor po izteku programa || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2016

FR || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem Uvedeno bo posebno spremljanje || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2015 Komisija danes sprejema priporočilo (*)

HR || Čezmerno neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem Odločitev o nadaljnjih korakih v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem naj bi bila sprejeta junija. Uvedeno bo posebno spremljanje || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2016

IT || Čezmerno neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem Odločitev o nadaljnjih korakih v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem naj bi bila sprejeta junija. Uvedeno bo posebno spremljanje || SPC še ni dosežen

LU || Ni neravnotežij || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra || SPC je presežen

HU || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || SPC še ni dosežen

MT || Ni neravnotežij || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2014

NL || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2014

SI || Čezmerno neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Odločitev o nadaljnjih korakih v okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem naj bi bila sprejeta junija. Uvedeno bo posebno spremljanje || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2015 Komisija danes sprejema priporočilo (*)

SE || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || SPC je presežen

FI || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || SPC še ni dosežen

UK || Neravnotežje || Priporočila, ki bodo izdana v okviru evropskega semestra, vključno z vprašanji, povezanimi s postopkom v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem || Čezmerni primanjkljaj, rok za odpravo: 2014–2015

(*) Priporočila, izdana v skladu z zakonodajnim dvojčkom (Uredba št. 473/2013) v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev pravočasne odprave čezmernega javnofinančnega primanjkljaja, zadevajo samo države članice euroobmočja. SPC: srednjeročni proračunski cilj Države članice euroobmočja, za katere je bil izveden poglobljeni pregled, so sivo osenčene.

1.           Uvod in glavne ugotovitve

V preteklih letih se je okvir ekonomskega upravljanja EU močno okrepil. Zdaj določa usklajen letni cikel usklajevanja ekonomskih politik v Evropi, za euroobmočje pa bolj integrirane ukrepe. Evropski semester je postal ključen za izvajanje reform, saj zagotavlja, da države članice usklajujejo svoje ekonomske politike in svoja prizadevanja za spodbujanje rasti in ustvarjanje delovnih mest.[1]

Postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem skupaj z okrepljenim paktom za stabilnost in rast, ki je usmerjen v vzdržnost javnih financ, tvori jedro okrepljenega ekonomskega upravljanja EU. Postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem je bil zasnovan, da bi pomagal odkrivati, preprečevati in reševati težave v zgodnji fazi. Ob začetku četrtega cikla evropskega semestra novembra 2013 je Komisija v poročilu o mehanizmu opozarjanja pregledala stanje v vseh državah članicah EU na podlagi nabora kazalnikov, da bi ugotovila morebitna makroekonomska neravnotežja, in opredelila 16 primerov, v katerih je bil potreben poglobljeni pregled. Na predlog Sveta za ekonomske in finančne zadeve iz februarja 2014 je vključena tudi Irska, ki je uspešno zaključila program za makroekonomsko prilagoditev. Na podlagi teh poglobljenih pregledov je Komisija oblikovala ugotovitve o obstoju in vrsti neravnotežij.

Analiza na splošno kaže, da se makroekonomska neravnotežja, ki so nastajala mnogo let, počasi zmanjšujejo. V eni od držav neravnotežja niso več čezmerna, v dveh državah pa neravnotežij ni več. Vendar je v nekaterih državah prišlo do novih zaskrbljujočih pojavov, ki zahtevajo večjo pozornost. Komisija pričakuje, da bodo navedene tri države članice, v katerih je ugotovila čezmerna neravnotežja, hitro in odločno ukrepale ter v svoje naslednje nacionalne reformne programe ter programe stabilnosti oz. konvergenčne programe vključile celovite in podrobne ukrepe politik. Države članice, v katerih je Komisija ugotovila obstoj neravnotežij, so pozvane, da ugotovitve poglobljenih pregledov upoštevajo v svojih nacionalnih reformnih programih ter programih stabilnosti oz. konvergenčnih programih. Komisija bo junija na tej podlagi v okviru evropskega semestra pripravila priporočila glede politik za odpravljanje teh neravnotežij in preprečevanje nastanka novih.

Kot del stalnega spremljanja obveznosti v okviru postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem je Komisija danes uporabila tudi nov instrument na podlagi okrepljenega pakta za stabilnost in rast ter opozorila dve državi članici euroobmočja na tveganje neizpolnitve proračunskega cilja, priporočenega za letošnje leto. Komisija bo v okviru evropskega semestra junija ponovno ocenila celoten položaj, kar zadeva obveznosti v okviru pakta za stabilnost in rast, in bo po potrebi Svetu predlagala ustrezne ukrepe.

2.           Nujnost nadaljnjih reform kljub gospodarskemu okrevanju

Gospodarsko okrevanje se krepi. Na podlagi zadnjih napovedi[2] bo evropsko gospodarstvo v letu 2014 zraslo za 1,5 odstotka, v letu 2015 pa za 2,0 odstotka. Projekcije rasti so prvič po nekaj letih za več držav popravljene navzgor. Več ključnih kazalnikov, povezanih z neravnotežji, se izboljšuje, med njimi zunanjetrgovinska bilanca in proračunski položaj, kazalniki na področju konkurenčnosti in trgovine, kot tudi splošna zadolženost. V številnih državah so cene nepremičnin dosegle dno cikla in začele zmerno rasti. Stopnja brezposelnosti se je ustalila in se v več gospodarstvih počasi znižuje, čeprav so v mnogih državah brezposelnost in drugi kazalniki socialne stiske še vedno previsoki. Odpravljanje neravnotežij, ki je posledica politično kompleksnih ukrepov politik kot tudi socialno bolečega prilagajanja gospodarskih subjektov, prispeva k izboljševanju temeljev in podpira postopno okrevanje, kar nato pripomore k zmanjševanju makroekonomskih tveganj. Vendar je okrevanje še vedno krhko in neenakomerno. EU in euroobmočje se bosta šele v letih 2014 oziroma 2015 vrnila na realne ravni gospodarske aktivnosti, zabeležene leta 2007, v nekaterih državah članicah pa bo ta proces dolgotrajnejši.

Poglobljeni pregledi kažejo, da se izzivi, s katerimi se soočajo gospodarstva, ki so predmet pregleda, spreminjajo. Ko je Komisija predložila predlog uredbe o postopku v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem ter ob njenem poznejšem sprejetju in v prvih dveh ciklih njenega izvajanja, so bili glavni izzivi povezani z nevzdržnostjo primanjkljajev tekočega računa, izgubo konkurenčnosti zaradi prej zelo dinamičnih stroškov dela, zasebnim dolgom in visokimi cenami nepremičnin. Številna neravnotežja na strani „tokov“, kot je primanjkljaj tekočega računa, so bila sicer odpravljena, to pa ne velja tudi za neravnotežja na strani „stanj“, kamor spadajo zunanje obveznosti. Trenutno glavni izzivi čezmejne narave zadevajo še vedno prisoten učinek pritiskov, ki izhajajo iz razdolževanja, na srednjeročno rast v številnih državah; vzdržnost zasebnega dolga ter zunanjih obveznosti v razmerah zelo nizke inflacije in počasne rasti; posledice dejstva, da euroobmočje prehaja v razmeroma velik presežek tekočega računa; ter potrebo po zagotavljanju kreditiranja za vzdržne naložbe v ranljiva gospodarstva v razdrobljenem finančnem sistemu. Poleg tega zelo visoka raven brezposelnosti v mnogih gospodarstvih predstavlja velik izziv za politiko in družbo.  

