EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 27.10.2021

COM(2021) 664 final

2021/0342(COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede zahtev za kreditno tveganje, tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja, operativno tveganje, tržno tveganje in izstopni prag

(Besedilo velja za EGP)

{SWD(2021) 320}
{SWD(2021) 321}
{SEC(2021) 380}

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

Predlagana sprememba Uredbe (EU) št. 575/2013 (v nadaljnjem besedilu: uredba o kapitalskih zahtevah ali CRR) je del zakonodajnega svežnja, ki vključuje tudi spremembe Direktive 2013/36/EU (v nadaljnjem besedilu: direktiva o kapitalskih zahtevah ali CRD) 1 .

Unija je v odgovor na veliko finančno krito v letih 2008–2009 izvedle obsežne reforme bonitetnega okvira, ki se uporablja za banke, da bi izboljšala njihovo odpornost in tako pomagala preprečiti ponovitev podobne krize. Te reforme so večinoma temeljile na mednarodnih standardih, ki jih je Baselski odbor za bančni nadzor (v nadaljnjem besedilu: BCBS) sprejel po letu 2010 2 . Standardi so skupaj znani kot standardi Basel III, reforme Basel III ali okvir Basel III 3 .

Globalni standardi, ki jih je razvil BCBS, postajajo vse pomembnejši zaradi vse bolj globalne narave in medsebojne povezanosti bančnega sektorja. Čeprav globaliziran bančni sektor olajšuje mednarodno trgovino in naložbe, ustvarja tudi bolj kompleksna finančna tveganja. Brez enotnih globalnih standardov bi se lahko banke odločile, da za sedež svojih dejavnosti izberejo jurisdikcijo z najmanj strogimi regulativnimi in nadzornimi režimi. To bi lahko sprožilo tekmovanje v zniževanju regulativnih standardov z namenom privabljanja bank, kar bi hkrati povečalo tveganje globalne finančne nestabilnosti. Mednarodno usklajevanje na področju globalnih standardov v veliki meri omejuje tovrstno tvegano konkurenco ter je ključno za ohranjanje finančne stabilnosti v globaliziranem svetu. Globalni standardi tudi poenostavljajo delovanje bank, ki so dejavne v mednarodnem okolju – med njimi je veliko bank iz EU – saj zagotavljajo, da se podobna pravila uporabljajo v večini najpomembnejših finančnih središč po svetu.

EU je ključna zagovornica mednarodnega sodelovanja na področju regulacije bančništva. Prvi sklop reform po krizi, ki so del okvira Basel III, je bil izveden v dveh korakih:

·junija 2013 s sprejetjem CRR 4 in CRD IV 5 ;

·maja 2019 s sprejetjem Uredbe (EU) 2019/876 6 , znane tudi kot CRR II, in Direktive (EU) 2019/878, znane tudi kot CRD V 7 .

Doslej izvedene reforme so se osredotočale na izboljšanje kakovosti in povišanje regulativnega kapitala, ki ga banke morajo imeti za kritje morebitnih izgub. Poleg tega je bil njihov cilj zmanjšanje prekomernega finančnega vzvoda bank, izboljšanje odpornosti institucij 8 na kratkoročne likvidnostne šoke, zmanjšanje njihovega zanašanja na kratkoročno financiranje, zmanjšanje njihovega tveganja koncentracije in obravnava težav institucij, ki so prevelike, da bi propadle 9 .

Zato so se z novimi pravili okrepila merila za sprejemljiv regulativni kapital, povečale minimalne kapitalske zahteve in uvedle nove zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja 10 (v nadaljnjem besedilu: CVA) in za izpostavljenosti do centralnih nasprotnih strank 11 . Poleg tega je bilo uvedenih več novih bonitetnih ukrepov: zahteva glede minimalnega količnika finančnega vzvoda, kratkoročni količnik likvidnosti (znan kot količnik likvidnostnega kritja), dolgoročnejši količnik stabilnega financiranja (znan kot količnik neto stabilnega financiranja), omejitve velikih izpostavljenosti 12 in makrobonitetni kapitalski blažilniki 13 .

Zaradi tega prvega sklopa reform, izvedenih v Uniji 14 , je bančni sektor EU postal bistveno bolj odporen na ekonomske šoke in v koronavirusno krizo vstopil na precej stabilnejših temeljih kot ob začetku velike gospodarske krize.

Poleg tega so nadzorniki in zakonodajalci na začetku koronavirusne krize sprejeli začasne ukrepe pomoči. Komisija je v razlagalnem sporočilu o uporabi računovodskih in bonitetnih okvirov za olajšanje bančnega kreditiranja v EU za pomoč podjetjem in gospodinjstvom v času pandemije COVID-19 z dne 28. aprila 2020 15 potrdila prožnost, ki je vključena v bonitetna in računovodska pravila, kot so poudarili evropski nadzorni organi in mednarodni organi. Na podlagi tega sta sozakonodajalca junija 2020 sprejela ciljno usmerjene začasne spremembe posebnih vidikov bonitetnega okvira, t. i. sveženj „hitrih rešitev“ CRR 16 . To je skupaj z odločnimi ukrepi monetarne in fiskalne politike 17 institucijam pomagalo, da so med pandemijo še naprej posojale gospodinjstvom in podjetjem, kar je pripomoglo k ublažitvi ekonomskega šoka 18 , ki ga je povzročila pandemija.

Čeprav splošna raven kapitala v bančnem sistemu EU v povprečju trenutno velja za zadovoljivo, nekatere težave, ki so bile ugotovljene zaradi velike gospodarske krize, še niso bile odpravljene. Analize, ki sta jih opravila Evropski bančni organ (EBA) in Evropska centralna banka (ECB), so pokazale, da so kapitalske zahteve, ki so jih izračunale institucije s sedežem v EU z uporabo notranjih modelov, pokazale znatno stopnjo spremenljivosti, ki ni bila utemeljena z razlikami v osnovnih tveganjih in nenazadnje ogroža zanesljivost in primerljivost njihovih kapitalskih količnikov 19 . Poleg tega zaradi nezadostne občutljivosti na tveganja pri izračunu kapitalskih zahtev s standardiziranimi pristopi prihaja do nezadostnih ali neutemeljeno visokih kapitalskih zahtev za nekatere finančne produkte ali dejavnosti (in s tem za poslovne modele, ki primarno temeljijo na njih). BCBS se je decembra 2017 dogovoril o končnem sklopu reform 20 mednarodnih standardov za reševanje teh težav. Finančni ministri in guvernerji centralnih bank skupine G20 so marca 2018 pozdravili te reforme in večkrat potrdili svojo zavezanost njihovemu popolnemu, pravočasnemu in doslednemu izvajanju. Komisija je leta 2019 najavila, da namerava predložiti zakonodajni predlog za izvajanje teh reform v bonitetnem okviru EU 21 .

Zaradi pandemije COVID-19 je bilo pripravljalno delo za ta predlog odloženo. Zamuda je bila posledica odločitve BCBS z dne 26. marca 2020, da za eno leto odloži predhodno dogovorjene roke za izvajanje za končne elemente reforme Basel III.  22

Glede na navedeno ima ta zakonodajna pobuda dva splošna cilja: prispevati k finančni stabilnosti in prispevati k stalnemu financiranju gospodarstva v okviru okrevanja po koronavirusni krizi. Te splošne cilje je mogoče razdeliti na štiri specifične cilje:

(1)krepitev kapitalskega okvira, ki temelji na tveganju, ne da bi pri tem pomembno povečali kapitalske zahteve na splošno;

(2)večji poudarek na okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganjih v bonitetnem okviru;

(3)nadaljnja uskladitev nadzornih pooblastil in orodij ter

(4)zmanjšanje upravnih stroškov institucij, povezanih z javnim razkritji, in izboljšanje dostopa do bonitetnih podatkov institucij.

(1)Krepitev kapitalskega okvira, ki temelji na tveganju

Začasno težke gospodarske razmere niso spremenile potrebe po teh strukturnih reformah. Dokončanje reforme je potrebno za reševanje nerešenih vprašanj in nadaljnjo krepitev finančne trdnosti institucij s sedežem v EU, s čimer bi bile v boljšem položaju za podporo gospodarski rasti in spopadanje z morebitnimi prihodnjimi krizami. Izvajanje še neizvedenih elementov reforme Basel III je potrebno tudi zato, da se institucijam zagotovi potrebna regulativna varnost in konča desetletje dolga reforma bonitetnega okvira. Dokončanje reforme je v skladu z zavezo EU k mednarodnemu regulativnemu sodelovanju in konkretnimi ukrepi, ki so jih nekatere njene partnerice napovedale ali so jih že sprejele za pravočasno in zvesto izvedbo reforme.

(2)Večji poudarek na okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganjih v bonitetnem okviru

(3)Nadaljnja uskladitev nadzornih pooblastil in orodij

(4)Zmanjšanje upravnih stroškov institucij, povezanih z javnim razkritji, in izboljšanje dostopa do bonitetnih podatkov institucij

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

•Skladnost z drugimi politikami Unije

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

•Pravna podlaga

Predlog obravnava ukrepe za vzpostavitev, opravljanje in nadzor poslovanja institucij v Uniji, da se zagotovi stabilnost enotnega trga. Bančni sektor trenutno zagotavlja največji del financiranja na enotnem trgu, zaradi česar je ena od temeljnih sestavin finančnega sistema Unije. Unija ima jasen mandat za ukrepanje na področju enotnega trga, ustrezna pravna podlaga pa je sestavljena iz ustreznih členov Pogodbe 30 , ki so podlaga za pristojnosti Unije na tem področju.

•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)

Večina obravnavanih ukrepov pomeni posodobitve in spremembe obstoječega prava Unije in se kot takih nanaša na področja, na katerih je Unija že izvajala svojo pristojnost in te pristojnosti ne namerava prenehati izvajati. Namen nekaterih ukrepov (zlasti tistih, ki spreminjajo direktivo o kapitalskih zahtevah) je uvesti dodatno stopnjo usklajenosti, da bi dosledno dosegli cilje, opredeljene v navedeni direktivi.

•Sorazmernost

•Izbira instrumenta

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z DELEŽNIKI IN OCEN UČINKA

•Posvetovanja z deležniki

Službe Komisije so se o izvajanju končnih elementov reforme Basel III v EU in drugih morebitnih revizijah CRR in CRD tudi večkrat posvetovale z državami članicami v okviru strokovne skupine Komisije za bančništvo, plačila in zavarovanje (EGBPI).

•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj

•Ocena učinka

•Primernost in poenostavitev ureditve

•Temeljne pravice

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

5.DRUGI ELEMENTI

•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

Kapital

Opredelitvi pojmov „posredni delež“ in „sintetični delež“

V skladu s členom 72e(1) CRR morajo institucije, za katere velja člen 92a, od instrumentov kvalificiranih obveznosti odbiti posredne in sintetične deleže. Vendar sedanji opredelitvi pojmov „posredni delež“ in „sintetični delež“ zajemata le deleže kapitalskih instrumentov. Zato se navedene opredelitve spremenijo tako, da zajemajo tudi deleže zadevnih obveznosti (člen 4(1), točki (114) in (126), CRR).

Kapitalski instrumenti vzajemnih institucij, zadružnih institucij, hranilnic ali podobnih institucij

Po izstopu Združenega kraljestva iz EU v skladu s členom 50 Pogodbe o Evropski uniji člen 27(1), točka (a)(v), CRR ni več relevanten za institucije s sedežem v Uniji (uveden je bil za potrebe institucije s sedežem v Združenem kraljestvu). Določba se zato črta.

Pragovna izvzetja iz odbitka od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala

Za uporabo nekaterih odbitkov, povezanih s kapitalom in določenih v CRR, morajo institucije po uporabi bonitetnih filtrov in večine odbitkov, povezanih z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, izračunati nekatere pragove, ki temeljijo na njihovih postavkah navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Da bi izračun ustreznih pragov ostal skladen in da bi se izognili asimetriji pri obravnavi nekaterih odbitkov za pragove, je treba pri izračunu zadevnih postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala upoštevati tudi nove odbitke v zvezi z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, določene v Uredbi (EU) 2019/630 Evropskega parlamenta in Sveta 36 in Uredbi (EU) 2019/876. Zato se sklici na člen 36(1), točki (m) in (n), CRR dodajo členom 46(1), 48(1), 60(1), 70(1) in 72i(1) CRR. Hkrati se za upoštevanje odprave odbitkov izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v skladu s pristopom notranjih modelov iz teh določb črta sklicevanje na člen 36(1), točka (k)(v).

Manjšinski deleži v okviru podrejenih družb iz tretjih držav

Uredba (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta 37 (uredba o investicijskih podjetjih) določa spremembe izrazov „institucija“ in „investicijsko podjetje“ (člen 4(1), točki (2) in (3), CRR). Vstavi se nov člen 88b za zagotovitev, da se lahko podrejene družbe, ki se nahajajo v tretji državi, kljub temu še vedno upoštevajo za namene dela 2, naslov II, CRR (tj. določitev manjšinskih deležev) pod pogojem, bi te podrejene družbe spadale pod revidirane opredelitve navedenih pojmov, če bi imele sedež v Uniji.

V zvezi s podrejenimi družbami iz tretjih držav se uvajajo nekatere dodatne spremembe členov 84(1), 85(1) in 87(1) CRR. Te spremembe ne spreminjajo sedanjega izračuna manjšinskih deležev, ampak želijo pojasniti pravno besedilo kot nadaljnji ukrep na podlagi nedavnih odgovorov, ki jih je Komisija zagotovila z orodjem za vprašanja in odgovore iz enotnega pravilnika EBA .

Izstopni prag za kapitalske zahteve na podlagi tveganj se uvede s spremembami CRR in CRD. Je eden od ključnih ukrepov reform Basel III, njegov cilj pa je zmanjšati čezmerno spremenljivost kapitalskih zahtev institucij, izračunanih z uporabo notranjih modelov, in tako izboljšati primerljivost kapitalskih količnikov institucij. Določa spodnjo mejo kapitalskih zahtev, ki se izračunajo z notranjimi modeli institucij, in sicer 72,5 % kapitalskih zahtev, ki bi se uporabljale na podlagi standardiziranih pristopov. Odločitev o uvedbi izstopnega praga temelji na analizi, iz katere je razvidno, da so institucije zaradi uporabe notranjih modelov nagnjene k podcenjevanju tveganj in s tem kapitalskih zahtev.

Spodbujanje uspešnih infrastrukturnih projektov in drugih posebnih projektov je ključnega pomena za gospodarsko rast Unije. Posebni kreditni aranžmaji institucij so tudi ključna značilnost gospodarstva Unije v primerjavi z drugimi jurisdikcijami, kjer tovrstne projekte večinoma financirajo kapitalski trgi. Velike institucije s sedežem v EU zagotavljajo sredstva za posebne projekte, financiranje fizičnih sredstev in financiranje blaga v Uniji in po svetu; kot take so razvile visoko raven strokovnega znanja na teh področjih. Poslovanje se izvaja predvsem s subjekti za posebne namene, ki običajno služijo kot subjekti kreditojemalci in za katere je donosnost naložbe glavni vir povračila pridobljenega financiranja.

V skladu s standardi Basel III se v novem členu 122a v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje uvedejo posebna kategorija izpostavljenosti in dva splošna pristopa za določitev veljavnih uteži tveganja za posebne izpostavljenosti, en za zunanje ocenjene izpostavljenosti in drugi za izpostavljenosti, ki nimajo zunanje bonitetne ocene. Kategorije izpostavljenosti iz naslova financiranja projektov, financiranja fizičnih sredstev in financiranja blaga se uvedejo v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje, v skladu z istimi tremi podkategorijami pristopov, ki temeljijo na notranjih bonitetnih ocenah (IRB).

Ker nova standardizirana obravnava na podlagi okvira Basel III za neocenjene izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev ni dovolj občutljiva na tveganje, da bi odražala učinke celovitih svežnjev zavarovanja, ki so običajno povezani z nekaterimi izpostavljenostmi iz naslova financiranja fizičnih sredstev v Uniji, se v standardizirani pristop za kreditno tveganje za te izpostavljenosti uvede dodatna razčlenjenost. Neocenjene izpostavljenosti iz naslova financiranja fizičnih sredstev, ki imajo koristi od preudarnega in konservativnega upravljanja povezanih finančnih tveganj z izpolnjevanjem sklopa meril, ki lahko profil tveganj znižajo tako, da je usklajen s standardom „visoke kakovosti“, so deležne ugodne obravnave kapitala v primerjavi s splošno obravnavo neocenjenih izpostavljenosti iz naslova financiranja fizičnih sredstev v skladu s standardi Basel III. Za določitev, kaj pomeni „visoka kakovost“ v zvezi s financiranjem fizičnih sredstev, veljajo dodatni posebni pogoji, ki jih EBA oblikuje z osnutki regulativnih tehničnih standardov.

Ugodnejša obravnava, uvedena v CRR II, za spodbujanje bančnega financiranja in zasebnih naložb v visokokakovostne infrastrukturne projekte (v nadaljnjem besedilu: faktor za podporo infrastrukturnim projektom) iz člena 501a se ohrani tako v standardiziranem pristopu za kreditno tveganje kot v pristopih IRB za kreditno tveganje s ciljno usmerjenimi pojasnili, zaradi česar so kapitalske zahteve za infrastrukturne projekte nižje od posebne obravnave, ki jo zagotavljajo standardi Basel III. Vendar se bo ugodnejša obravnava iz novega člena 122a za „visokokakovostne“ izpostavljenosti iz naslova financiranja projektov uporabljala samo za izpostavljenosti, za katere institucije še ne uporabljajo obravnave v okviru „faktorja za podporo infrastrukturnim projektom“ iz člena 501a, da bi se izognile neupravičenemu zmanjšanju kapitalskih zahtev.

Člen 123 se spremeni, da se razvrstitev izpostavljenosti na drobno v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje dodatno uskladi z razvrstitvijo na podlagi pristopov IRB, s čimer se zagotovi dosledna uporaba ustreznih uteži tveganja za isti niz izpostavljenosti. Člen 123 je spremenjen tudi tako, da uvede ugodnejšo obravnavo uteži tveganja 45 % za obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno, ki izpolnjujejo sklop pogojev za odplačilo ali uporabo, ki lahko zmanjšajo njihov profil tveganj, pri čemer so izpostavljenosti opredeljene kot izpostavljenosti do „transaktorjev“ v skladu s standardi Basel III. Izpostavljenostim do ene ali več fizičnih oseb, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi se štele za izpostavljenosti na drobno, se dodeli utež tveganja 100 %.

Izpostavljenosti z valutno neusklajenostjo

Vstavi se nov člen 123a, da se uvede zahteva po multiplikatorju za uteži tveganja za nezavarovane izpostavljenosti na drobno in iz naslova stanovanjskih nepremičnin do posameznikov, kadar obstaja neusklajenost med valuto, v kateri je denominiran kredit, in valuto vira dohodka dolžnika. Kot je določeno v končnih standardih Basel III, je multiplikator določen na ravni 1,5 ob upoštevanju zgornje meje za tako dobljeno končno utež tveganja 150 %. Če se valuta izpostavljenosti razlikuje od domače valute države sedeža dolžnika, lahko institucije kot približek uporabijo vse nezavarovane izpostavljenosti.

V skladu s končnimi standardi Basel III se spremeni obravnava kategorije izpostavljenosti iz naslova nepremičnin, da se dodatno poveča razčlenjenost v zvezi s povezanim tveganjem, ki ga predstavljajo različne vrste nepremičninskih poslov in kreditov.

Nova obravnava uteži tveganja ohranja razlikovanje med stanovanjskimi in poslovnimi hipotekami, dodaja pa dodatno razčlenjenost glede na vrsto financiranja izpostavljenosti (ali je odvisno od tokov dohodkov, ustvarjenih z zavarovanim premoženjem, ali ne) in glede na fazo, v kateri je nepremičnina (v fazi gradnje ali dokončana).

Ena novost je uvedba posebne obravnave hipotekarnih kreditov za nepremičnine, ki ustvarjajo dohodek (IPRE), tj. hipotekarnih kreditov, katerih odplačilo je pomembno odvisno od denarnih tokov, ustvarjenih z nepremičnino, s katero so ti krediti zavarovani. Dokazi, ki jih je zbral Baselski odbor, kažejo, da so ta posojila običajno bistveno bolj tvegana kot hipotekarni krediti, katerih odplačilo je pomembno odvisno od zmožnosti kreditojemalca, da servisira kredit. Vendar v okviru sedanjega standardiziranega pristopa za kreditna tveganja ni posebne obravnave takih bolj tveganih izpostavljenosti, čeprav je ta odvisnost od denarnih tokov, ki jih ustvari nepremičnina, s katero je kredit zavarovan, pomemben dejavnik tveganja. Pomanjkanje posebne obravnave lahko privede do nezadostnih ravni kapitalskih zahtev za kritje nepričakovanih izgub pri tej vrsti izpostavljenosti iz naslova nepremičnin.

V členu 4 je več opredelitev spremenjenih, nadomeščenih ali vstavljenih, da se pojasni pomen različnih vrst izpostavljenosti, zavarovanih s hipotekami na nepremičnine, v skladu s spremenjenimi obravnavami v delu III (točke od (75) do (75g)).

Člen 124 se nadomesti, da se v odstavkih 1 do 5 določijo splošne in nekatere posebne zahteve za dodelitev uteži tveganja izpostavljenostim, zavarovanim s hipotekami na stanovanjske nepremičnine oziroma poslovne nepremičnine, vključno s hipotekami na (stanovanjske in poslovne) nepremičnine, ki ustvarjajo dohodke. Odstavki 6 do 10 ohranjajo trenutno redno ocenjevanje ustreznosti standardnih uteži tveganja in postopek za njihovo povečanje po presoji imenovanega organa.

Člen 125 se nadomesti, da se izvede revidirana obravnava iz sporazuma Basel III za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine. Medtem ko se ohrani pristop delitve kreditov, s katerim se hipotekarne izpostavljenosti razdelijo na zavarovani in nezavarovani del ter dodeli ustrezna utež tveganja vsakemu od teh dveh delov, se njena umeritev uteži tveganja prilagodi v skladu s standardi Basel III, pri čemer zavarovani del izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine prejme utež tveganja 20 %. To umerjanje uteži tveganja za zavarovani del obravnava okoliščine, v katerih lahko institucija utrpi dodatne nepričakovane izgube tudi po odbitku, ki se že uporablja za vrednost nepremičnine, pri njeni prodaji v primeru neplačila dolžnika. Poleg tega člen 125 določa nadomestno obravnavo, ki je bolj občutljiva na tveganje in je odvisna od razmerja med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo zavarovanja (ETV) za stanovanjske hipoteke, če nepremičnina ni primerna za delitev kredita (npr. ker ni dokončana).

Spremenjeni člen 125 določa tudi namensko in bolj razčlenjeno obravnavo uteži tveganja, ki se uporablja za izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih nepremičnin, ki ustvarjajo dohodke, razen če je izpolnjen tako imenovani „trdi preskus“: če je pristojni organ države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, s katero je zavarovana hipoteka, objavil dokaze, da je nepremičninski trg dobro razvit in dolgo uveljavljen s stopnjami letnih izgub, ki ne presegajo določenih pragov, se lahko za izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih nepremičnin, ki ustvarjajo dohodke, uporabijo enake ugodnejše uteži tveganja kot za druge izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih nepremičnin, kadar tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti nepremičnine.

Člen 126 se nadomesti, da se izvede revidirana obravnava na podlagi Basel III za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine. Konceptualno odraža obravnavo izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih nepremičnin: dobro uveljavljen pristop delitve kreditov se ohrani, njegova umeritev pa se prilagodi v skladu s standardi Basel III, pri čemer zavarovani del izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine prejme utež tveganja 60 %. Poleg tega člen 126 določa nadomestno obravnavo, ki je bolj občutljiva na tveganje in je odvisna od razmerja med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo zavarovanja za poslovne hipoteke, če nepremičnina ni primerna za delitev kredita.

S spremembami člena 126 se uvede posebna in bolj razčlenjena obravnava uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova poslovnih nepremičnin, ki ustvarjajo dohodke, pri čemer se ohrani „trdi preskus“, ki institucijam omogoča, da uporabijo iste ugodnejše uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova nepremičnin, ki ustvarjajo prihodek, in iz naslova drugih poslovnih nepremičnin, zavarovanih z nepremičnino, ki se nahaja na trgih, na katerih letne stopnje izgub ne presegajo določenih pragov.

Krediti, s katerimi se financirajo pridobitev in razvoj zemljišča ali razvoj in izgradnja stanovanjskih ali poslovnih nepremičnin, prinašajo povečano tveganje. To povečano tveganje je posledica dejstva, da je vir odplačila ob nastanku kredita bodisi načrtovana, vendar negotova prodaja nepremičnine, ali zelo negotovi denarni tokovi. Sedanja obravnava špekulativnega financiranja nepremičnin temelji izključno na nameri kreditojemalca, da preproda nepremičnino za dobiček, ne da bi pri tem upošteval, v kolikšni meri je povračilo dejansko gotovo. Zato se v člen 4 uvede nova opredelitev in se vstavi nov člen 126a, da se uvede posebna obravnava uteži tveganja 150 %, ki je določena v standardih Basel III za kredite družbam ali subjektom za posebne namene, s katerimi se financirajo pridobitev in razvoj zemljišča ali razvoj in izgradnja kakršne koli stanovanjske ali poslovne nepremičnine. Po drugi strani se sedanja obravnava uteži tveganja 150 % za „špekulativno financiranje nepremičnin“ odpravi, saj temelji izključno na nameri kreditojemalca, da preproda nepremičnino za dobiček, ne da bi pri tem upošteval, v kolikšni meri je povračilo dejansko negotovo. V skladu s standardi Basel III člen 126a dovoljuje, da se izpostavljenostim iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje stanovanjskih nepremičnin dodeli utež tveganja 100 %, če so izpolnjeni nekateri pogoji za zmanjševanje tveganj (v smislu standardov prevzemanja kreditnega tveganja, deleža predprodajnih ali predzakupnih pogodb in lastniškega kapitala, izpostavljenega tveganju).