Pri odzivih politik na spreminjajoče se izzive bi bilo treba upoštevati tudi razsežnost euroobmočja v neravnotežjih. Makroekonomska neravnotežja so v prvi vrsti najbolj škodljiva za gospodarstva zadevnih držav članic, ki imajo zato interes, da zmanjšajo tveganja, povezana z neravnotežji. Tveganja se nanašajo na zunanjetrgovinsko vzdržnost ter vzdržnost javnega in zasebnega dolga; zmožnost konkuriranja na svetovnih trgih ter nazadnje tudi zmožnost ustvarjanja trdne srednjeročne rasti in delovnih mest. Ker pa so gospodarstva medsebojno odvisna, se neravnotežja širijo na druge države, upad učinkovitosti ene države članice pa pomeni tudi zmanjšanje blaginje v njenih partnericah. Makroekonomski položaj in ukrepi politike v eni državi članici vplivajo na njene partnerice na več načinov: prek trgovine, finančnih in monetarnih povezav, strukturnih reform ter zaupanja in negotovosti.[3]

V okviru postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem je treba zaradi medsebojne odvisnosti gospodarstev obravnavati več izzivov z vidika celotnega euroobmočja:

· Politike za rast. Euroobmočje je po več letih recesije ali počasne rasti zdaj vstopilo v fazo krhkega okrevanja. Glede na medsebojno povezanost držav članic in omejitve, s katerimi se soočajo številne izmed njih, je pričakovati, da bodo krepitev gospodarskih aktivnosti in izboljšanje srednjeročnih obetov omogočile nadaljnje strukturne reforme, namenjene povečanju konkurenčnosti, in prilagajanje v najbolj ranljivih gospodarstvih, v večjih in manj zadolženih državah pa politike, usmerjene v povečanje domačega povpraševanja in potencialne rasti. Ključnega pomena so politike, ki prispevajo k rasti naložb, saj krepijo povpraševanje v kratkoročnem obdobju ter povečujejo potencialno rast v prihodnosti.[4]

· Razlike v delovanju in uspešnosti finančnih trgov različnih držav povzročajo razdrobljenost finančnega trga. Ta pomeni, da za podjetja in gospodinjstva glede na državo sedeža oziroma stalnega prebivališča veljajo različne obrestne mere in pogoji kreditiranja, ki presegajo upravičeno raven v skladu z gospodarskimi temelji. Zagotavljanje, da finančni sistem zagotavlja financiranje za vzdržne naložbene projekte, je potrebno zaradi prerazporejanja virov med sektorji med najbolj ranljivimi državami članicami[5] in ponovne vzpostavitve nemotenih finančnih tokov „navzdol“ k periferiji euroobmočja.

· Zadolženost in zelo nizka inflacija. Za srednjeročno rast je pomembna stabilnost cen, ki jo ECB opredeljuje kot stopnjo inflacije pod dvema odstotkoma, a blizu tej ravni, v srednjeročnem obdobju. Zimska napoved Komisije kaže na daljše obdobje nizke inflacije, ki bi lahko negativno vplivala na gospodarsko aktivnost in raven dolga. Poleg tega zelo nizka inflacija pomeni, da je potrebna ustrezna raven nominalne prožnosti, da se doseže prilagoditev realnih plač, ki bo v nekaterih primerih morda potrebna za zmanjšanje brezposelnosti. 

· Uravnoteženje v težavnih gospodarskih razmerah. Euroobmočje je v procesu uravnoteženja, ki je že precej napredoval, ni pa še zaključen. Za več držav članic to pomeni povrnitev konkurenčnosti z notranjo devalvacijo, tj. z omejevanjem plač, povečanjem produktivnosti in znižanjem drugih proizvodnih stroškov glede na trgovinske partnerice. Skupaj z ambicioznim širšim načrtom reform je to nujno za povrnitev konkurenčnosti tako znotraj monetarne unije kot tudi v svetovnem merilu, vendar ob znatnih socialnih stroških. V primerjavi z gospodarsko prilagoditvijo v nekaterih gospodarstvih po vzpostavitvi monetarne unije je izziv povrnitve konkurenčnosti toliko večji zaradi nizke gospodarske aktivnosti v EU kot celoti in v svetu. Potrebne prilagoditve stroškov dela so odvisne ne le od specifičnih razmer vsake države članice, temveč tudi od gibanj stroškov dela pri konkurentih znotraj in zunaj euroobmočja ter nominalnega deviznega tečaja eura. Devizni tečaj eura ni cilj politike. Pritiski navzgor na devizni tečaj so lahko posledica notranjih ali zunanjih dejavnikov. Obstaja tveganje, da se povečanje konkurenčnosti, doseženo z zelo težavno prilagoditvijo notranjih politik, ne bi izničilo z dvigom nominalnega deviznega tečaja eura. Čeprav je skupno povpraševanje v euroobmočju še vedno šibko, zimska napoved Komisije kaže, da bo okrevanje vse bolj temeljilo na domačem povpraševanju in se razširilo po državah članicah, kar bi lahko prispevalo k omilitvi pritiskov navzgor.

Ukrepi za odpravo makroekonomskih neravnotežij in razlik v konkurenčnosti so potrebni v vseh državah članicah, zlasti v euroobmočju. Kot je bilo ugotovljeno v priporočilih za države članice euroobmočja,[6] bi morale te ukrepati tako posamično kot skupaj v okviru Euroskupine in prevzeti odgovornost za skupno naravnanost politik v euroobmočju, da se zagotovi dobro delovanje euroobmočja ter povečata rast in zaposlenost. Usklajevanje bi moralo prispevati k zagotavljanju, da je hitrost fiskalne konsolidacije prilagojena javnofinančnemu in makroekonomskemu položaju držav članic. Ukrepi na fiskalnem področju in ukrepi za povečanje produktivnosti bi morali spodbujati nadaljnje uravnoteženje v euroobmočju ter odpraviti izkrivljanja v varčevalnih in naložbenih vzorcih obnašanja držav članic. Za omilitev socialnih posledic krize in naraščajoče brezposelnosti so potrebne nadaljnje reforme (npr. za olajšanje dostopa do zaposlitve, preprečevanje zgodnjega izstopa s trga dela, zmanjšanje stroškov dela in boj proti segmentaciji trga dela).

Dokončanje bančne unije ostaja temelj za povrnitev zaupanja v finančni sektor in zmanjšanje razdrobljenosti trga. To pa bo okrepilo dotok posojil realnemu gospodarstvu, zlasti malim in srednjim podjetjem, ki so običajno bolj odvisna od financiranja bank. Tudi opredelitve v zvezi z likvidnostnimi pravili za banke, ki se pripravljajo v delegiranih aktih zakonodaje o kapitalskih zahtevah, bi morale olajšati dostop realnega gospodarstva do financiranja. Zato je treba spodbujati nadaljnje čiščenje bilanc stanja in konsolidacijo bančnega sistema; za to bo ključna celovita ocena bilanc stanja bank, ki jo pripravlja ECB.

Prispevek velikih držav članic k rasti je pomemben. V največjih državah članicah euroobmočja bi morale biti prednostne naloge politik osredotočene na krepitev domačega povpraševanja in srednjeročne rasti v Nemčiji, odpravljanje ozkih grl za srednjeročno rast ob hkratnem izvajanju strukturnih reform in fiskalni konsolidaciji v Franciji in Italiji ter nadaljevanje urejenega razdolževanja in strukturnega preoblikovanja gospodarstva, ki bo prispevalo k trajnostni rasti, kot tudi reševanje socialnih težav v Španiji.

3.           Glavne ugotovitve, ki veljajo za več držav članic

Poglobljeni pregledi dajejo celovitejši vpogled v dogajanja, značilna za več držav članic, ki so že bila obravnavana v poročilu o mehanizmu opozarjanja.[7] Določena neravnotežja in tveganja so še vedno značilna za več držav članic. Poglobljeni pregledi kažejo zlasti naslednje:

· Velike zunanje obveznosti so še vedno šibka točka. V zadnjih četrtletjih so se primanjkljaji tekočega računa v državah, ki so imele pred krizo visok primanjkljaj, dodatno znižali. V nekaterih državah, kot so Bolgarija, Španija, Hrvaška in Madžarska, se je saldo tekočega računa prevesil v presežek, ki je še posebej velik na Irskem in v Sloveniji. Izboljšanje salda tekočega računa v teh državah članicah je posledica povečanja konkurenčnosti, ki ga je omogočila prilagoditev stroškov dela, pa tudi krčenja domačega povpraševanja v navedenih državah. Vendar z vidika stanj neto zunanje obveznosti v nekaterih državah, ki so predmet pregleda, ostajajo zelo visoke. To še zlasti velja za Irsko, Španijo, Hrvaško in Madžarsko, v katerih je neto finančna pozicija do tujine blizu letnega BDP ali višja od letnega BDP, zelo visoka pa je tudi v Bolgariji. Zunanja vzdržnost se od države do države razlikuje in je odvisna tudi od vrste njihovih bruto in neto obveznosti. Visok delež neposrednih tujih naložb zmanjšuje tveganja v Bolgariji ter na Irskem in Madžarskem.[8] Precejšen del izboljšanja tekočih računov ni ciklične narave, zato se pričakuje, da se bo ohranilo tudi po okrevanju.[9] Za zagotovitev zunanje vzdržnosti najbolj zadolženih gospodarstev pa bo treba ob dolgotrajnejših presežkih ali nizkih primanjkljajih nadaljevati s prilagajanjem tekočih računov. Strukturno zmanjšanje povpraševanja v najbolj ranljivih državah kaže na potrebo po povečanju produktivnosti s pomočjo reform, ki spodbujajo rast; v nasprotnem primeru bi gospodarska aktivnost dolgo ostala šibka, še posebej v najbolj zadolženih gospodarstvih. 