Da bi zmanjšali vpliv cikličnih učinkov na vrednotenje nepremičnin, s katerimi je zavarovan kredit, in ohranili stabilnejše kapitalske zahteve za hipoteke, končni standardi Basel III omejujejo vrednost nepremičnine, priznano za bonitetne namene, na vrednost, merjeno ob izdaji kredita, razen če spremembe „nedvoumno“ povečajo vrednost nepremičnine. Hkrati pa standardi ne obvezujejo bank, da spremljajo razvoj vrednosti nepremičnin. Namesto tega so prilagoditve potrebne le v primeru izrednih dogodkov. Nasprotno pa sedanji standardizirani pristop za kreditna tveganja, ki se uporablja v EU, od institucij zahteva, da redno spremljajo vrednost nepremičnin, zastavljenih kot zavarovanje s premoženjem. Na podlagi tega spremljanja morajo institucije vrednost nepremičnine prilagoditi navzgor ali navzdol (ne glede na vrednost nepremičnine ob izdaji kredita). Člen 208 se spremeni, da se zmanjša vpliv cikličnih učinkov na vrednotenje nepremičnin, s katerimi so zavarovani krediti, in da kapitalske zahteve za hipoteke ostanejo stabilnejše. Zlasti se ohrani sedanja zahteva po pogostem spremljanju vrednosti nepremičnin, ki omogoča prilagoditev navzgor nad vrednost ob izdaji kredita (v nasprotju s standardi Basel III), vendar le do povprečne vrednosti v zadnjih treh letih v primeru poslovnih nepremičnin in v zadnjih šestih letih v primeru stanovanjskih nepremičnin. V zvezi z nepremičninami, s katerimi so zavarovane krite obveznice, je v členu 129 pojasnjeno, da lahko pristojni organi institucijam dovolijo uporabo tržne vrednosti ali hipotekarne kreditne vrednosti brez omejevanja povečevanja vrednosti nepremičnine na povprečje v zadnjih treh oziroma šestih letih. Poleg tega je v členu 208 pojasnjeno, da je treba spremembe nepremičnine, ki izboljšujejo energijsko učinkovitost stavbe ali stanovanjske enote, šteti za nedvoumno povečanje njene vrednosti. Institucije lahko vrednotenje in prevrednotenje nepremičnin izvedejo z naprednimi statističnimi ali drugimi matematičnimi metodami, razvitimi neodvisno od postopka odločanja o kreditih, če so izpolnjeni številni pogoji, ki temeljijo na smernicah EBA o dajanju in spremljanju kreditov (EBA/GL/2020/06) in jih odobri nadzornik.

Člen 465 se spremeni, da se določi posebna prehodna ureditev za izpostavljenosti z nizkim tveganjem, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, pri izračunu izstopnega praga. V prehodnem obdobju lahko države članice institucijam dovolijo, da za zavarovani del izpostavljenosti uporabijo ugodnejšo utež tveganja 10 % v višini do 55 % vrednosti nepremičnine, za preostali del izpostavljenosti pa utež tveganja 45 % v višini do 80 % vrednosti nepremičnine, če so izpolnjeni nekateri pogoji, katerih namen je zagotoviti, da imajo izpostavljenosti nizko tveganje in jih preveri pristojni organ. EBA bo moral spremljati uporabo prehodne obravnave in pripraviti poročilo o ustreznosti njenega umerjanja. Na podlagi tega poročila se bo morala Komisija odločiti, ali bo Evropskemu parlamentu in Svetu predložila zakonodajni predlog o izpostavljenostih z nizkim tveganjem, zavarovanih s hipotekami na stanovanjske nepremičnine.

Poleg tega se vstavi nov člen 495a, da se določi postopno uvajanje novih uteži tveganja, ki se uporabljajo za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov. Poleg tega novi člen določa uporabo predhodnih pravil za sedanjo obravnavo preteklih in strateških kapitalskih naložb, ki jih je institucija v zadnjih desetih letih imela v subjektih, tudi v zavarovalnicah, nad katerimi ima pomemben vpliv.

Neplačane izpostavljenosti

Člen 127 se spremeni, da se pojasni obravnava uteži tveganja za popuste na nakupe nedonosnih izpostavljenosti, kot je bilo napovedano v sporočilu „Reševanje vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19“. V ta namen predlog pojasnjuje, da lahko institucije pri določanju primerne uteži tveganja, ki se uporabi za neplačane izpostavljenosti, upoštevajo popust na kupljena neplačana sredstva. To dopolnjuje tekoče delo EBA za spremembo regulativnih tehničnih standardov o popravkih zaradi kreditnega tveganja.

Z nadaljnjimi spremembami člena 127 se besedilo člena uskladi z besedilom iz revidiranih standardov Basel III.

Uporaba bonitetnih ocen zunanjih bonitetnih agencij in vzporejanje

Da bi se upoštevale prihodnje pobude o vzpostavitvi javnih ali zasebnih bonitetnih shem, se člen 135 spremeni tako, da evropske nadzorne organe pooblašča, da pripravijo poročilo o ovirah za razpoložljivost zunanjih bonitetnih ocen ECAI, zlasti za podjetja, in o možnih ukrepih za njihovo obravnavo.

·za izpostavljenosti do podjetij s skupno konsolidirano letno prodajo nad 500 milijoni EUR ali do podjetij, ki so del skupine, pri čemer skupna letna prodaja konsolidirane skupine presega 500 milijonov EUR (v nadaljnjem besedilu: velika podjetja) ter za izpostavljenosti do institucij in drugih subjektov finančnega sektorja (vključno s tistimi, ki se obravnavajo kot podjetja) uporaba naprednega pristopa IRB ni več na voljo – za te izpostavljenosti lahko institucije uporabijo temeljni pristop IRB (F-IRB) in tako modelirajo samo verjetnost neplačila (v nadaljnjem besedilu PD);

·za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov pristop IRB ni več na voljo – za te izpostavljenosti morajo institucije uporabiti standardizirani pristop za kreditna tveganja.

·pristop substitucije uteži tveganja, pri čemer se utež tveganja dolžnika nadomesti z utežjo tveganja dajalca jamstva, če se primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva obravnavajo v okviru standardiziranega pristopa za kreditna tveganja (člen 235a);

·pristop substitucije parametrov tveganja, pri čemer se parametri tveganja dolžnika nadomestijo s parametri tveganja, povezanimi s primerljivimi neposrednimi izpostavljenostmi do dajalca jamstva, če se primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca jamstva obravnavajo v skladu s pristopom IRB (člen 236a); ali

·prilagoditev LGD ali obeh ocen PD in LGD (člen 183); v okviru tega pristopa predlog pojasnjuje, da priznanje jamstva ne bi nikoli smelo povzročiti uteži tveganja, ki se uporablja za zajamčeno izpostavljenost in ki je nižja od uteži tveganja pri primerljivi neposredni izpostavljenosti dajalcu jamstva. Namen tega je zagotoviti doslednost okvira v smislu ocene tveganja, pri čemer se prepreči možnost, da bi bila posredna izpostavljenost do določenega dajalca zavarovanja deležna nižje uteži tveganja kot primerljiva neposredna izpostavljenost, kadar je isti dajalec zavarovanja dolžnik.

Okvir tržnega tveganja

Leta 2016 je BCBS objavil prvi sklop revidiranih standardov tržnega tveganja, znan tudi kot temeljni pregled trgovalne knjige, da bi se odpravile ugotovljene pomanjkljivosti okvira kapitalskih zahtev za tržno tveganje za pozicije iz trgovalne knjige. Med spremljanjem učinka standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige je BCBS opredelil vrsto vprašanj v zvezi s standardi temeljnega pregleda trgovalne knjige, posledično je januarja 2019 objavil revidirane standarde temeljnega pregleda trgovalne knjige.

Komisija je novembra 2016 prvotno predlagala uvedbo zavezujočih kapitalskih zahtev na podlagi standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige kot dela CRR II za odpravo pomanjkljivosti okvira tržnega tveganja. Vendar sta se Evropski parlament in Svet glede na poznejšo odločitev BCBS o reviziji teh standardov s časovnimi razporedi, ki niso združljivi z mejniki v pogajalskem procesu o CRR II, dogovorila, da bosta standarde temeljnega pregleda trgovalne knjige prenesla v CRR II samo za namene poročanja. Kapitalske zahteve na podlagi standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige bodo uvedene pozneje, in sicer s sprejetjem ločenega zakonodajnega predloga.

Za uvedbo zavezujočih kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu z revidiranimi standardi temeljnega pregleda trgovalne knjige je bilo sprejetih več sprememb CRR.

Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov

Člen 4 se spremeni, da se pojasni opredelitev trgovalne enote.

Sestavine kapitala

Člen 34 se spremeni tako, da vključuje odstopanje, ki institucijam omogoča, da zmanjšajo skupne dodatne prilagoditve vrednosti v izrednih okoliščinah na podlagi mnenja EBA, da se obravnava procikličnost, vključena v dodatne prilagoditve vrednosti, odštete od navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Splošne zahteve, vrednotenje in poročanje

Člen 102 se spremeni, da se za namene izračuna kapitalskih zahtev uvedejo pristopi iz temeljnega pregleda trgovalne knjige. Člen 104 se nadomesti, da se spremenijo merila, ki se uporabljajo za uvrščanje pozicij v trgovalno knjigo ali v netrgovalno knjigo (tj. bančno knjigo); uvaja tudi odstopanje, ki instituciji omogoča, da v netrgovalno knjigo razvrsti določene instrumente, ki bi bili sicer razvrščeni v trgovalno knjigo; za odstopanje veljajo zelo strogi pogoji, pristojni organ institucije pa ga mora odobriti. Člen 104a se spremeni, da se podrobneje opredelijo pogoji, ki jih je treba uporabiti za prerazvrstitev instrumenta iz ene knjige v drugo. Člen 104b se spremeni, da se uvede odstopanje, ki institucijam omogoča oblikovanje namenskih trgovalnih enot, ki jim lahko institucije dodelijo izključno pozicije iz netrgovalne knjige, ki so predmet valutnega in blagovnega tveganja. Vstavi se člen 104c, da se podrobno opredeli obravnava varovanja pred valutnim tveganjem v kapitalskih količnikih, ki institucijam omogoča, da se pod določenimi pogoji iz izračuna kapitalskih zahtev za valutno tveganje izključijo nekatere pozicije. Člen 106 se spremeni, da se pojasnijo obstoječe določbe o notranjih prenosih tveganja.

Splošne določbe

Člen 325 se spremeni, da se uvedejo zavezujoče kapitalske zahteve za tržno tveganje na podlagi pristopov iz temeljnega pregleda trgovalne knjige iz poglavij 1a (alternativni standardizirani pristop ali A-SA), 1b (pristop alternativnega notranjega modela ali A-IMA) in 2 do 4 (poenostavljeni standardizirani pristop ali SSA) ter pogoji za njihovo uporabo in pogostost izračuna kapitalskih zahtev. Za institucije se uvede tudi odstopanje od izračuna kapitalskih zahtev za pozicije, ki so predmet valutnega tveganja in se odštejejo od njihovega kapitala.

Člen 325a se spremeni, da se uvedejo merila primernosti za uporabo poenostavljenega standardiziranega pristopa.

Člen 325b pojasnjuje izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje na konsolidirani podlagi.

Alternativni standardizirani pristop

Člen 325c se spremeni, da se uvedejo dodatne kvalitativne zahteve v zvezi z validacijo, dokumentiranjem in upravljanjem pristopa A-SA.

Člen 325j se spremeni, da se pojasnijo nekateri elementi končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige v zvezi z obravnavo naložb v sklade (tj. kolektivni naložbeni podjemi ali KNP) in uvedejo nekatere ciljno usmerjene prilagoditve izračuna kapitalskih zahtev za te pozicije za zagotovitev, da obravnava KNP po standardiziranem pristopu ne povečuje nesorazmerno zapletenosti izračuna in je manj obremenilna, saj imajo KNP ključno vlogo pri spodbujanju osebnega varčevanja, bodisi za večje naložbe bodisi za upokojitev. Ti cilji se dosežejo z določitvijo, da bi morale institucije vsak mesec uporabiti pristop vpogleda za tiste pozicije v KNP, ki jih ta pristop zadeva, in z omogočanjem institucijam, da pod posebnimi pogoji uporabijo podatke, ki jih zagotovijo zadevne tretje osebe, pri izračunu kapitalskih zahtev v skladu s pristopom vpogleda. Poleg tega člen 325j v okviru pristopa na podlagi mandata uvede mandat za EBA, da podrobneje opredeli tehnične elemente, ki jih morajo institucije uporabiti za oblikovanje hipotetičnega portfelja, ki se uporablja pri izračunu kapitalskih zahtev.