· V zadnjih letih so se zunanjetrgovinski tokovi nekaterih držav močno poslabšali. To velja za Francijo in Združeno kraljestvo – slednje trenutno izkazuje največji primanjkljaj tekočega računa v EU. Čeprav imata ti gospodarstvi razmeroma nizko raven neto zunanjih obveznosti in njuna zunanja vzdržnost ni ogrožena, lahko v primeru, da bo njun zunanji primanjkljaj še naprej naraščal, zaradi vse večjih razlik nastanejo specifična tveganja za njuni gospodarstvi.

· Trdovratni zelo visoki presežki tekočega računa pogosto odražajo šibko dinamiko domačega povpraševanja. Država s presežkom na tekočem računu prenese porabo od danes na jutri tako, da vlaga v tujini. Po drugi strani pa lahko država s primanjkljajem na tekočem računu danes poveča svoje naložbe ali porabo, vendar mora prihodnje prihodke prenesti v tujino, da odkupi zunanji dolg.[10] Zelo visoke presežke imajo Nemčija, Luksemburg, Nizozemska in Švedska, presežek pa je visok tudi na Danskem. Presežki v teh državah so povezani z močno izvozno uspešnostjo v primerjavi z uvozom; pri čemer je zmerna rast uvoza v skladu z rastjo domačega povpraševanja. Glede na to, da bo treba del tekočih prihodkov prihraniti za reševanje izziva, ki izvira iz demografskih napovedi,[11] in zagotoviti prihranke za tuja vlaganja, so zmerni presežki dobrodošli. V obsegu, v katerem so visoki presežki posledica velikih domačih investicijskih vrzeli, tudi negativno vplivajo na srednje- do dolgoročne gospodarske obete. Vzroki za presežke niso v vseh teh državah enaki; na Danskem, Nizozemskem in Švedskem, kjer gospodinjstva in nefinančne družbe beležijo visoko raven dolga, so povezani z razdolževanjem, kar pa v veliko manjši meri velja za Nemčijo. Trgovinski presežek Nemčije do tujine se je povečal, glede na preostalo euroobmočje pa zmanjšal. Tak razvoj je ugoden, vendar ga je treba postaviti v perspektivo: sprememba glede na euroobmočje ne izvira toliko iz povečanja nemškega uvoza kot iz zmanjšanja uvoza na periferiji euroobmočja. Poleg tega je zmanjšanje presežka znotraj euroobmočja delno povezano z drugimi državami, ki so v presežku. Povečanje domačega povpraševanja s pospešitvijo naložb bi zmanjšalo presežek, spodbudilo potencial za rast ter bi lahko prispevalo k okrevanju in k nadaljnjemu prilagajanju v euroobmočju.

· Stroškovna konkurenčnost ostaja eden ključnih problemov. To še posebej velja za tiste države, ki so imele v preteklosti največje primanjkljaje tekočega računa in morajo zagotoviti zunanjo vzdržnost, kot so Bolgarija, Španija in Madžarska, ali ki so v zadnjih letih beležile velike izgube deležev na izvoznih trgih, kot so Hrvaška, Italija ali Finska. Konkurenčnost in izvozna uspešnost sta še posebno pomembni za gospodarske obete nekaterih gospodarstev, saj bosta neto izvoz ali v izvoz usmerjene naložbe glede na potrebo po razdolžitvi zasebnega sektorja in potrebo po konsolidaciji javnih financ verjetno glavni komponenti povpraševanja, ki bosta v srednjeročnem obdobju podpirali rast. Stroški dela na enoto se v več državah članicah, ki sta jih najbolj prizadela upad konkurenčnosti in brezposelnost, še naprej prilagajajo. Med državami članicami, ki so predmet pregleda, je bila največja prilagoditev v zadnjih letih dosežena na Irskem in v Španiji. Prilagoditev stroškov dela na enoto je bila posledica močnih tržnih in konkurenčnih pritiskov, ki so povzročili znižanje nominalnih plač v več sektorjih, odpuščanje delovne sile, pa tudi izboljšanje produktivnosti. V Franciji, Italiji in Sloveniji je bila prilagoditev primerjalno gledano veliko manjša. V več državah so se stroški dela na enoto znižali bolj kot deflator izvoza in BDP. To je lahko združljivo z uravnoteženjem, če večji dobički proizvajalcev prispevajo k spodbujanju menjalnega sektorja k širjenju.[12] Kljub prilagajanju realnih plač, ki trenutno poteka, je prilagoditev trga dela doslej večinoma obsegala odpuščanje delovne sile in precej nižje stopnje novih zaposlitev. To je povzročilo izrazito povečanje brezposelnosti in splošno podaljšanje obdobij brezposelnosti[13] s socialnimi posledicami in učinki na potencialno rast, ki jih je treba upoštevati v odzivih politik.

· V poglobljenih pregledih je poudarjena tudi vloga nestroškovne konkurenčnosti. Zdi se, da je za večino držav članic nestroškovna konkurenčnost enako pomembna za trgovinsko uspešnost kot stroškovna konkurenčnost. Nestroškovni dejavniki vključujejo sestavo izvoza in njegovo tehnološko vsebino, geografsko diverzifikacijo izvoza, strukturo podjetij, poslovno okolje in inovacije. Poglobljeni pregledi obravnavajo vprašanje, kako se države članice, kot so Belgija, Danska, Italija, Francija, Hrvaška, Madžarska, Finska in Združeno kraljestvo soočajo z izzivom izboljšanja njihove izvozne uspešnosti in povrnitve nestroškovne konkurenčnosti. V državah, obravnavanih v poglobljenih pregledih, izvoz storitev pogosto omili slabšo uspešnost izvoza blaga; to velja denimo za Belgijo, Dansko, Hrvaško, Luksemburg, Švedsko, Slovenijo in Združeno kraljestvo. Kot dolgotrajen problem v Belgiji in Italiji je bila opredeljena stagnacija rasti produktivnosti, kar povečuje tveganja, povezana z zunanjimi ali notranjimi neravnotežji. Glede na trend upadanja tržnih deležev razvitih gospodarstev na svetovnih izvoznih trgih je izboljšanje tako stroškovne kot nestroškovne konkurenčnosti bistveno.

· V zasebnem sektorju poteka razdolževanje, vendar stanje zasebnega dolga v več gospodarstvih ostaja visoko. Ker morajo gospodinjstva in nefinančne družbe, pa tudi finančne družbe, skrčiti svoje bilance stanja in zmanjšati obveznosti, to negativno vpliva na zasebno potrošnjo in naložbe. Na dotok posojil zasebnemu sektorju vplivajo neugodni pogoji na strani povpraševanja in ponudbe.[14] Slednji vključujejo razdolževanje samega finančnega sektorja, razdrobljenost finančnega sektorja in še vedno prisotno negotovost glede politik, ki so vplivale na naložbene odločitve. Nizka raven naložb podjetij je ovira za prenos virov na najbolj produktivne sektorje in izvozno usmerjene panoge ter omejuje srednjeročno rast.[15] Hkrati je razdolževanje gospodinjstev ter nefinančnih in finančnih družb pripomoglo k izboljšanju tekočega računa v več državah članicah, ki so predmet pregleda, npr. v Španiji in Sloveniji, ter prispevalo k visokim presežkom Danske, Nizozemske in Švedske. Poleg tega lahko nizka stopnja inflacije, ki je za marsikatero državo članico ključen sestavni del strategije za povrnitev konkurenčnosti, v nekaterih državah oteži prizadevanja za razdolžitev zasebnega sektorja.

· Kaže, da je prilagajanje nepremičninskega trga v več državah doseglo dno cikla. Večina nepremičninskih trgov v EU je v fazi prilagajanja po izrazito dolgem ciklu umetno napihnjenih cen. V nekaterih državah, zlasti na Danskem, Irskem, v Španiji in na Nizozemskem, je bil kumulativen padec realnih cen stanovanjskih nepremičnin velik. V Španiji in na Irskem je prilagajanje cen nepremičnin potekalo hkrati s krčenjem gradbenega sektorja, kar je povečalo brezposelnost. Prispevalo je k povečanju obsega nedonosnih posojil in poslabšanju bilanc stanja bank, zaradi česar so bile potrebne večje rezervacije in prenos problematičnih sredstev na namensko ustanovljene družbe za upravljanje teh sredstev. Čeprav za nekatere države, ki so predmet pregleda, ni mogoče izključiti nadaljnjih prilagoditev navzdol, razpoložljivi podatki kažejo, da je večina držav dosegla dno cikla in se ponekod že pojavlja zmerna rast cen, npr. v Luksemburgu, na Malti, na Švedskem in v Združenem kraljestvu.

· Brezposelnost in drugi kazalniki socialne stiske so še vedno zelo visoki.[16] Brezposelnost je bila zelo visoka zlasti v državah, v katerih se je tekoči račun prevesil v presežek, prav tako pa so zelo velike tudi razlike med državami članicami. Poseben problem sta brezposelnost mladih in dolgotrajna brezposelnost, zmanjšati pa je treba tudi neusklajenost znanj in potreb na trgu dela. Vendar se od sredine leta 2013 v nekaterih državah članicah kažejo določeni znaki stabilizacije in rahlega znižanja stopenj brezposelnosti, in sicer v Bolgariji, na Irskem, Madžarskem in v Združenem kraljestvu. Če se tekoči račun prevesi v presežek in to povzroči dolgotrajen upad naložb in produktivnosti, je lahko za zmanjšanje brezposelnosti potrebna rast plač, skladna s produktivnostjo, kar podpira konkurenčnost in skupno povpraševanje.

Zadnje napovedi kažejo, da naj bi se fiskalno prilagajanje v EU in euroobmočju upočasnilo. To je posledica obsežnih konsolidacijskih prizadevanj v preteklih dveh letih. Vendar je v večini držav članic konsolidacijo javnih financ treba še okrepiti.

· Konsolidacija javnih financ se upočasnjuje, delež javnega dolga pa bo v letu 2014 dosegel najvišje ravni. Na podlagi nadaljnje konsolidacije se je stanje javnih financ v letu 2013 še naprej izboljševalo tako v EU kot v euroobmočju. V letu 2014 naj bi se prilagajanje upočasnilo. Kljub temu bi morala konsolidacija, ki poteka, in okrevanje gospodarstva omogočiti nadaljnje znižanje nominalnih primanjkljajev. Kar zadeva strukturno prilagajanje, so bila prizadevanja večine držav članic v letu 2013 ustrezna. Tako v EU kot v euroobmočju naj bi se delež dolga v BDP v letu 2013 po napovedih še povečal, v letu 2014 pa se bo povečeval nekoliko počasneje in dosegel najvišjo raven.

· Pojavljajo se dvomi glede vprašanja, ali je konsolidacija v nekaterih državah članicah zadostna, da bi lahko odpravljanje čezmernih primanjkljajev še naprej potekalo po načrtih. To zlasti velja za Francijo in Slovenijo. Za ti državi Komisija sprejema priporočili, v katerih vladi obeh držav poziva, naj pravočasno ukrepata. Za Italijo, ki nima čezmernega primanjkljaja, napovedi kažejo na potrebo po nadaljnjih konsolidacijskih prizadevanjih, da se zagotovi zahtevano znižanje dolga. Kar zadeva države, ki niso članice euroobmočja, za Hrvaško glede na sedanje trende in brez dodatnih ukrepov obstajajo tveganja, da ne bo izpolnila ciljev glede nominalnega primanjkljaja in strukturne prilagoditve. Na Madžarskem, kjer sicer ni ugotovljen čezmerni primanjkljaj, se strukturni saldo rahlja, kar pomeni tveganje za zmanjšanje dolga.

4.           Ugotovitve o posameznih državah članicah

Štirinajst držav članic se sooča z neravnotežji različnih vrst. Komisija na podlagi analiz, podrobno opisanih v poglobljenih pregledih, meni, da se z neravnotežji soočajo Belgija, Bolgarija, Nemčija, Irska, Španija, Francija, Hrvaška, Italija, Madžarska, Nizozemska, Slovenija, Finska, Švedska in Združeno kraljestvo. Med temi državami članicami se Hrvaška, Italija in Slovenija soočajo s čezmernimi neravnotežji. Komisija v zvezi s Španijo meni, da je v preteklem letu prišlo do pomembnih prilagoditev in da se bodo neravnotežja glede na sedanja gibanja še naprej postopoma zmanjševala. To je sicer podlaga za sklep, da neravnotežja v Španiji niso več čezmerna v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem, vendar Komisija poudarja, da tveganja še vedno obstajajo. Razlike v vrsti neravnotežij in čezmernih neravnotežij, vključno z njihovim proračunskim manevrskim prostorom in stopnjo v procesu spremljanja, pomenijo, da bi morali biti odzivi politike, ki jih pripravijo države članice v sodelovanju s Komisijo, prilagojeni specifičnim potrebam vsake države.

· Belgija še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Še naprej je treba pozorno spremljati zlasti razvoj zunanje konkurenčnosti blaga, saj bi nadaljnje slabšanje ogrozilo makroekonomsko stabilnost.

Stalno slabšanje konkurenčnosti, vključno z njeno nestroškovno razsežnostjo, ima lahko negativne posledice za gospodarstvo. Zmožnost predelovalnih dejavnosti za mednarodno konkuriranje je ovirana, kar se odraža v zmanjšanju marž proizvajalcev in uničenju delovnih mest. Uskladitev visokih stroškov dela s trajnostnim ustvarjanjem delovnih mest in visokim življenjskim standardom zahteva preskok na izdelke, ki se uvrščajo više v globalnih vrednostnih verigah. Hkrati je treba preprečiti nadaljnje ločevanje med hitro rastjo plač in šibko rastjo produktivnosti. V zvezi s tem je Belgija sprejela ukrepe, ki bodo po pričakovanjih imeli učinke v prihodnjih letih. Vendar pa ohranjanje osnove predelovalnih dejavnosti zahteva bolj ambiciozno ukrepanje, zlasti glede na reforme v konkurenčnih državah. To je povezano z obdavčitvijo dela, oblikovanjem plač glede na gospodarske in sektorske razmere ter odpravljanjem trdovratnih težav glede delovanja trga dela. Visok javni dolg Belgije ostaja razlog za zaskrbljenost z vidika vzdržnosti javnih financ. Pozitivno pa je, da je Belgiji uspelo stabilizirati delež javnega dolga, tako da je po ocenah izpolnila priporočeni ciljni primanjkljaj v letu 2013 in da naj bi predvidoma ohranjala primanjkljaj pod 3 % BDP. Poleg tega dolge povprečne zapadlosti, relativno manjše povezave z domačim finančnim sektorjem in razmeroma zdrav zasebni sektor blažijo tveganja za širše gospodarstvo.

· Bolgarija še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Dolgotrajno prilagajanje trga dela zlasti upravičuje ukrepe politike, izboljševanje zunanjega položaja in razdolževanje podjetij pa napredujeta dobro.

V Bolgariji so se predvsem zelo hitro kopičila neravnotežja v obdobju gospodarskega razcveta, ki je sovpadalo s pristopom k EU. Visok priliv tujega kapitala je prispeval k pregrevanju gospodarstva in stalnemu povečevanju cen stalnih sredstev. Tekoči račun se je od leta 2009 obrnil v pozitivno smer, vendar je nakopičenih zunanjih obveznosti, čeprav gre za velik delež neposrednih tujih naložb, še vedno veliko. Zdi se, da je prilagoditev večinoma neciklična, vendar je nadaljnje zmanjšanje zunanjih obveznosti odvisno od ohranjanja zunanje konkurenčnosti in uspešnosti izvoza. Trenutno razdolževanje nefinančnih družb bi lahko kratkoročno in srednjeročno omejilo naložbe in rast v nekaterih sektorjih. Tudi šibek nevključujoč trg dela omejuje sposobnost gospodarstva za prilagajanje in je eden od razlogov, ki zavirajo potencialno rast. Brezposelnost se je skokovito povečala, saj je bil upad zaposlenosti v obdobju krize izrazitejši od pričakovanega glede na krčenje proizvodnje. Odpuščanje delavcev je najbolj prizadelo nizkokvalificirane in mlade delavce. Kljub razmeroma nizkim stroškom za plače bi po znatnih povečanjih v zadnjih letih zaradi minimalnih plač svoje mesto na trgu dela lahko izgubile najranljivejše osebe. Hkrati aktivne politike zaposlovanja in izobraževalni sistem doslej niso bili učinkoviti pri spodbujanju procesa prilagajanja in ovirajo široko zasnovano akumulacijo človeškega kapitala.

· Nemčija doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Tekoči račun zlasti trajno beleži zelo visok presežek, kar kaže na močno konkurenčnost, medtem ko je bilo veliko prihrankov naloženih v tujini. Hkrati je to tudi znak, da je domača rast ostala šibka ter da gospodarski viri verjetno niso bili dodeljeni učinkovito Čeprav presežki na tekočem računu ne pomenijo takega tveganja kot veliki primanjkljaji, velikost in vztrajanje presežka na tekočem računu Nemčije zahtevata posebno pozornost. Zaradi velikosti nemškega gospodarstva je ukrepanje še posebej pomembno, da se zmanjša nevarnost škodljivih učinkov na delovanje domačega gospodarstva in euroobmočja.