Člen 325q se spremeni, da se pojasni obravnava dejavnikov vega valutnega tveganja.

Člen 325s se spremeni, da se prilagodi formula za občutljivost na vega tveganje.

Člen 325t se spremeni, da se občutljivosti, ki se uporabljajo za izračun kapitalskih zahtev, dodatno uskladijo s tistimi, ki se uporabljajo za upravljanje tveganj institucije.

Določba v zvezi z nelistinjenimi kreditnimi in lastniškimi izvedenimi finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na borzi, se prestavi iz člena 325ab v ustreznejši člen 325v.

Členi 325y, 325am, 325ah in 325ak se spremenijo podobno, da se pojasni razvrstitev kategorij kreditne kakovosti v okviru pristopa A-SA.

Člen 325ae se spremeni, da se pojasni obravnava dejavnika tveganja inflacije in dejavnikov medvalutnega tveganja osnove.

Člena 325ah in 325ak se spremenita, da se pojasnijo uteži tveganja kritih obveznic (tako zunanje ocenjenih kot neocenjenih).

Člena 325ai in 325aj se spremenita, da se pojasni vrednost korelacijskih parametrov.

Člen 325as se spremeni, da se uvede nižja utež tveganja za dejavnike delta blagovnega tveganja v zvezi s trgovanjem z emisijami ogljika. V skladu s končnimi standardi Basel III so pravice do emisije izenačene s pogodbami o električni energiji, kar bi lahko bilo preveč konservativno glede na pretekle podatke, pomembne za trg EU za pravice do emisije. Z vzpostavitvijo rezerve za stabilnost trga, ki jo je Komisija uvedla leta 2015, se je stabilizirala nestanovitnost cen pravic iz sistema trgovanja z emisijami. To upravičuje oblikovanje posebne kategorije tveganja za pravice iz sistema trgovanja z emisijami v okviru A-SA, ki se razlikuje od električne energije, z nižjo utežjo tveganja, ki znaša 40 %, da bi bolje odražala dejansko nestanovitnost cen tega blaga, specifičnega za EU.

Člen 325ax se spremeni, da se pojasnijo uteži tveganja za občutljivosti na dejavnike vega tveganja.

Pristop alternativnega notranjega modela

Člen 325az se spremeni, da se pojasnijo pogoji, ki jih morajo institucije izpolnjevati, da bi dobile dovoljenje za uporabo A-IMA za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje.

Člen 325ba se spremeni, da se uvede formula za združevanje kapitalskih zahtev, izračunanih v skladu z A-IMA.

Člen 325bc se spremeni, da se za EBA uvede mandat za pripravo regulativnega tehničnega standarda za določitev meril za uporabo vhodnih podatkov v modelu za merjenje tveganj.

Člen 325be se spremeni, da se določijo nova pooblastila pristojnih organov v zvezi z oceno primernosti dejavnikov tveganja za modeliranje, ki jo izvedejo institucije, ki uporabljajo A-IMA.

Člen 325bf se spremeni, da se uvedejo nova pooblastila za pristojne organe za obravnavo pomanjkljivosti v modelu in v zvezi z zahtevami glede testiranja za nazaj, ki ga izvajajo institucije, ki uporabljajo A-IMA.

Člen 325bg se spremeni, da se uvedejo zavezujoče zahteve po pripisu dobičkov in izgub, ki ga izvajajo institucije, ki uporabljajo A-IMA.

Člen 325bh se spremeni, da se uvedejo prilagoditve za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje za pozicije KNP v okviru A-IMA, zlasti za zagotovitev, da bi bilo več KNP primernih v okviru pristopa. Podobno kot pri spremembah obravnave KNP v okviru pristopa A-SA lahko institucije pod posebnimi pogoji pri izračunu kapitalskih zahtev v skladu s pristopom vpogleda uporabijo podatke, ki jih zagotovijo zadevne tretje osebe, pri čemer morajo pristop vpogleda uporabljati najmanj enkrat na teden.

Člen 325bi se spremeni, da se pojasnijo odgovornosti enote za nadzor tveganja in enote za validacijo v zvezi s sistemom upravljanja tveganj.

Člen 325bp se spremeni, da se dodatno pojasnijo primeri, v katerih imajo institucije dovoljenje za uporabo modela IRB za oceno verjetnosti neplačila in izgube ob neplačilu za izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila.

Členi 337, 338, 352 in 361 se spremenijo, da se nadomestijo ali črtajo določbe, ki niso več pomembne za uporabo SSA.

Uporaba notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev

Poglavje 5 se črta, ker se sedanji pristop notranjih modelov, ki se uporablja za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje, nadomesti z A-IMA iz poglavja 1b.

Delegirani in izvedbeni akti

Glede na negotovost, ali bodo glavne jurisdikcije pri izvajanju temeljnega pregleda trgovalne knjige odstopale od končnih standardov Basel III, in glede na pomembnost, da se v praksi zagotovijo enaki konkurenčni pogoji med institucijami s sedežem v Uniji in institucijami v drugih državah, člen 461a pooblašča Komisijo, da sprejme delegirane akte o spremembi pristopov za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje in za spremembo datuma začetka uporabe teh pristopov, da se uskladijo z mednarodnim razvojem.

Okvir tveganja za prilagoditev kreditnega vrednotenja

Prilagoditev kreditnega vrednotenja (v nadaljnjem besedilu: CVA) je računovodska prilagoditev cene posla z izvedenimi finančnimi instrumenti po pošteni vrednosti, katere namen je ustvariti rezervacijo za morebitne izgube zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti nasprotne stranke v tem poslu. Med veliko finančno krizo so številne sistemsko pomembne banke utrpele znatne izgube pri prilagoditvi kreditnega vrednotenja svojih portfeljev izvedenih finančnih instrumentov zaradi istočasnega poslabšanja kreditne sposobnosti številnih nasprotnih strank. Posledično je BCBS leta 2011 v okviru prvega sklopa reform Basel III uvedel nove standarde za izračun kapitalskih zahtev za tveganje CVA za zagotovitev, da bodo imele banke v prihodnosti dovolj kapitala za kritje tveganja CVA. Ti baselski standardi so bili z uredbo o kapitalskih zahtevah leta 2013 preneseni v pravo Unije.

Vendar so banke in nadzorniki izrazili pomisleke, da standardi iz leta 2011 niso ustrezno zajeli dejanskega tveganja CVA, ki so mu bile izpostavljene banke. V zvezi s temi standardi so bile izražene zlasti tri specifične kritike: (i) da pristopi, določeni v teh standardih, niso dovolj občutljivi na tveganja, (ii) da ne priznavajo modelov CVA, ki so jih razvile banke za računovodske namene, in (iii) da pristopi, določeni v teh standardih, ne zajemajo tržnega tveganja, ki je sestavni del poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti z nasprotno stranko. Za odpravo teh pomislekov je BCBS decembra 2017 objavil revidirane standarde kot del končnih reform Basel III in v revidirani objavi julija 2020 dodatno prilagodil njihovo umerjanje. Za uskladitev s standardi BCBS iz leta 2020 se uvede več sprememb CRR.

V členu 381 se uvede opredelitev tveganja CVA, da se zajameta tako tveganje kreditnega razmika nasprotne stranke institucije kot tržno tveganje portfelja poslov, s katerim zadevna institucija trguje z zadevno nasprotno stranko.

Člen 382 se spremeni, da se pojasni, za katere posle financiranja z vrednostnimi papirji veljajo kapitalske zahteve za tveganje CVA. Poleg tega se uvede nova določba, ki od institucij zahteva, da poročajo o rezultatih izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA za posle, izvzete v skladu z navedenim členom. Dodatno je določeno, da imajo institucije, ki zavarujejo tveganje CVA teh izvzetih poslov pred tveganjem, diskrecijsko pravico, da izračunajo kapitalsko zahtevo za tveganje CVA za te posle, pri čemer upoštevajo zadevna primerna zavarovanja pred tveganjem. Nazadnje se uvedejo novi mandati za EBA, da bi pripravil smernice, ki bodo nadzornikom pomagale opredeliti prekomerno tveganje CVA, ter regulativne tehnične standarde za določitev pogojev za ocenjevanje pomembnosti izpostavljenosti tveganju CVA, ki izhajajo iz poslov financiranja z vrednostnimi papirji po pošteni vrednosti.

Vstavi se člen 382a, da se določijo novi pristopi, ki bi jih morale institucije uporabiti za izračun svojih kapitalskih zahtev za tveganje CVA, ter pogoji za uporabo kombinacije teh pristopov.

Člen 383 se nadomesti, da se uvedejo splošne zahteve za uporabo standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za tveganje CVA ter opredelitev regulativne CVA za ta namen. Vstavijo se členi 383a do 383x, da se podrobneje opredelijo tehnični elementi standardiziranega pristopa.

Člen 384 se nadomesti, da se uvede temeljni pristop za izračun kapitalskih zahtev za tveganje CVA v skladu s standardi Basel III.

Člen 385 se nadomesti za uvedbo poenostavljenega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za tveganje CVA ter meril primernosti za uporabo poenostavljenega pristopa.

Nazadnje, člen 386 se spremeni tako, da odraža nove zahteve, ki se uporabljajo za primerna varovanja pred tveganjem za namene kapitalskih zahtev za tveganje CVA.

Okvir pragov minimalnih odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji

Posli financiranja z vrednostnimi papirji imajo ključno vlogo v finančnem sistemu Unije, saj finančnim institucijam omogočajo, da upravljajo svoj likvidnostni položaj in podprejo svoje dejavnosti vzdrževanja trga v zvezi z vrednostnimi papirji. Posli financiranja z vrednostnimi papirji so pomembni tudi za centralne banke, saj jim te transakcije omogočajo, da svoje načrte denarne politike prek finančnih institucij posredujejo realnemu gospodarstvu. Vendar lahko posli financiranja z vrednostnimi papirji udeležencem na trgu tudi omogočijo, da vedno znova povečajo svoje pozicije s ponovnim vlaganjem zavarovanja z denarnimi sredstvi oziroma ponovno uporabo zavarovanja, ki ni v obliki denarnih sredstev. Za obvladovanje tveganja kopičenja prevelikega finančnega vzvoda zunaj bančnega sektorja je Odbor za finančno stabilnost (FSB) leta 2013 objavil priporočilo 39 svojim jurisdikcijam članicam, naj uvedejo minimalne odbitke pri vrednotenju zavarovanja s premoženjem za nekatere necentralno obračunane posle financiranja vrednostnih papirjev, s katerimi trgujejo banke in nebanke. V skladu s tem priporočilom bi vsaka jurisdikcija po lastni presoji uvedla take minimalne odbitke pri vrednotenju zavarovanja s premoženjem, bodisi neposredno prek ureditve trga bodisi posredno prek bolj kaznovalne kapitalske zahteve; Slednjo možnost je leta 2017 razvil BCBS v okviru končnih reform Basel III.

Vendar je bilo v priporočilih EBA v posebnem poročilu 40 o uvajanju okvira pragov minimalnih odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji v pravo Unije in v priporočilih ESMA v poročilu 41 o poslih financiranja z vrednostnimi papirji in finančnem vzvodu v EU poudarjeno, da ni jasno, kakšen vpliv bi imela uporaba takega okvira na institucije. V teh priporočilih so bili izraženi tudi pomisleki, da bi uporaba tega okvira za nekatere vrste poslov financiranja z vrednostnimi papirji lahko povzročila neželene posledice za te finančne dejavnosti. Poleg tega še ni jasno, ali bi bilo okvir za institucije primerneje uporabljati v obliki bolj kaznovalno kapitalsko zahtevo ali kot ureditev trga. Uporaba okvira za institucije kot bolj kaznovalne kapitalske zahteve bi institucijam, ki ne bi upoštevale navedenih pragov minimalnih odbitkov, dovolila opravljanje teh finančnih dejavnosti ob plačilu kazni. Druga možnost, uporaba okvira kot ureditve trga, bi zagotovila enake konkurenčne pogoje za vse udeležence na trgu, če bi se Unija odločila uvesti podobno ureditev trga za zadevne posle financiranja z vrednostnimi papirji med nebankami, kot je priporočil tudi Odbor za finančno stabilnost v svojem zgoraj navedenem poročilu iz leta 2013.

Glede na navedeno se v členu 519c uvede mandat za EBA, da mora v tesnem sodelovanju z ESMA poročati Komisiji o ustreznosti izvajanja okvira pragov minimalnih odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji v Uniji. Na podlagi tega poročila bo Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predložila zakonodajni predlog.

Operativno tveganje

Nov standardizirani pristop, ki bo nadomestil vse obstoječe pristope za operativno tveganje

BCBS je revidiral mednarodni standard o operativnem tveganju, da bi odpravil pomanjkljivosti, ki so se pokazale zaradi finančne krize v letih 2008 in 2009. Poleg pomanjkanja občutljivosti na tveganja v standardiziranih pristopih je bilo ugotovljeno pomanjkanje primerljivosti, ki izhaja iz številnih praks notranjega modeliranja v okviru naprednih pristopov merjenja (v nadaljnjem besedilu: AMA). Glede na navedeno in da bi se izboljšala enostavnost okvira, so bili vsi obstoječi pristopi za izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje nadomeščeni z enotnim pristopom, ki ne temelji na modelih in naj bi ga uporabljale vse institucije. Čeprav uporaba modelov, kot so modeli, razviti v okviru pristopa AMA, v tem novem okviru za določitev kapitalskih zahtev za operativno tveganje ni več mogoča, bodo imele institucije še vedno diskrecijsko pravico, da te modele uporabijo za namene procesa ocenjevanja ustreznosti notranjega kapitala.

Novi standardizirani pristop se v Uniji izvaja z nadomestitvijo dela 3, naslov III, CRR. Poleg tega se dodatno prilagodijo številni drugi členi CRR, zlasti (i) da se uvedejo jasne in usklajene opredelitve v zvezi z operativnim tveganjem (člen 4(1), točke (52a), (52b) in (52c)), kot je priporočil EBA v svojem odgovoru 42 na prošnjo Komisije za nasvet iz leta 2019, in (ii) da se upošteva nadomestitev naslova III po celotni uredbi CRR (črtajo se na primer prejšnji sklici na naslov III v členu 20). Nazadnje, EBA se dodeli mandat, da Komisiji poroča o uporabi zavarovanja v okviru revidiranega okvira za operativno tveganje (člen 519d). To poročilo je potrebno, saj so se v nadzorni skupnosti pojavili nekateri pomisleki glede tega, ali novi standardizirani pristop za operativno tveganje lahko omogoča regulativno arbitražo z uporabo zavarovanja.

Izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje

V skladu s končnimi standardi Basel III novi standardizirani pristop združuje kazalnik, ki temelji na velikosti poslovanja institucije (sestavina kazalnika poslovanja), s kazalnikom, ki upošteva pretekle izgube te institucije. Revidirani baselski standard predvideva več diskrecijskih pravic glede tega, kako se lahko slednji kazalnik uporablja. Jurisdikcijam pri izračunu kapitala za pokrivanje operativnega tveganja za vse zadevne institucije ni treba upoštevati preteklih izgub ali pa lahko podatke o preteklih izgubah dodatno upoštevajo za institucije, ki so manjše od določene velikosti poslovanja. Da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji v Uniji in poenostavi izračun kapitala za pokrivanje operativnega tveganja, se za izračun minimalnih kapitalskih zahtev te diskrecijske pravice izvajajo usklajeno, pri čemer se ne upoštevajo podatki o preteklih izgubah iz poslovanja za vse institucije.

Izračun sestavine kazalnika poslovanja je določen v novem poglavju 1 naslova III (novi členi 312 do 315). V Uniji bodo minimalne kapitalske zahteve za operativno tveganje temeljile izključno na sestavini kazalnika poslovanja (člen 312). Izračun sestavine kazalnika poslovanja, ki temelji na tako imenovanem kazalniku poslovanja, je določen v členu 313, medtem ko je določitev kazalnika poslovanja, vključno z njegovimi sestavnimi deli in morebitnimi prilagoditvami zaradi združitev, prevzemov ali odsvojitev, določena v členih 314 in 315.

Zbiranje in upravljanje podatkov

Novo poglavje 2 (novi členi 316 do 323) določa pravila o zbiranju in upravljanju podatkov. Z vidika sorazmernosti so te zahteve razdeljene na pravila, ki se uporabljajo za vse institucije, kot so določbe o okviru za upravljanje operativnega tveganja (člen 323), ter pravila, ki so pomembna samo za institucije, ki morajo razkriti tudi podatke o preteklih izgubah (člen 446(2)) in morajo zato hraniti niz podatkov o izgubah (člen 317). V Uniji bodo morale v skladu z odgovorom EBA na prošnjo Komisije za nasvet iz leta 2019 vse institucije s kazalnikom poslovanja, enakim ali večjim od 750 milijonov EUR, hraniti niz podatkov o izgubah in izračunati svoje letne izgube iz operativnega tveganja za namene razkritja. Da bi nov okvir ostal sorazmeren, bodo pristojni organi lahko odobrili opustitev te zahteve, razen če kazalnik poslovanja institucije presega 1 milijardo EUR (člen 316). Da bi se sčasoma zagotovila določena stabilnosti, zlasti da se prepreči, da bi začasno zmanjšanje velikosti kazalnika poslovanja neupravičeno vplivalo na to oceno, bo zadevni kazalnik poslovanja najvišji kazalnik poslovanja, sporočen v zadnjih dveh letih.

Elementi, ki so pomembni za izračun letne izgube iz operativnega tveganja, so podrobneje opredeljeni v členih 318 do 321. Člen 318 določa določitev „bruto izgube“ in „neto izgube“, člen 319 pa vsebuje zadevne pragove za podatke o izgubi v višini 20 000 EUR in 100 000 EUR. Nekaterih izrednih dogodkov operativnega tveganja, ki niso več pomembni za profil tveganj institucije, ni treba upoštevati, če so izpolnjeni vsi s tem povezani pogoji in je nadzornik institucije za to dal dovoljenje (člen 320). Podobno mora institucija morda vključiti dodatne izgube, na primer v zvezi s prevzetimi ali združenimi subjekti (člen 321).

Točnost in izčrpnost podatkov o izgubi institucije sta bistveni. Zato bodo morali nadzorniki redno pregledovati kakovost podatkov o izgubi (člen 322).

Količnik finančnega vzvoda

Izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov

Od sprejetja Uredbe (EU) 2019/876 je BCBS dodatno revidiral en posebni vidik svojega okvira za količnik finančnega vzvoda. Za lažje opravljanje storitev kliringa za stranke je bila junija 2019 43 za namene količnika finančnega vzvoda spremenjena obravnava izvedenih finančnih instrumentov, pri katerih se izvede kliring za stranke. V skladu s spremenjenimi pravili je obravnava teh izvedenih finančnih instrumentov na splošno usklajena z obravnavo, določeno v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke (v nadaljnjem besedilu: SA-CCR) v okviru, ki temelji na tveganju. Komisija je v poročilu o količniku finančnega vzvoda 44 iz februarja 2021 ugotovila, da je bilo primerno prilagoditi izračun mere skupne izpostavljenosti, da se obravnava izvedenih finančnih instrumentov, za katere je izveden kliring za stranke, uskladi z mednarodno dogovorjenimi standardi. Zato se člen 429c ustrezno spremeni.

Izračun vrednosti izpostavljenosti zunajbilančnih postavk

Glede na predlagane spremembe členov 4 in 111(1) CRR ni več treba določiti minimalnega konverzijskega faktorja 10 % za nekatere zunajbilančne postavke v okviru količnika finančnega vzvoda. Zato se odstopanje iz člena 429f(3) črta.

Običajni nakupi in prodaje, ki čakajo na poravnavo

Določbe v zvezi z običajnimi nakupi in prodajami, ki čakajo na poravnavo, se spremenijo, da se ta pravila bolje uskladijo s standardi Basel III, zlasti s pojasnitvijo, da se te določbe uporabljajo za finančna sredstva in ne samo za vrednostne papirje. Člena 429(6) in 429g(1) CRR se ustrezno spremenita.

Institucije imajo ključno vlogo pri prizadevanju Unije za spodbujanje dolgoročnega prehoda na trajnostni razvoj na splošno in zlasti za podpiranje pravičnega prehoda na neto ničelne emisije toplogrednih plinov v gospodarstvu Unije do leta 2050. Ta prehod prinaša nova tveganja, ki jih je treba razumeti in ustrezno obvladovati na vseh ravneh.

Pospešen prehod na bolj trajnostno gospodarstvo lahko znatno vpliva na podjetja, saj povečuje tveganja za posamezne institucije in za finančno stabilnost na splošno. Vplivi človekovega vedenja na podnebje, kot so emisije toplogrednih plinov ali nadaljevanje netrajnostnih gospodarskih praks, so dejavniki fizičnih tveganj, ki lahko povečajo verjetnost okoljskih nevarnosti in njihovih socialno-ekonomskih učinkov. Institucije so izpostavljene tudi tem fizičnim tveganjem, ki imajo medsebojen vpliv s tveganji prehoda, saj se, v kolikor so vse druge okoliščine enake, pričakuje, da se bodo fizična tveganja zmanjšala tekom izvajanja politik prehoda. Vendar se lahko zgodi nasprotno, kadar se ukrepi ne sprejmejo, kar pomeni, da se bodo povečala fizična tveganja, kadar je tveganje prehoda majhno in izvajanje politik, povezanih s prehodom, traja dlje.

Za spodbujanje ustreznega razumevanja in obvladovanja tveganj glede trajnostnosti, ki se običajno imenujejo okoljska, socialna in upravljavska tveganja, morajo institucije s sedežem v Uniji sistematično odkrivati, razkrivati in upravljati ta tveganja na svoji individualni ravni. Ker so okoljska, socialna in upravljavska tveganja razmeroma nova ter njihove posebnosti pomenijo, da se lahko razumevanje teh tveganj precej razlikuje med institucijami.

Zato se člen 4 spremeni, da se uvedejo nove usklajene opredelitve različnih vrst tveganj na področju okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj (člen 4(1), točke 52d do 52i). Opredelitve pojmov so usklajene s tistimi, ki jih je EBA predlagal v svojem poročilu o okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganjih.

Da bi omogočili boljši nadzor nad okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi tveganji, se člen 430 spremeni tako, da od institucij zahteva, da svojim pristojnim organom poročajo o svoji izpostavljenosti navedenim tveganjem.

Da bi se bolje uskladili roki za morebitne spremembe bonitetnih pravil, se člen 501c spremeni tako, da se skrajša rok, do katerega mora EBA predložiti poročilo o bonitetni obravnavi teh izpostavljenosti, in sicer iz leta 2025 na leto 2023. V okviru mandata iz člena 501c bi moral EBA oceniti izpostavljenosti do sredstev in dejavnosti v sektorjih energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter v sektorjih infrastrukture in voznih parkov. Ocena bi morala zajemati tudi možnost ciljno usmerjenega umerjanja uteži tveganja za postavke, povezane s posebej visoko izpostavljenostjo podnebnemu tveganju, vključno s sredstvi ali dejavnostmi v sektorju fosilnih goriv in sektorjih z velikim vplivom na podnebje. Če se ugotovi, da je to upravičeno, bi bilo treba v poročilu EBA opisati vrsto možnosti za uporabo namenske bonitetne obravnave izpostavljenosti, na katere vplivajo okoljski in socialni dejavniki.

Integrirani sistem nadzorniškega poročanja in izmenjava podatkov

EBA si od leta 2018 v sodelovanju z ECB in pristojnimi nacionalnimi organi prizadeva za vzpostavitev evropske centralizirane infrastrukture za nadzorniške podatke (EUCLID), ki bo v centraliziranem integriranem sistemu združevala informacije o poročanju, ki si jih izmenjujejo nadzorniki o največjih institucijah s sedežem v Uniji. Ta sistem bo zlasti koristen za zagotavljanje zbirnih podatkov in kazalnikov tveganja o celotnem bančnem sektorju EU za javna poročila in analize. Člen 430c trenutno pooblašča EBA, da pripravi študijo izvedljivosti za razvoj usklajenega in integriranega sistema za zbiranje statističnih podatkov, podatkov o reševanju in bonitetnih podatkov ter da zadevne organe vključi v pripravo študije. Organ EBA je marca 2021 objavil dokument za razpravo o navedeni študiji izvedljivosti, v katerem je do 11. junija 2021 zbiral prispevke deležnikov. Ko EBA zaključi študijo izvedljivosti, bo Komisija v skladu s členom 430c(3) ocenila, ali naj pozneje uvede morebitne spremembe zahtev glede poročanja, določenih v delu 7 A CRR.

Razkritja

Večja preglednost in sorazmernost zahtev po razkritju

Glede na spremembe CRR za izvajanje končnih standardov Basel III ter potrebo po nadaljnjem zmanjšanju upravnih stroškov, povezanih z razkritji, in olajšanju dostopa do informacij, ki jih razkrijejo institucije, je bilo v del 8 CRR vnesenih več sprememb.

Člen 433 se spremeni, da se EBA pooblasti za centralizacijo objave letnih, polletnih in četrtletnih bonitetnih razkritij institucij. Cilj tega predloga je zagotoviti enostaven dostop do bonitetnih informacij prek enotne točke elektronskega dostopa, s čimer bi odpravili sedanjo razdrobljenost, da bi povečali preglednost in primerljivost razkritij v korist vseh udeležencev na trgu. Centralizirana objava EBA bi potekala istočasno, kot bi institucije objavile svoje računovodske izkaze ali poročila, ali čim prej po tem. Ta predlog je v celoti skladen z akcijskim načrtom za unijo kapitalskih trgov in je vmesni korak k prihodnjemu razvoju vseevropske enotne točke dostopa do finančnih informacij podjetij in njihovih informacij v zvezi s trajnostnimi naložbami.