Razmeroma nizke naložbe zasebnega in javnega sektorja so skupaj z nizko zasebno potrošnjo v daljšem obdobju predvsem prispevale k skromni rasti, padajočemu trendu rasti, večji odvisnosti gospodarstva od zunanjega povpraševanja ter nastanku zunanjetrgovinskega presežka. Izziv je zato opredeliti in izvajati ukrepe, ki prispevajo h krepitvi domačega povpraševanja in potenciala gospodarstva za rast. Osrednji izzivi politik so torej večje naložbe v fizični in človeški kapital ter spodbujanje izboljšanja učinkovitosti v vseh sektorjih gospodarstva, vključno s sprostitvijo potenciala rasti v storitvenem sektorju, kar bi prispevalo tudi k nadaljnjemu povečevanju ponudbe delovne sile.

· Irska: nedavno zaključen program za makroekonomsko prilagoditev je bil ključen za obvladovanje gospodarskih tveganj in zmanjšanje neravnotežij. Vendar preostala makroekonomska neravnotežja zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Razvoj finančnega sektorja, zadolženost zasebnega in javnega sektorja in s tem povezane visoke bruto in neto zunanje obveznosti ter razmere na trgu dela kažejo, da tveganja še vedno obstajajo. Komisija bo uvedla posebno spremljanje izvajanja politik in bo redno poročala Svetu in Euroskupini. To spremljanje bo temeljilo na nadzoru po izteku programa.

Irska je na začetku leta 2007 doživela zlom nepremičninskega trga, ukrepi za reševanje izgub v bankah in upad prihodkov države pa so povzročili resne proračunske težave. Zaradi izgube dostopa do trga je Irska na koncu leta 2010 prosila za mednarodno finančno pomoč. Irska je bila zelo uspešna pri izvajanju celotnega programa, ki se je zaključil leta 2013. Cilji konsolidacije javnih financ v okviru programa so bili doseženi, Irska pa je izboljšala domača fiskalna pravila in institucije. Poleg tega naj bi bili doseženi tudi cilji v zvezi z nominalnim primanjkljajem v letih 2013 in 2014. Doseženi so bili cilji glede razdolževanja bank in izboljšali so se količniki kapitalske ustreznosti. Finančni nadzor in regulacija sta se okrepila. Gospodinjstva so povečala stopnje varčevanja, da bi zmanjšala zadolženost. Reforme trga dela so prispevale k zmanjšanju brezposelnosti. Cene nepremičnin so se tudi stabilizirale in pokazale znake okrevanja. Vendar je potreben večji napredek, ker je javni dolg še naprej zelo velik, kot tudi zunanji dolg, finančni sektor je z veliko količino slabih posojil ranljiv, dolgotrajna brezposelnost in brezposelnost mladih pa ostajata visoka.

· Španija doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Prilagajanje neravnotežij, ki so bila lani opredeljena kot čezmerna, je očitno napredovalo z več vidikov, vrnitev pozitivne rasti pa je zmanjšala tveganja. Vendar tveganja zaradi obsega in medsebojne povezanosti neravnotežij, zlasti visoke ravni notranjega in zunanjega dolga, še vedno obstajajo. Komisija bo nadaljevala posebno spremljanje politik, ki jih je Španiji priporočil Svet v okviru evropskega semestra, in bo redno poročala Svetu in Euroskupini. To spremljanje bo temeljilo na nadzoru po izteku programa.

Prilagajanje so predvsem podprli odločni ukrepi politike na ravni EU in Španije. Dokapitalizacija in prestrukturiranje šibkejših bank sta odpravila sistemske pomisleke glede finančnega sektorja in omogočila nemoten zaključek programa finančne pomoči na začetku leta 2014. Tekoči račun se je prevesil v presežek zaradi kombinacije krčenja uvoza in močnega izvoza, kar je še podprla krepitev konkurenčnosti. Nepremičninski trg se je skoraj stabiliziral. Zdi se, da se zapiranje delovnih mest zaustavlja. Na področju politik je celovit program strukturnih reform, opisan v nacionalnem reformnem programu za leto 2013, večinoma zaključen z zakonodajnega vidika in pozornost se preusmerja v zahtevno izvedbeno fazo. Ta pozitivni razvoj je povzročil močno vrnitev zaupanja, zmanjšanje premij za tržna tveganja, vrnitev priliva tujega kapitala in povečanje zaupanja podjetij in potrošnikov.

Vendar prilagajanje še daleč ni zaključeno in ranljivosti še vedno obstajajo. Predvsem zelo visoko stanje zasebnega in javnega dolga, tako notranjega kot zunanjega, pomeni še naprej tveganje za rast in finančno stabilnost. Kljub nedavnemu zmanjšanju brezposelnosti ta ostaja na zaskrbljujoči ravni. Treba bo ohraniti preusmeritev proizvodnega sistema v izvozne sektorje in nadaljnje okrevanje mednarodne konkurenčnosti, da se zniža zelo visoko stanje zunanjih obveznosti in breme, ki jih te povzročajo v smislu negativnega toka prihodkov v tujino. Prilagajanje bilanc stanja v zasebnem sektorju dobro napreduje, vendar so visoka brezposelnost in vedno manjši prihodki upočasnili razdolževanje gospodinjstev. Nefinančne družbe zmanjšujejo dolg z nekoliko bolj enakomerno hitrostjo. V prihodnje bo izziv zagotoviti, da bodo razdolževanje spremljali pozitivni kreditni tokovi za finančno zdrave posojilojemalce. Odprava ovir za delovanje proizvodnih in finančnih trgov ter učinkoviti postopki zaradi insolventnosti bi lahko zmanjšali zaviranje rasti, ki ga povzroča razdolževanje. Na trgu dela bi lahko predvideli dodatne reforme, pri čemer bi se oprli na pozitivne učinke nedavnih reform na notranjo prožnost in določanje plač. Poleg tega so znatni izpadi prihodkov, višji izdatki za socialno zaščito in stroški dokapitalizacije bank privedli do močnega pritiska na javnofinančni primanjkljaj in hitro naraščanje javnega dolga na visoko raven. Ciljni javnofinančni primanjkljaj za leto 2013 morda ni bil dosežen, vendar bodo boljši makroekonomski obeti Španiji gotovo omogočili izpolnitev nominalnega cilja za leto 2014. Za zagotovitev srednjeročnega zmanjšanja javnega dolga bo potreben trajen fiskalni napor.

· Francija še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Poslabšanje trgovinske bilance in konkurenčnosti ter posledice visoke ravni zadolženosti javnega sektorja zahtevajo stalno pozornost politike. Glede na velikost francoskega gospodarstva in morebitno širjenje učinkov na delovanje euroobmočja je odločno ukrepanje še posebej pomembno, da se zmanjša nevarnost škodljivih učinkov na delovanje francoskega gospodarstva in euroobmočja. Ker je bila že v poglobljenem pregledu za leto 2013 izražena potreba po ukrepih politike, bo Komisija uvedla posebno spremljanje politik, ki jih je Franciji priporočil Svet v okviru evropskega semestra, in bo redno poročala Svetu in Euroskupini.

Predvsem naraščajoč trgovinski primanjkljaj odraža dolgoročen upad deležev na izvoznih trgih, kar je povezano s stalnim upadanjem stroškovne in necenovne konkurenčnosti. Kljub sprejetim ukrepom za spodbujanje konkurenčnosti je doslej malo pokazateljev uravnoteženja. Plače se gibljejo v skladu s produktivnostjo, stroški dela pa ostajajo visoki in obremenjujejo stopnje dobička podjetij. Nizka in padajoča donosnost zasebnih podjetij, zlasti v predelovalnem sektorju, je morda ovirala njihovo zmožnost za rast in izboljšanje izvoznih rezultatov. Neugodno poslovno okolje, zlasti nizka konkurenca v storitvenem sektorju, še poslabšuje izziv konkurenčnosti. Poleg tega togost sistema določanja plač povzroča težave podjetjem pri prilagajanju plač produktivnosti.  Kljub ukrepom, sprejetim za zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja od leta 2010, se javni dolg še vedno povečuje, zato je potrebna nadaljnja konsolidacija javnih financ in, glede na visoko raven javne porabe, poseben poudarek na rezih porabe, zlasti s prizadevanji za povečanje učinkovitosti. Francija predvidoma ne bo dosegla ciljev v zvezi z nominalnim primanjkljajem in strukturno prilagoditvijo v celotnem obdobju napovedi.

· Hrvaška doživlja čezmerna makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Ukrepi politike so potrebni zlasti zaradi ranljivosti, ki jo povzročajo znatne zunanje obveznosti, slabšanje izvoznih rezultatov, podjetja z visokimi vzvodi in hitro naraščajoči javni dolg, vse to v razmerah nizke rasti in slabe sposobnosti prilagajanja. Komisija bo uvedla posebno spremljanje izvajanja politik in bo redno poročala Svetu.