Člen 434 se spremeni, da se zmanjša upravno breme v zvezi z razkritji, zlasti za majhne in nekompleksne institucije. Ta določba temelji na napredku, ki so ga dosegli EBA in pristojni organi pri vzpostavljanju infrastrukture, ki združuje nadzorniško poročanje (EUCLID). Predlog krepi sorazmernost, v skladu s katero mora EBA objaviti razkritja majhnih in nekompleksnih institucij na podlagi informacij za nadzorniško poročanje. Tako morajo majhne in nekompleksne institucije poročati samo svojim nadzornikom in ne objavljati ustreznih razkritij.

Člena 438 in 447 se spremenita tako, da vključujeta obveznosti razkritja za institucije, ki uporabljajo notranji model in morajo zato razkriti zneske skupnih izpostavljenosti tveganju, izračunane v skladu s popolnoma standardiziranim pristopom v primerjavi z dejanskimi tveganju prilagojenimi sredstvi na ravni tveganja, ter za kreditno tveganje na ravni razreda sredstev in podrazreda sredstev. S tem se izvaja zadevni standard Basel III, ki od bank zahteva, da primerjajo modelirana in standardizirana tveganju prilagojena sredstva na ravni tveganja. Členi 433a, 433b in 433c v zvezi s pogostostjo razkritij se ustrezno spremenijo.

Člena 433b in 433c se spremenita tako, da vključujeta obveznost za majhne in nekompleksne institucije ter za druge institucije, ki ne kotirajo na borzi, da vsako leto razkrijejo informacije o znesku in kakovosti donosnih, nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti za kredite, dolžniške vrednostne papirje in zunajbilančne izpostavljenosti ter informacije o zapadlih izpostavljenostih. Predlagane spremembe so v skladu z akcijskim načrtom Sveta o slabih posojilih iz leta 2017 45 , v katerem je pozval EBA, naj do konca leta 2018 uvede strožje zahteve po razkritju v zvezi s kakovostjo sredstev in slabimi posojili za vse institucije. Poleg tega bi spremembe zagotovile popolno skladnost s sporočilom „Reševanje vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19“ 46 . Razširitev zahtev po razkritju iz člena 442, točki (c) in (d), na majhne in nekompleksne institucije ter na druge institucije, ki ne kotirajo na borzi, tem institucijam ne povzroča dodatnega bremena iz dveh razlogov. Prvič, te institucije že razkrivajo informacije v zvezi s slabimi posojili na podlagi smernic EBA o razkritju nedonosnih posojil 47 , ki so sledile akcijskemu načrtu Sveta iz leta 2017 in so trenutno vključene v Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/637 z dne 15. marca 2021 48 . Drugič, ko bo vzpostavljena centralizacija razkritij prek spletne platforme EBA, bi se lahko informacije o nedonosnih posojilih pridobile iz nadzorniškega poročanja, s čimer bi se zmanjšalo breme za vse institucije in odpravilo vsakršno breme za majhne in nekompleksne institucije.

Člena 445 in 455 uvajata nove zahteve po razkritju, ki jih morajo izpolnjevati institucije pri izračunavanju svojih kapitalskih zahtev za tržno tveganje z uporabo enega od standardiziranih pristopov oziroma A-IMA.

Vstavi se člen 445a, da se uvedejo nove zahteve po razkritju v zvezi s kapitalskimi zahtevami za tveganje CVA.

Člen 446 se spremeni, da se uvedejo revidirane zahteve po razkritju za operativno tveganje.

Na področju razkritij je CRR II že uvedla določbe za izboljšanje zajetja okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj. V zvezi s tem bodo velike institucije z izdajami, ki kotirajo na borzi, z junijem 2022 začele razkrivati informacije o okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganjih. Vendar je takojšnja učinkovitost teh določb omejena, saj pravila CRR o razkritju številnih institucij ne zajemajo. Člen 449a se zato spremeni, da se zahteve v zvezi z razkritjem okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj razširijo na vse institucije, pri čemer se upošteva načelo sorazmernosti.

Pooblastila za EBA

Predlog razširja področje uporabe obstoječega mandata EBA na podlagi člena 434a. Poleg vzpostavitve in razvoja enotnih obrazcev za razkritja mora EBA v skladu s predlaganimi spremembami člena 434a oblikovati politiko o ponovnih predložitvah razkritij in potrebnih rešitvah IT za centralizacijo razkritij.

Opredelitev pojma „majhna in nekompleksna institucija“

Predlog spreminja opredelitev pojma „majhna in nekompleksna institucija“ iz člena 4(1), točka 145, tako da institucijam dovoljuje, da do določene omejitve izključijo posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, sklenjene z nefinančnimi strankami, in posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki se uporabljajo za varovanje teh poslov.

KNP z osnovnim portfeljem državnih obveznic euroobmočja

Komisija je v skladu s členom 506a Uredbe (EU) 2021/558 zadolžena, da do 31. decembra 2021 objavi poročilo, v katerem oceni, ali je treba spremeniti regulativni okvir, „za spodbujanje trga za izpostavljenosti v obliki enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih z osnovnim portfeljem, ki ga sestavljajo izključno državne obveznice držav članic, katerih valuta je euro, ali za spodbujanje bančnih odkupov teh izpostavljenosti, pri čemer je relativna utež državnih obveznic vsake države članice v skupnem portfelju kolektivnega naložbenega podjema enaka relativni uteži kapitalskega prispevka vsake države članice v ECB“.

Člen 132(4) CRR določa „pristop vpogleda“, pri čemer ima lahko naložbena institucija „vpogled v osnovne izpostavljenosti [KNP] za izračun povprečne uteži tveganja za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP“ v skladu z metodami, določenimi v CRR. Pri tem je pomembno, da naložbena institucija pozna osnovne izpostavljenosti KNP.

Zato sedanja regulativna ureditev naložbenim institucijam dovoljuje, da za enote ali deleže v KNP uporabijo enake uteži tveganja, kot bi se uporabljale za neposredne naložbe v državne obveznice držav članic. Glede na to, da se za take izpostavljenosti do države že uporablja ugodnejša obravnava regulativnega kapitala, se ne zdi potrebno spreminjati bonitetnega okvira za spodbujanje trga za KNP s to vrsto osnovnega instrumenta ali zlasti za prilagoditev posebne strukture iz člena 506a Uredbe (EU) 2021/558.

Poleg tega se zdi, da z nedavno in načrtovano izdajo obveznic v okviru programa NextGenerationEU neposredna potreba po vzpostavitvi zgoraj navedene strukture ne obstaja več.

Dodatna nadzorna pooblastila za uvedbo omejitev razdelitev s strani institucij

Bonitetna obravnava kriptosredstev

2021/0342 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 glede zahtev za kreditno tveganje, tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja, operativno tveganje, tržno tveganje in izstopni prag

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 49 ,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)Unija je v odziv na svetovno finančno krizo začela obsežno reformo bonitetnega okvira za institucije, katere cilj je bil povečati odpornost bančnega sektorja EU. Eden od glavnih elementov reforme je bilo izvajanje mednarodnih standardov, o katerih se je dogovoril Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS), zlasti t. i. reforma Basel III. Po zaslugi te reforme je bančni sektor EU vstopil v koronavirusno krizo s trdnimi temelji. Čeprav je splošna raven kapitala v institucijah EU zdaj v povprečju zadovoljiva, nekatere težave, ki so bile ugotovljene zaradi svetovne finančne krize, še niso bile obravnavane.

(2)Da bi odpravili te težave, zagotovili pravno varnost in pokazali našo zavezanost našim mednarodnim partnerjem v skupini G20, je izjemno pomembno, da se zvesto izvedemo še neizvedene elemente reforme Basel III. Hkrati bi se bilo treba pri izvajanju izogibati znatnemu povečanju splošnih kapitalskih zahtev za bančni sistem EU na splošno in upoštevati posebnosti gospodarstva EU. Kjer je to mogoče, bi bilo treba prilagoditve mednarodnih standardov uporabljati prehodno. Izvajanje bi moralo prispevati k preprečevanju slabšega konkurenčnega položaja institucij iz EU, zlasti na področju trgovalnih dejavnosti, kjer institucije iz EU neposredno konkurirajo drugim mednarodnim akterjem. Poleg tega bi moral biti predlagani pristop skladen z logiko bančne unije in preprečiti nadaljnjo razdrobljenost enotnega bančnega trga. Nazadnje bi moral zagotoviti sorazmernost pravil in si prizadevati za nadaljnje zmanjšanje stroškov izpolnjevanja obveznosti, zlasti za manjše institucije, ne da bi se pri tem omilili bonitetni standardi.

(3)Uredba (EU) št. 575/2013 institucijam omogoča, da svoje kapitalske zahteve izračunajo z uporabo standardiziranih pristopov ali z uporabo pristopov notranjih modelov. Pristopi notranjih modelov institucijam omogočajo, da same ocenijo večino ali vse parametre, ki so potrebni za izračun kapitalskih zahtev, medtem ko standardizirani pristopi od institucij zahtevajo, da kapitalske zahteve izračunajo z uporabo stalnih parametrov, ki temeljijo na razmeroma konservativnih predpostavkah in so določeni v Uredbi (EU) št. 575/2013. Baselski odbor se je decembra 2017 odločil, da uvede skupni izstopni prag. Ta odločitev je temeljila na analizi, opravljeni po finančni krizi v letih 2008–2009, ki je razkrila, da notranji modeli pogosto podcenjujejo tveganja, ki so jim izpostavljene institucije, zlasti za nekatere vrste izpostavljenosti in tveganj, in zato pogosto privedejo do izračuna nezadostnih kapitalskih zahtev. V primerjavi s kapitalskimi zahtevami, izračunanimi z uporabo standardiziranih pristopov, so za iste izpostavljenosti kapitalske zahteve na podlagi notranjih modelov v povprečju nižje.

(4)Izstopni prag je eden od ključnih ukrepov reform Basel III. Njegov namen je omejiti neupravičeno variabilnost regulativnih kapitalskih zahtev, ki je rezultat uporabe notranjih modelov, ter čezmerno zmanjšanje kapitala, do katerega lahko pride v instituciji, ki uporablja notranje modele, v primerjavi z institucijo, ki uporablja revidirane standardizirane pristope. Te institucije lahko to storijo tako, da določijo spodnjo mejo kapitalskih zahtev, ki jih izračunajo z notranjimi modeli institucij, pri 72,5 % kapitalskih zahtev, ki bi se uporabljale, če bi navedene institucije uporabile standardizirane pristope. Dosledno izvajanje izstopnega praga bi moralo povečati primerljivost kapitalskih količnikov institucij, ponovno vzpostaviti verodostojnost notranjih modelov in zagotoviti enake konkurenčne pogoje med institucijami, ki uporabljajo različne pristope za izračun kapitalskih zahtev.

(5)Da bi se izognili razdrobljenosti notranjega bančnega trga, bi moral biti pristop za izstopni prag skladen z načelom združevanja tveganj med različnimi subjekti znotraj iste bančne skupine in z logiko konsolidiranega nadzora. Hkrati bi bilo treba z izstopnim pragom obravnavati tveganja, ki izhajajo iz notranjih modelov tako v matičnih državah članicah kot v državah članicah gostiteljicah. Izstopni prag bi zato bilo treba izračunati na najvišji ravni konsolidacije v Uniji, medtem ko bi morale podrejene družbe, ki se nahajajo v drugih državah članicah kot matična družba v EU, na subkonsolidirani podlagi izračunati svoj prispevek k zahtevi glede izstopnega praga celotne bančne skupine. Ta pristop bi moral preprečiti nenamerne učinke in zagotoviti pravično porazdelitev dodatnega kapitala, ki ga zahteva uporaba izstopnega praga, med subjekti v skupini v matični državi članici in državi članici gostiteljici glede na njihov profil tveganj.

(6)Baselski odbor je ugotovil, da trenutni standardizirani pristop za kreditno tveganje na številnih področjih ni dovolj občutljiv na tveganja, kar vodi do netočnega ali neustreznega – bodisi previsokega bodisi prenizkega – merjenja kreditnega tveganja in s tem kapitalskih zahtev. Zato bi bilo treba revidirati določbe o standardiziranem pristopu za kreditno tveganje, da se poveča občutljivost tega pristopa na tveganje v zvezi z več ključnimi vidiki.

(7)Za ocenjene izpostavljenosti do drugih institucij bi bilo treba nekatere uteži tveganja ponovno umeriti v skladu s standardi Basel III. Poleg tega bi morala biti obravnava uteži tveganja za neocenjene izpostavljenosti do institucij bolj razčlenjena in nevezana na utež tveganja, ki se uporablja za enote centralne ravni države članice, v kateri ima banka sedež, saj se ne predpostavlja nobena implicitna državna podpora za institucije.