Po ekspanzivni fazi, v kateri so se neravnotežja kopičila, je Hrvaška zdaj v dolgotrajni recesiji, v kateri je v ospredje stopila vrsta zunanjih in notranjih tveganj. Zunanje uravnoteženje ogrožajo velika tveganja ob pričakovanju zmanjšanja zunanjih obveznosti Hrvaške na varnejše ravni in je odvisno od izboljšanja konkurenčnosti in razširitve izvoza tudi na druge panoge poleg turizma za podporo rasti. Razdolževanje nefinančnih družb je še vedno v zgodnji fazi, zato je dogajanje na področju slabih posojil v tem segmentu treba nadzorovati. Podjetja v državni lasti, ki imajo v nekaterih sektorjih še vedno prevladujoč položaj in ki pogosto še niso prestrukturirana, so na splošno zelo zadolžena in niso zelo dobičkonosna. Hrvaška ima najnižje stopnje delovne aktivnosti in zaposlenosti v EU, deloma zaradi s tem povezanih institucij in veljavnih politik. Boljše delovanje trga dela bo ključno za podporo rasti in za prilagoditve, ki so potrebne glede na zunanje in notranje ranljivosti. Hrvaško poslovno okolje je glede na skoraj vse standardne kazalnike znatno pod povprečjem srednje- in vzhodnoevropskih držav članic. Ti dejavniki skupaj povzročajo nižjo potencialno rast, kar ovira čiščenje bilanc stanja v zasebnem sektorju, in povečujejo potrebna prizadevanja za konsolidacijo javnih financ. Potrebna so precejšnja dodatna prizadevanja za konsolidacijo javnih financ, da se primanjkljaj zmanjša in da se prepreči nevzdržno naraščanje dolga. Hrvaška je v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem in mora sprejeti učinkovite ukrepe za odpravo čezmernega primanjkljaja do 30. aprila 2014. Glede na sedanja gibanja in če Hrvaška ne bo sprejela dodatnih ukrepov, bo v letu 2014 zelo daleč od zastavljenih ciljev.

· Italija  doživlja čezmerna makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo posebno spremljanje in odločne ukrepe politike. Nujno pozornost politike zaslužijo zlasti posledice zelo visoke ravni javnega dolga in šibka zunanja konkurenčnost; oboje izvira iz dolgotrajne šibke rasti produktivnosti. Zaradi velikosti italijanskega gospodarstva je odločno ukrepanje še posebej pomembno, da se zmanjša nevarnost škodljivih učinkov na delovanje italijanskega gospodarstva in euroobmočja. Komisija namerava uvesti posebno spremljanje politik, ki jih je Italiji priporočil Svet v okviru evropskega semestra, in bo redno poročala Svetu in Euroskupini.

     Visok javni dolg močno obremenjuje gospodarstvo, zlasti glede na kronično šibko rast in nizko inflacijo. Zelo velik izziv bosta doseganje in ohranjanje zelo visokih primarnih presežkov – nad zgodovinskim povprečjem – ter močna rast BDP v daljšem obdobju, kar je oboje nujno, da se lahko začne razmerje med dolgom in BDP odločno zmanjševati. Italija je leta 2013 dosegla napredek glede srednjeročnega proračunskega cilja. Vendar obstaja tveganje, da prilagajanje strukturnega salda v letu 2014 ne bo zadostno glede na potrebo po zmanjšanju zelo velikega deleža javnega dolga z ustrezno hitrostjo. Kriza je spodkopala prvotno odpornost italijanskega bančnega sektorja in zmanjšuje njegovo podporno vlogo pri okrevanju gospodarstva. Razlogi za izgubo konkurenčnosti so stalna neusklajenost med plačami in produktivnostjo, visoka davčna obremenitev dela, neugodna struktura izvoza blaga in velik delež malih podjetij, ki težko konkurirajo na mednarodni ravni. Togost pri določanju plač ovira zadostno razlikovanje med plačami v skladu z razvojem produktivnosti in razmerami na lokalnem trgu dela. Dolgotrajna neučinkovitost javne uprave in pravosodnega sistema, šibko upravljanje podjetij ter visoke ravni korupcije in davčnih utaj zmanjšujejo alokacijsko učinkovitost gospodarstva in ovirajo uresničenje koristi sprejetih reform. Izziv produktivnosti pa je še večji zaradi velike vrzeli človeškega kapitala, ki odraža nizko donosnost naložb v izobraževanje za mlajše generacije, specializacijo države v nizke in srednje tehnološke sektorje ter strukturne pomanjkljivosti izobraževalnega sistema.

· Madžarska še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in odločne ukrepe politike. Zlasti trenutno prilagajanje zelo negativnega neto mednarodnega položaja, zelo visoka raven javnega in zasebnega dolga v okviru nestabilnega finančnega sektorja in vse slabši izvozni rezultati še naprej zahtevajo posebno pozornost, da bi zmanjšali velika tveganja škodljivih učinkov na delovanje gospodarstva.

     Kljub medlim izvoznim rezultatom se je neto stanje mednarodnih naložb izboljšalo, kar kaže predvsem na razdolževanje zasebnega sektorja. Čeprav je bilo nedavno nekaj spodbudnih znakov v predelovalnih dejavnostih, ti ne bodo dovolj, da bi sami po sebi povzročili znatni preobrat v izvoznih rezultatih. Raven dolga se je zmanjšala, vendar neravnotežja in tveganja, povezana z zasebnim dolgom, ostajajo, saj razdolževanje ovirajo visok delež posojilojemalcev v težavah, šibek nepremičninski trg, nestabilen finančni sektor, znaten delež posojil v tuji valuti ter prevladujoča poslovna negotovost. Ponovna vzpostavitev običajnega kreditiranja gospodarstva na vzdržen način bi zahtevala izboljšanje okolja za poslovanje bank. Visok javni dolg je še en pomemben razlog za zaskrbljenost. Kljub znatnemu izboljšanju strukturnega proračunskega salda so šibek devizni tečaj, slab potencial rasti in visoki stroški financiranja preprečili zmanjšanje dolga. Madžarska predvidoma ne bo izpolnila svojega srednjeročnega cilja, njen strukturni saldo pa naj bi se leta 2014 poslabšal.

· Nizozemska še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Pozornost si zaslužijo predvsem makroekonomska gibanja zadolženosti in trenutnega razdolževanja v zasebnem sektorju ter še neodpravljene neučinkovitosti nepremičninskega trga. Čeprav velik presežek tekočega računa ne pomeni takega tveganja kot velik primanjkljaj in je delno povezan s potrebo po razdolževanju, bo Komisija spremljala razvoj tekočega računa Nizozemske v okviru evropskega semestra.

     Togost in izkrivljene spodbude so se nakopičile v zadnjih desetletjih ter oblikovale vzorce stanovanjskega financiranja in varčevanja v posameznih sektorjih. Bilance stanja finančnih ustanov so se predvsem usmerile k stanovanjskemu financiranju, saj so se prebivalci zadolževali na osnovi stanovanjskega premoženja. Hkrati so od sredine 90-ih let nefinančne družbe prešle na  strukturni presežek pri prihrankih. To je povzročilo znaten in dolgotrajen presežek na tekočem računu ter tudi visoko stopnjo bruto zadolženosti gospodinjstev ter neto sredstev gospodinjstev. V zadnjih letih je šibko domače povpraševanje v času svetovne krize še dodatno zvišalo zunanji presežek. V zadnjih letih je bil v zvezi s tem dosežen napredek z izvajanjem politik za omejitev financiranja hipotek. Razdolževanje bo še naprej negativno vplivalo na gospodarsko dejavnost, vendar tveganja omejujeta nepremičninski trg, ki se stabilizira, in znatno pozitiven položaj neto sredstev gospodinjstev. Nizozemska v zvezi z javnimi financami predvidoma ne bo izpolnila svojega cilja glede nominalnega primanjkljaja leta 2014, ki je leto, ko bi morala odpraviti čezmerni primanjkljaj, čeprav naj bi v letih 2013–2014 sprejela strukturne ukrepe priporočenega obsega.

· Slovenija se še vedno sooča s čezmernimi makroekonomskimi neravnotežji, ki zahtevajo posebno spremljanje in nadaljnje odločne ukrepe politike. Neravnotežja so se v zadnjem letu zmanjšala zaradi makroekonomskega prilagajanja in odločnih ukrepov Slovenije v okviru politik. Vendar so zaradi samega obsega potrebnega zmanjšanja znatna tveganja še vedno prisotna. Komisija bo nadaljevala posebno spremljanje politik, ki jih je Sloveniji priporočil Svet v okviru evropskega semestra, in bo redno poročala Svetu in Euroskupini.