(8)Za podrejeni dolg in izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov je potrebna bolj razčlenjena in strožja obravnava uteži tveganja, da se odraža večje tveganje izgube pri podrejenem dolgu in izpostavljenostih iz naslova lastniških instrumentov v primerjavi z dolžniško izpostavljenostjo ter da se prepreči regulativna arbitraža med bančno knjigo in trgovalno knjigo. Institucije Unije imajo dolgotrajne strateške kapitalske naložbe v finančnih in nefinančnih podjetjih. Ker se standardna utež tveganja za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v petletnem prehodnem obdobju povečuje, bi bilo treba za obstoječe strateške deleže lastniškega kapitala v podjetjih in zavarovalnicah pod pomembnim vplivom institucije uporabljati predhodna pravila, da bi se izognili motečim učinkom in ohranili vlogo institucij Unije kot dolgoročnih strateških vlagateljev v lastniške vrednostne papirje. Glede na bonitetno zaščito in nadzor za spodbujanje finančnega povezovanja finančnega sektorja pa bi bilo treba za deleže lastniškega kapitala v drugih institucijah znotraj iste skupine ali v institucijah, za katere se uporablja ista institucionalna shema za zaščito vlog, ohraniti sedanjo ureditev. Poleg tega se za okrepitev zasebnih in javnih pobud za zagotavljanje dolgoročnega lastniškega kapitala podjetjem v EU, ne glede na to, ali kotirajo na borzi ali ne, naložbe ne bi smele šteti za špekulativne, kadar se izvedejo z jasnim namenom višjega vodstva institucije, da jih obdržijo tri leta ali več.

(9)Za spodbujanje nekaterih gospodarskih sektorjev standardi Basel III določajo nadzorno diskrecijsko pravico, da bi institucijam omogočili, da v določenih mejah prednostno obravnavajo deleže lastniškega kapitala, kupljene v skladu z „zakonodajnimi programi“, ki vključujejo znatne subvencije za naložbe ter vključujejo vladni nadzor in omejitve kapitalskih naložb. Izvajanje te diskrecijske pravice v Uniji bi moralo prispevati tudi k spodbujanju dolgoročnih kapitalskih naložb.

(10)Kreditiranje podjetij v Uniji zagotavljajo predvsem institucije, ki za izračun svojih kapitalskih zahtev uporabljajo pristope na podlagi notranjih bonitetnih ocen (IRB) za kreditno tveganje. Z uvedbo izstopnega praga bodo morale navedene institucije uporabljati tudi standardizirani pristop za kreditno tveganje, ki se zanaša na bonitetne ocene zunanjih bonitetnih agencij (ECAI), da se določi kreditna kakovost podjetniškega kreditojemalca. Vzporejanje zunanjih bonitetnih ocen z utežmi tveganja, ki se uporabljajo za ocenjena podjetja, bi moralo biti bolj razčlenjeno, da se takšno vzporejanje uskladi z mednarodnimi standardi na tem področju.

(11)Vendar si večina podjetij v EU ne prizadeva pridobiti zunanjih bonitetnih ocen, zlasti zaradi stroškov. Da bi se izognili motečim učinkom na bančno kreditiranje neocenjenih podjetij in zagotovili dovolj časa za vzpostavitev javnih ali zasebnih pobud za povečanje pokritosti z zunanjimi bonitetnimi ocenami, je treba zagotoviti prehodno obdobje za tako povečanje pokritosti. V tem prehodnem obdobju bi morale imeti institucije, ki uporabljajo pristope IRB, možnost, da pri izračunu svojega izstopnega praga za izpostavljenosti naložbenega razreda do neocenjenih podjetij uporabijo ugodno obravnavo, medtem ko bi bilo treba oblikovati pobude za spodbujanje široke uporabe bonitetnih ocen. To prehodno ureditev bi bilo treba dopolniti s poročilom, ki bi ga pripravil Evropski bančni organ. Po prehodnem obdobju bi morale imeti institucije možnost, da se za izračun kapitalskih zahtev za večino svojih izpostavljenosti do podjetij sklicujejo na bonitetne ocene ECAI. Da bi se v vseh prihodnjih pobudah upoštevala vzpostavitev javnih ali zasebnih bonitetnih shem, bi morali evropski nadzorni organi pripraviti poročilo o ovirah za razpoložljivost zunanjih bonitetnih ocen ECAI, zlasti za podjetja, in o možnih ukrepih za odpravo teh ovir. Medtem je Evropska komisija pripravljena zagotoviti tehnično podporo državam članicam prek svojega instrumenta za tehnično podporo na tem področju, npr. za oblikovanje strategij za povečanje obsega zunanjega bonitetnega ocenjevanja podjetij, ki ne kotirajo na borzi, ali za preučitev najboljših praks za ustanavljanje subjektov, ki lahko podjetjem zagotavljajo bonitetne ocene ali s tem povezane smernice.

(12)Baselski odbor je za izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih in poslovnih nepremičnin razvil pristope, ki so bolj občutljivi na tveganje, da bi bolje odražali različne modele financiranja in faze v procesu gradnje.

(13)Finančna kriza v letih 2008–2009 je razkrila številne pomanjkljivosti sedanje standardizirane obravnave izpostavljenosti iz naslova nepremičnin. Te pomanjkljivosti so bile obravnavane v standardih Basel III. Dejansko so standardi Basel III uvedli izpostavljenosti iz naslova nepremičnine, ki ustvarja dohodek, kot novo podkategorijo kategorije izpostavljenosti do podjetij, za katero se uporablja posebna obravnava uteži tveganja, da se natančneje upošteva tveganje, povezano s temi izpostavljenostmi, pa tudi izboljša skladnost z obravnavo izpostavljenosti iz naslova nepremičnine, ki ustvarja dohodek, v okviru pristopa IRB iz dela III, naslov II, poglavje 3, Uredbe (EU) št. 575/2013.

(14)Za splošne izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih in poslovnih nepremičnin bi bilo treba ohraniti pristop delitve kreditov iz členov 124 do 126 Uredbe, saj je ta pristop občutljiv na vrsto kreditojemalca in odraža učinke zmanjševanja tveganja, ki ga ima zavarovanje z nepremičninami, v utežeh tveganja, ki se uporabljajo, tudi v primeru visokih razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin. Vendar bi bilo treba njegovo umerjanje prilagoditi v skladu s standardi Basel III, saj je bilo ugotovljeno, da je preveč konservativno za hipoteke z zelo nizkim razmerjem med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin.

(15)Za zagotovitev, da bodo učinki izstopnega praga na nizkotvegano stanovanjsko hipotekarno kreditiranje s strani institucij, ki uporabljajo pristop IRB, razporejeni na dovolj dolgo obdobje in da se tako izogne motnjam pri tej vrsti kreditiranja, ki bi jih lahko povzročila nenadna povečanja kapitalskih zahtev, je treba določiti posebno prehodno ureditev. V času trajanja dogovora bi morale imeti institucije, ki uporabljajo pristop IRB, pri izračunu izstopnega praga možnost, da uporabijo nižjo utež tveganja za tisti del svojih izpostavljenosti iz naslova stanovanjskih hipotek, ki se štejejo za zavarovane s stanovanjsko nepremičnino v okviru revidiranega standardiziranega pristopa za kreditno tveganje. Za zagotovitev, da je prehodna ureditev na voljo samo za izpostavljenosti iz naslova hipotek z nizkim tveganjem, bi bilo treba določiti ustrezna merila primernosti, ki temeljijo na uveljavljenih konceptih, ki se uporabljajo v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje. Skladnost s temi merili bi morali preveriti pristojni organi. Ker se lahko trgi stanovanjskih nepremičnin med državami članicami razlikujejo, bi bilo treba odločitev o aktiviranju prehodne ureditve prepustiti posameznim državam članicam. Uporabo prehodne ureditve bi moral spremljati EBA.

(16)Zaradi pomanjkanja jasnosti in občutljivosti na tveganja sedanje obravnave špekulativnega financiranja nepremičnin se kapitalske zahteve za te izpostavljenosti trenutno pogosto štejejo za previsoke ali prenizke. To obravnavo bi bilo zato treba nadomestiti z namensko obravnavo izpostavljenosti iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje nepremičnin, ki zajema kredite podjetjem ali subjektom za posebne namene, s katerimi se financirajo pridobitve zemljišč za namene pridobitve in razvoja ali razvoja in izgradnje stanovanjskih ali poslovnih nepremičnin.

(17)Pomembno je zmanjšati vpliv cikličnih učinkov na vrednotenje nepremičnin, ki se uporabijo za zavarovanje kredita, in ohraniti stabilnejše kapitalske zahteve za hipoteke. Vrednost nepremičnine, priznana za bonitetne namene, zato ne bi smela presegati povprečne vrednosti primerljive nepremičnine, izmerjene v dovolj dolgem obdobju spremljanja, razen če spremembe te nepremičnine nedvoumno povečajo njeno vrednost. Da bi se izognili neželenim posledicam za delovanje trgov kritih obveznic, lahko pristojni organi institucijam dovolijo, da redno prevrednotijo nepremičnine, ne da bi te omejitve uporabile za povečanje vrednosti. Spremembe, ki izboljšujejo energijsko učinkovitost stavb in stanovanjskih enot, bi bilo treba obravnavati kot spremembe, ki povečajo vrednost.

(18)Dejavnost posebnih kreditnih aranžmajev se izvaja s subjekti za posebne namene, ki običajno služijo kot subjekti kreditojemalci, za katere je donosnost naložb glavni vir odplačila pridobljenega financiranja. Pogodbeni dogovori modela posebnih kreditnih aranžmajev kreditodajalcu zagotavljajo znatno stopnjo nadzora nad sredstvi, glavni vir poplačila obveznosti pa je dohodek, ustvarjen s sredstvi, ki se financirajo. Da bi se s tem povezano tveganje odražalo bolj točno, bi morale za te pogodbene dogovore veljati posebne kapitalske zahteve za kreditno tveganje. V skladu z mednarodno dogovorjenimi standardi Basel III o dodeljevanju uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev bi bilo treba v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje uvesti posebno kategorijo izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, s čimer bi se izboljšala skladnost z že obstoječo posebno obravnavo posebnih kreditnih aranžmajev v okviru pristopov IRB. Uvesti bi bilo treba posebno obravnavo izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, pri čemer bi bilo treba razlikovati med „financiranjem projektov“, „financiranjem fizičnih sredstev“ in „financiranjem blaga“, da bi se bolje odražala povezana tveganja navedenih podkategorij kategorij izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev. Tako kot pri izpostavljenostih do podjetij bi bilo treba uporabljati dva pristopa za dodeljevanje uteži tveganja, enega za jurisdikcije, ki dovoljujejo uporabo zunanjih bonitetnih ocen za regulativne namene, in enega za jurisdikcije, ki tega ne dovoljujejo.

(19)Medtem ko je nova standardizirana obravnava neocenjenih izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, določena v standardih Basel III, bolj razčlenjena kot trenutna standardizirana obravnava izpostavljenosti do podjetij v skladu s to uredbo, prva ni dovolj občutljiva na tveganja, da bi odražala učinke celovitih svežnjev zavarovanja in zastavnih pravic, ki so običajno povezane s temi izpostavljenostmi v Uniji, kar kreditodajalcem omogoča nadzor nad prihodnjimi denarnimi tokovi, ki bodo ustvarjeni v času trajanja projekta ali sredstva. Ker zunanje bonitetne ocene se zajemajo v zadostni meri izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev v Uniji, lahko obravnava neocenjenih izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, določena v standardih Basel III, ustvari tudi spodbude za institucije, da prenehajo financirati nekatere projekte ali prevzemajo večja tveganja v sicer podobno obravnavanih izpostavljenostih z različnimi profili tveganj. Medtem ko izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev večinoma financirajo institucije, ki uporabljajo pristop IRB in imajo vzpostavljene notranje modele za te izpostavljenosti, je lahko učinek zlasti pomemben v primeru izpostavljenosti iz naslova „financiranja fizičnih sredstev“, ki bi lahko bile ogrožene zaradi prenehanja dejavnosti, zlasti v okviru uporabe izstopnega praga. Da bi se izognili nenamernim posledicam pomanjkanja občutljivosti baselske obravnave na tveganja za neocenjene izpostavljenosti iz naslova financiranja fizičnih sredstev, bi morale biti izpostavljenosti iz naslova financiranja fizičnih sredstev, ki izpolnjujejo sklop meril, s katerim se lahko profil tveganj zniža tako, da ustreza standardu „visoke kakovosti“, skladne s preudarnim in konservativnim upravljanjem finančnih tveganj, upravičene do uporabe zmanjšane uteži tveganja. EBA se pooblasti, da pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, pod katerimi institucije izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev za financiranje fizičnih sredstev razvrstijo v kategorijo „visoke kakovosti“ z utežjo tveganja, ki je podobna „visokokakovostnim“ izpostavljenostim iz naslova financiranja projektov v okviru standardiziranega pristopa za kreditna tveganja. Institucije s sedežem v jurisdikcijah, ki dovoljujejo uporabo zunanjih bonitetnih ocen, bi morale svojim izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev dodeliti uteži tveganja, določene samo z zunanjimi bonitetnimi ocenami za posamezne izdaje, kot je določeno v okviru Basel III.