Posebno pozornost je treba nameniti tveganju, ki izhaja iz gospodarske strukture, za katero so značilni neučinkovito korporativno upravljanje, velika vpletenost države v gospodarstvo, izgube stroškovne konkurenčnosti, presežek dolga podjetij in povečanje javnega dolga. Čeprav je bil dosežen znaten napredek pri čiščenju bilanc stanja bank, so še vedno potrebni odločni ukrepi glede popolnega izvajanja celovite strategije za bančni sektor, vključno s prestrukturiranjem, privatizacijo in okrepljenim nadzorom.

Slovenija se še vedno bori s posledicami prejšnjega gospodarskega razcveta, tj. s podjetji, ki ostajajo nevzdržno prezadolžena. S prenosom slabih posojil na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se izboljšale bilance stanja bank, vendar raven slabih posojil ostaja visoka glede na raven pred krizo in še vedno jih je treba trajno prestrukturirati na podlagi nedavno spremenjenega okvira za insolventnost. Ker se je domače povpraševanje, zlasti naložbe, znatno zmanjšalo, se je tekoči račun hitro popravil in se prevesil v velik presežek, vendar se škoda zaradi izgube stroškovne konkurenčnosti ni povrnila, reforme pa doslej niso v polni meri obravnavale prožnosti trga dela in izziva konkurenčnosti. Slabo upravljanje podjetij, zlasti (vendar ne samo) podjetij v državni lasti, zmanjšuje splošno učinkovitost gospodarstva prek morebitnega neučinkovitega dodeljevanja virov. Obsežen umik države iz podjetniškega in finančnega sektorja skupaj z izčrpno strategijo za upravljanje ključnega premoženja in odprodajo neključnega premoženja bi lahko izboljšal sposobnost gospodarstva za prilagajanje. Prav tako pomeni nove izzive znatno povečanje javnega dolga v zadnjih letih, čeprav z razmeroma nizke ravni. Nominalni javnofinančni primanjkljaj bo predvidoma nad cilji zaradi znatnih izdatkov, povezanih z dokapitalizacijo bank v letih 2013 in 2014, prav tako pa naj bi bil nad ciljem leta 2015, če ne bo nobene spremembe politike. Tudi strukturne prilagoditve ne zadostujejo glede na potrebe. Navedene pomanjkljivosti in izzivi v celoti gledano vplivajo na kratkoročne makroekonomske rezultate. Nedavni upad donosa državnih obveznic je delno razbremenil pritisk, toda izvajanje programa strukturnih reform je treba pospešiti.

· Finska še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Nadaljnjo pozornost je treba zlasti nameniti šibkim izvoznim rezultatom v zadnjih letih zaradi industrijskega prestrukturiranja ter stroškovnih in nestroškovnih dejavnikov konkurenčnosti.

Poslabšanje zunanjetrgovinske bilance je predvsem mogoče pojasniti z visoko rastjo uvoza pred krizo in šibkim izvozom po njej. Kljub temu se je tekoči račun nedavno stabiliziral in zunanja vzdržnost ni razlog za zaskrbljenost. Država je še naprej hitro izgubljala deleže na izvoznih trgih, kljub oživitvi svetovne trgovine. Vključevanje Finske v globalne vrednostne verige je prispevalo k slabšanju izvoznih rezultatov, medtem ko si industrijsko prestrukturiranje še ni opomoglo od obsežnega krčenja elektronske in gozdne industrije. Po drugi strani pa sposobnost gospodarstva za prilagajanje omejujejo nizka produktivnost in šibki konkurenčni pritiski na področju storitev ter naraščajoči stroški zaradi dinamične rasti plač in visoke energetske intenzivnosti. Izvozniki so tako lahko ohranili cenovno konkurenčnost predvsem z zmanjševanjem stopenj dobička, kar je omejilo njihovo zmogljivost za pretvorbo velikega inovacijskega potenciala v nove proizvode. Večji del poslabšanja konkurenčnosti je mogoče pojasniti z nestroškovnimi dejavniki: omejenim številom velikih izvoznih podjetij, ki prodajajo omejen izbor proizvodov, manjšo izvozno usmerjenostjo malih podjetij ter manj učinkovito porabo za raziskave in razvoj. Po drugi strani pa šibke naložbe, upadanje delovno sposobnega prebivalstva in znaten padec produktivnosti negativno vplivajo na potencialno rast. V zvezi z javnimi financami bo strukturni primanjkljaj leta 2014 predvidoma nekoliko nad srednjeročnim ciljem, javni dolg pa naj bi se povečal na več kot 60 odstotkov BDP, delno zaradi neugodne dinamike rasti.

· Švedska še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Pozornost je treba še naprej namenjati zlasti razvoju zadolženosti gospodinjstev ter neučinkovitosti nepremičninskega trga. Čeprav velik presežek tekočega računa ne pomeni takega tveganja kot velik primanjkljaj in je delno povezan s potrebo po razdolževanju, bo Komisija spremljala razvoj tekočega računa Švedske v okviru evropskega semestra.

Zadolževanje gospodinjstev se je povečalo po obdobju stabilizacije, saj so glavni dejavniki še vedno prisotni: nizke obrestne mere za hipoteke, obdavčevanje, ki spodbuja zadolževanje, počasno odplačevanje hipotek in omejena ponudba nepremičnin. Različni kazalniki pogojev kreditne ponudbe in povpraševanja ne kažejo na bližnje pritiske za razdolževanje. Po stabilizaciji cen nepremičnin v zadnjih letih so te v letu 2013 spet narasle  zaradi ugodnih pogojev na strani povpraševanja in neučinkovitosti na strani ponudbe. Poleg tega so k dinamiki cen nepremičnin prispevali tudi neučinkovitost trga najemnih storitev, okorni postopki načrtovanja in majhna konkurenca v gradbeništvu. Stabilnejše cene nepremičnin so potrebne za omejevanje zadolženosti zasebnega sektorja in zmanjšanje makroekonomskih tveganj, ko se bodo povečali stroški servisiranja dolga. Nedavni makrobonitetni ukrepi so ključnega pomena, vendar verjetno ne bodo zadostovali za zmanjšanje makroekonomskih tveganj. Zlasti velike davčne spodbude za financiranje dolga se zdijo ključna gonila cen nepremičnin. Višje naložbe v stanovanja bi tudi izboljšale varčevalno‑in naložbeno bilanco. Analiza je pokazala, da zadolženost nefinančnega podjetniškega sektorja ne povzroča makroekonomskih tveganj. Poleg tega bodo nedavne reforme obdavčitve podjetij verjetno dodatno znižale raven zadolženosti podjetij, in sicer z omejitvijo zmanjševanja obdavčitve s strani večnacionalnih družb.

· Združeno kraljestvo še naprej doživlja makroekonomska neravnotežja, ki zahtevajo spremljanje in ukrepe politike. Zlasti je treba biti še naprej pozoren na gibanja na področju zadolženosti gospodinjstev, ki so povezana z visoko stopnjo hipotekarnega dolga in strukturnimi lastnostmi nepremičninskega trga, kot tudi na neugoden razvoj deležev na izvoznih trgih.

Nedavna rast gospodarske dejavnosti je sicer dobrodošla, vendar temelji predvsem na potrošnji gospodinjstev, spremlja pa jo naraščajoči primanjkljaj tekočega računa. Poslovne naložbe in neto izvoz se še morajo dvigniti s trenutnih nizkih ravni. Zajezitev visoke zadolženosti, zlasti v sektorju gospodinjstev, ter istočasno zmanjšanje učinka na naložbe in rast, bi pomagalo omejiti srednjeročna tveganja in ranljivost zaradi povečanja stroškov posojil. Rast posojil za hipoteke je bila skromna, vendar naraščajoča ob že obstoječih visokih ravneh zadolženosti gospodinjstev. Tveganja v nepremičninskem sektorju so povezana s stalnim strukturnim pomanjkanjem ponudbe nepremičnin; razmeroma počasen odziv ponudbe na povečanje povpraševanja povzroča visoke cene nepremičnin, zlasti v Londonu in na jugovzhodu države, ter hipotekarno zadolženost gospodinjstev. Zmanjševanje deleža na izvoznih trgih verjetno ne pomeni kratkoročnih tveganj, vendar skupaj z primanjkljajem tekočega računa še vedno kaže na strukturne izzive. Ti so povezani z vrzelmi glede usposobljenosti ter nizko ravnjo razvitosti infrastrukture. Zdi se, da je Združeno kraljestvo v zvezi z javnimi financami še vedno zelo daleč od uresničitve ciljev v zvezi z nominalnim primanjkljajem in strukturnimi prilagoditvami.

Za tri države, ki so predmet pregleda, niso bila ugotovljena nobena makroekonomska neravnotežja. Poglobljeni pregledi kažejo, da so se makroekonomska tveganja na Danskem in Malti zmanjšala ter so bolje nadzorovana. Prav tako ni dokazov o neravnotežjih v Luksemburgu v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Vendar sta stalno potrebna pozorno spremljanje in usklajevanje politik za vse države članice, da se prepoznajo nastajajoča tveganja ter pripravijo politike, ki prispevajo k rasti in delovnim mestom. To spremljanje se bo nadaljevalo v okviru evropskega semestra.

· Makroekonomski izzivi Danske ne pomenijo več znatnih makroekonomskih tveganj in niso več opredeljeni kot neravnotežja v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Zdi se, da so se zajezile prilagoditve na nepremičninskem trgu ter posledice visoke zadolženosti zasebnega sektorja za realno gospodarstvo in stabilnost finančnega sektorja. Vendar ta razvoj ter dejavniki zunanje konkurenčnosti zaslužijo stalno spremljanje. 

     Makrofinančna tveganja, ki izhajajo iz visoke zadolženosti zasebnega sektorja, so zdijo omejena, kljub tveganjem malo verjetnih dogodkov, kot so škodljivi šoki na področju obrestnih mer v kombinaciji z neugodnim razvojem na trgu dela. Visoko raven zadolženosti gospodinjstev spremlja visoka raven sredstev gospodinjstev, kar odraža velike prihranke v pokojninskih skladih in nepremičninah. Gospodinjstva so bila doslej finančno sposobna prenesti prilagoditve cen nepremičnin od leta 2007, saj je število zaostalih plačil ostalo na zelo nizki ravni. Poleg tega so številni stresni testi in študije ugotovili, da bi gospodinjstva bila prožna v primeru neželenih šokov. Finančni sektor se zdi stabilen, pri čemer se preostali izzivi rešujejo z okrepljenimi regulativnimi in nadzornimi ukrepi. Danska v zvezi s konkurenčnostjo izgublja deleže na izvoznih trgih; to je povezano z visoko rastjo plač in šibko rastjo produktivnosti. Vendar se neusklajenost med produktivnostjo in plačami zdi ciklični pojav.  Trenutno upadanje deležev na izvoznih trgih glede na trenutne velike presežke tekočega računa ne kaže na kratkoročna tveganja. Na področju javnih financ bo Danska leta 2013 predvidoma trajnostno odpravila čezmerni primanjkljaj.

· Makroekonomski izzivi Luksemburga niso bili opredeljeni kot neravnotežja v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Izvirajo iz modela rasti, ki temelji na učinkovitem finančnem sektorju, ki je dobro prestal krizo. Vendar je treba še naprej spremljati izgube v konkurenčnosti predelovalnega sektorja, razvoj trga nepremičnin ter visoko raven zadolženosti zasebnega sektorja.

Analiza presežka tekočega računa je pokazala, da ta ne izvira iz šibkega domačega povpraševanja, temveč je rezultat posebnega modela rasti države, ki močno temelji na finančnih storitvah. Še vedno pa zakriva veliko in stalno povečevanje primanjkljaja pri menjavi blaga, ki izvira predvsem iz nezadovoljivega izvoza. Izgube deležev na izvoznih trgih so v veliki meri povezane z veliko hitrejšim naraščanjem stroškov dela na enoto kot v trgovinskih državah partnericah, kar je v določeni meri posledica mehanizma določanja plač. V tem pogledu je izziv najti strukturno rešitev za začasno prilagoditev samodejne indeksacije plač. Tveganja za domačo finančno stabilnost zaradi velikega finančnega sektorja obstajajo, vendar so razmeroma omejena, saj je sektor hkrati raznolik in specializiran. Poleg tega domače banke izkazujejo trdne količnike kapitala in likvidnosti. Visoka stopnja zadolženosti zasebnega sektorja, zlasti nefinančnih družb, v glavnem odraža prisotnost velikega števila večnacionalnih družb, ki uporabljajo svoje podružnice ali hčerinske družbe v Luksemburgu za posle financiranja znotraj skupine. Dinamika cen nepremičnin povzroča vedno večjo zaskrbljenost. Nenazadnje je trenutno ugoden položaj javnih financ v veliki meri odvisen od vzdržnosti modela rasti, ki temelji na uspešnem finančnem sektorju, in dolgoročno pomeni veliko tveganje za vzdržnost. V tem smislu nedavno izvedena pokojninska reforma ne zadostuje za rešitev izziva. Vendar je strukturni saldo nad srednjeročnim ciljem.

· Makroekonomski izzivi Malte ne pomenijo več znatnih makroekonomskih tveganj in niso več opredeljeni kot neravnotežja v smislu postopka v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem. Čeprav je zadolženost še vedno visoka, se zdijo tveganja za vzdržnost zadolženosti zasebnega in javnega sektorja ter za stabilnost finančnega sektorja omejena, vendar jih je treba še naprej spremljati.

Analiza v poglobljenem pregledu predvsem kaže, da kazalniki finančne stabilnosti ostajajo trdni. Kljub temu je glede na strukturno naravo tveganj v sektorju ključno, da se nadaljujejo sedanje preudarne prakse nadzora in tveganja. Nepremičninski trg se je stabiliziral, zato so tveganja zaradi prevelike izpostavljenosti, ki izvira iz stanovanjskih posojil, omejena. Zadolženost zasebnega sektorja se zmanjšuje; razdolževanje podjetij poteka urejeno, pritiski kreditnega trga pa so omejeni. Malta bo v zvezi z javnimi financami predvidoma dosegla svoje cilje glede nominalnega primanjkljaja v letih 2013 in 2014. Kar zadeva zunanjo vzdržnost, so trgovinski rezultati pozitivni zaradi usmerjenosti proizvodnih in geografskih trgov ter zaradi nestroškovnih dejavnikov konkurenčnosti; trenutno ima saldo tekočega računa presežek. Kljub temu bi zunanji konkurenčnosti lahko koristil aktiven odziv politik na prilagoditve stroškov v konkurenčnih državah.

­­­­­­­­­­­­­­­­­­____________________________

[1]               Sporočilo Komisije „Ocena izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, COM(2014) 130 z dne 5. marca 2014.

[2]               Glej zimsko napoved služb Komisije, ki je bila objavljena 25. februarja 2014, European Economy, 2 (2014).

[3]               Glej „Cross-Border Spillovers in Confidence“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (3), str. 26–30, ter „Assessing the Impact of Uncertainty on Consumption and Investment“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (2), str. 7–16, in „The Economic Effects of Policy Uncertainty“, okvir I.1 v European Economy, 2014 (2), str. 28–30.

[4]               Glej „The Euro Area's Growth Prospects over the Coming Decade“ in „The Growth Impact of Structural Reforms“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (4), str. 7–16 in 17–27, ter „Post-Crisis Total Factor Productivity in the EU“, okvir I.2 v European Economy, 2014 (2), str. 31–4.

[5]               Glej „Drivers of Diverging Financing Conditions Across Member States“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (1), str. 19–25, ter „Financial Fragmentation and SMEs' Financing Conditions“, okvir I.2, European Economy, 2013 (7), str. 20–23.

[6]               Priporočilo Sveta (2013/C 217/24) z dne 9. julija 2013 (UL C 217, 30.7.2013, str. 97).

[7]               COM(2013) 790 final z dne 13. novembra 2013.

[8]               Glej „The Role of FDI in Preventing Imbalances in the Euro Area“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (2), str. 17–25.

[9]               Glej „The Cyclical Component of Current Account Balances“, okvir I.3 v European Economy, 2014 (2), str. 35–38.

[10]             Glej „Current Account Surpluses in the EU“, European Economy, 2012 (9).

[11]             Glej „Ageing Report“, European Economy, 2012 (2) in „Fiscal Sustainability“, European Economy, 2012 (8).

[12]             „Labour Costs Pass-Through, Profits and Rebalancing in Vulnerable Member States“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (3), str. 19–25.

[13]             Glej „Labour Market Developments in Europe“, European Economy, 2013 (6).

[14]             Glej „Drivers of Diverging Financing Conditions across Member States“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (1), str. 19–25, ter „Assessing the Private Sector Deleveraging Dynamics“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (1), str. 26–32.

[15]             Glej „Product Market Review: Financing the Real Economy“, European Economy, 2013 (8), „Financial Dependence and Growth“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (3), str. 7–18, ter „Firms’ Investment Decisions in Vulnerable Member States“, Quarterly Report on the Euro Area, 2013 (4), str. 29–35.

[16]             Glej tudi sporočilo Komisije „Krepitev socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije“, COM(2013) 690 z dne 2. oktobra 2013, ter osnutek skupnega poročila o zaposlovanju za leto 2014, COM(2013) 801 final z dne 13. novembra 2013.