(20)Razvrstitev izpostavljenosti na drobno v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje in pristopov IRB bi bilo treba dodatno uskladiti, da se zagotovi dosledna uporaba ustreznih uteži tveganja za isti niz izpostavljenosti. V skladu s standardi Basel III bi bilo treba določiti pravila za različno obravnavo obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno, ki izpolnjujejo sklop pogojev za odplačilo ali uporabo, s katerimi se lahko zmanjša njihov profil tveganj. Te izpostavljenosti so opredeljene kot izpostavljenosti do „transaktorja“. Izpostavljenostim do ene ali več fizičnih oseb, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev, da bi se štele za izpostavljenosti na drobno, bi bilo treba v okviru standardiziranega pristopa za kreditno tveganje uporabiti utež tveganja 100 %.

(21)Standardi Basel III uvajajo kreditni konverzijski faktor v višini 10 % za brezpogojno preklicne obveznosti v standardiziranem pristopu za kreditna tveganja. To bo verjetno znatno vplivalo na dolžnike, ki se zanašajo na prilagodljivo naravo brezpogojno preklicnih obveznosti za financiranje svojih dejavnosti pri obvladovanju sezonskih nihanj v svojih podjetjih ali pri upravljanju nepričakovanih kratkoročnih sprememb potreb po obratnem kapitalu, zlasti med okrevanjem po pandemiji COVID-19. Zato je primerno določiti prehodno obdobje, v katerem bodo institucije še naprej uporabljale nični kreditni konverzijski faktor za svoje brezpogojno preklicne obveznosti, nato pa oceniti, ali je upravičeno morebitno postopno povečanje veljavnih kreditnih konverzijskih faktorjev, da se institucijam omogoči prilagoditev njihovih operativnih praks in produktov brez oviranja razpoložljivosti kreditov za dolžnike institucij. Ta prehodna ureditev bi morala biti povezana s poročilom, ki ga pripravi EBA.

(22)Finančna kriza v letih 2008 in 2009 je razkrila, da so v nekaterih primerih kreditne institucije uporabljale pristop IRB tudi za portfelje, ki niso bili primerni za modeliranje zaradi nezadostnih podatkov, kar je imelo škodljive posledice za trdnost rezultatov in s tem za finančno stabilnost. Zato je primerno, da se od institucij ne zahteva uporaba pristopa IRB za vse njihove izpostavljenosti in da se zahteva po uvedbi uporablja na ravni kategorij izpostavljenosti. Primerno je tudi omejiti uporabo pristopov IRB za kategorije izpostavljenosti, pri katerih je težje izvesti zanesljivo modeliranje, da se povečata primerljivost in zanesljivost kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v okviru pristopov IRB.

(23)Pri izpostavljenostih institucij do drugih institucij, subjektov finančnega sektorja in velikih podjetij so stopnje neplačil običajno nizke. Za take portfelje z majhnim številom neplačnikov je bilo dokazano, da institucije težko pridobijo zanesljive ocene ključnega parametra tveganja pristopa IRB, tj. izgube ob neplačilu (v nadaljnjem besedilu: LGD), zaradi nezadostnega števila opaženih neplačil v teh portfeljih. Ta težava je povzročila nezaželeno raven razpršenosti med kreditnimi institucijami na ravni ocenjenega tveganja. Institucije bi zato morale za te portfelje z majhnim številom neplačil namesto notranjih ocen LGD uporabiti vrednosti regulativne LGD.

(24)Institucije, ki uporabljajo notranje modele za ocenjevanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ki izhaja iz izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, svojo oceno tveganja običajno utemeljijo na javno dostopnih podatkih, do katerih imajo praviloma vse institucije enak dostop. V teh okoliščinah razlik v kapitalskih zahtevah ni mogoče upravičiti. Poleg tega izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v bančni knjigi predstavljajo zelo majhno sestavino bilanc stanja institucij. Zato bi morale institucije za povečanje primerljivosti kapitalskih zahtev institucij in za poenostavitev regulativnega okvira svoje kapitalske zahteve za kreditno tveganje, ki izhaja iz izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, izračunati z uporabo standardiziranega pristopa za kreditno tveganje, zato se v ta namen pristop IRB ne bi smel uporabljati.

(25)Zagotoviti bi bilo treba, da ocene verjetnosti neplačila, LGD in kreditni konverzijski faktorji posameznih izpostavljenosti institucij, ki lahko uporabljajo notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ne dosežejo neprimerno nizkih ravni. Zato je primerno uvesti minimalne vrednosti za lastne ocene in institucije obvezati, da uporabijo višje izmed lastnih ocen parametrov tveganja in navedenih najnižjih vrednosti. Vstopni pragi takih parametrov tveganja bi morali predstavljati zaščitni ukrep za zagotovitev, da kapitalske zahteve ne padejo pod preudarne ravni. Poleg tega bi morali zmanjšati modelsko tveganje, in sicer zaradi dejavnikov, kot so nepravilne specifikacije modela, napake pri merjenju in omejitve podatkov. Prav tako bi izboljšali primerljivost kapitalskih količnikov med institucijami. Za dosego teh rezultatov bi bilo treba vstopne prage umeriti dovolj konservativno.

(26)Pragovi parametrov tveganja, ki so umerjeni preveč konservativno, lahko institucije dejansko odvrnejo od sprejemanja pristopov IRB in s tem povezanih standardov za upravljanje tveganj. Institucije se lahko tudi spodbudijo, da svoje portfelje preusmerijo v izpostavljenosti večjemu tveganju, da bi se izognile omejitvam, ki jih nalagajo pragovi parametra tveganja. Da bi se izognili takšnim nenamernim posledicam, bi morali pragovi parametrov tveganja ustrezno odražati nekatere značilnosti tveganja osnovnih izpostavljenosti, zlasti s prevzemanjem različnih vrednosti za različne vrste izpostavljenosti, kadar je to primerno.

(27)Izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev imajo značilnosti tveganja, ki se razlikujejo od splošnih izpostavljenosti do podjetij. Zato je primerno določiti prehodno obdobje, v katerem se zniža minimalna vrednost LGD, ki se uporablja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev.

(28)V skladu s standardi Basel III bi morala obravnava IRB za kategorijo izpostavljenosti do države ostati večinoma nespremenjena zaradi posebne narave in tveganj, povezanih z osnovnimi dolžniki. Zlasti ne bi smele za izpostavljenosti do države veljati minimalne vrednosti parametrov tveganja.

(29)Za zagotovitev doslednega pristopa za vse izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja bi bilo treba oblikovati novo kategorijo izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja, neodvisno od kategorij izpostavljenosti do držav in institucij, za vse pa bi morali veljati vstopni pragi, določeni v novih pravilih.

(30)Pojasniti bi bilo treba, kako bi se lahko učinek jamstva priznal za zavarovano izpostavljenost, kadar se osnovna izpostavljenost obravnava po pristopu IRB, v skladu s katerim je modeliranje verjetnosti neplačila in LGD dovoljeno, vendar pa dajalec jamstva spada v vrsto izpostavljenosti, za katere modeliranje LGD ali pristop IRB ni dovoljen. Zlasti ne bi smela uporaba pristopa substitucije, pri katerem se parametri tveganja osnovnih izpostavljenosti nadomestijo s parametri tveganja dajalca jamstva, ali metode, s katero se verjetnost neplačila ali LGD osnovnega dolžnika prilagodi s posebnim pristopom modeliranja, da se upošteva učinek jamstva, povzročiti prilagojene uteži tveganja, ki je nižja od uteži tveganja, ki se uporablja za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca jamstva. Kadar se dajalec jamstva obravnava po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje, bi moralo priznanje jamstva v skladu s pristopom IRB posledično voditi do tega, da se utež tveganja dajalca jamstva po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje dodeli zavarovani izpostavljenosti.

(31)Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta 50 je spremenila Uredbo (EU) št. 575/2013 zaradi izvajanja končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige le za namene poročanja. Uvedba zavezujočih kapitalskih zahtev, ki temeljijo na teh standardih, je bila prepuščena ločeni redni zakonodajni pobudi na podlagi ocene njihovih učinkov na banke Unije.

(32)Za dokončanje programa reform, uvedenega po finančni krizi v letih 2008–2009, in za odpravo pomanjkljivosti sedanjega okvira tržnega tveganja bi bilo treba v pravo Unije prenesti zavezujoče kapitalske zahteve za tržno tveganje, ki temeljijo na končnih standardih temeljnega pregleda trgovalne knjige. Nedavne ocene učinka končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige na banke v Uniji so pokazale, da bo izvajanje teh standardov v Uniji privedlo do velikega povečanja kapitalskih zahtev za tržno tveganje za nekatere dejavnosti trgovanja in vzdrževanja trga, ki so pomembne za gospodarstvo EU. Da bi ublažili ta vpliv in ohranili dobro delovanje finančnih trgov v Uniji, bi bilo treba uvesti ciljno usmerjene prilagoditve za prenos končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige v pravo Unije.

(33)Kot zahteva Uredba (EU) 2019/876, bi morala Komisija pri izračunu kapitalskih zahtev za tržno tveganje za institucije s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige upoštevati načelo sorazmernosti in ustrezno umeriti navedene zahteve. Zato bi bilo treba institucijam s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige dovoliti uporabo poenostavljenega standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu z mednarodno dogovorjenimi standardi. Poleg tega bi morala merila primernosti za opredelitev institucij s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige ostati skladna z merili iz Uredbe (EU) 2019/876 za izvzetje takih institucij iz zahtev glede poročanja iz temeljnega pregleda trgovalne knjige iz navedene uredbe.

(34)Trgovalne dejavnosti institucij na veleprodajnih trgih se lahko enostavno izvajajo čezmejno, tudi med državami članicami in tretjimi državami. Izvajanje končnih standardov temeljnega pregleda trgovalne knjige bi se moralo zato čim bolj zbližati v vseh jurisdikcijah, tako glede vsebine kot časovnega okvira. Če ne bi bilo tako, bi bilo nemogoče zagotoviti enake mednarodne konkurenčne pogoje za te dejavnosti. Komisija bi zato morala spremljati izvajanje teh standardov v drugih jurisdikcijah, ki so članice BCBS, in po potrebi sprejeti ukrepe za odpravo morebitnih izkrivljanj teh pravil.

(35)BCBS je revidiral mednarodni standard o operativnem tveganju, da bi obravnaval pomanjkljivosti, ki so se pojavile zaradi finančne krize v letih 2008 in 2009. Poleg pomanjkanja občutljivosti na tveganja v standardiziranih pristopih je bilo ugotovljeno pomanjkanje primerljivosti, ki je posledica številnih praks notranjega modeliranja v okviru naprednega pristopa za merjenje. Zato in zaradi poenostavitve okvira za operativno tveganje so bili vsi obstoječi pristopi za ocenjevanje kapitalskih zahtev za operativno tveganje nadomeščeni z eno samo metodo, ki ne temelji na modelu. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti z revidiranimi baselskimi standardi, da bi na mednarodni ravni zagotovili enake konkurenčne pogoje za institucije, ki imajo sedež v Uniji, vendar poslujejo zunaj Unije, ter da bi zagotovili, da okvir za operativno tveganje na ravni Unije ostane učinkovit.

(36)Novi standardizirani pristop za operativno tveganje, ki ga je uvedel BCBS, združuje kazalnik, ki se opira na obseg poslovanja institucije, s kazalnikom, ki upošteva pretekle izgube te institucije. Revidirani baselski standardi določajo številne diskrecijske pravice glede tega, kako se lahko izvaja kazalnik, ki upošteva pretekle izgube institucije. Jurisdikcije se lahko odločijo, da pri izračunu kapitala za pokrivanje operativnega tveganja za vse zadevne institucije ne upoštevajo preteklih izgub ali pa da upoštevajo podatke o preteklih izgubah tudi za institucije, ki ne dosegajo določenega obsega poslovanja. Da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje v Uniji in poenostavili izračun kapitala za pokrivanje operativnega tveganja, bi bilo treba te diskrecijske pravice za minimalne kapitalske zahteve izvajati usklajeno, pri čemer se ne upoštevajo pretekli podatki o operativni izgubi za vse institucije.

(37)Informacije o znesku in kakovosti donosnih, nedonosnih in restrukturiranih izpostavljenosti ter analizo zapadlih izpostavljenosti, kot so opredeljene za računovodske namene, glede na starost, bi morale razkriti tudi majhne in nekompleksne institucije ter druge kreditne institucije, ki ne kotirajo na borzi. Ta obveznost razkritja ne pomeni dodatnega bremena za te kreditne institucije, saj je EBA razkritje takega omejenega sklopa informacij že izvedel na podlagi akcijskega načrta Sveta za slaba posojila iz leta 2017 51 , v katerem je pozval EBA, naj okrepi zahteve po razkritju v zvezi s kakovostjo sredstev in slabimi posojili za vse kreditne institucije. To je tudi v celoti skladno s sporočilom o reševanju vprašanja nedonosnih posojil po pandemiji COVID-19 52 .

(38)Treba je zmanjšati breme zagotavljanja skladnosti za namene razkritja in izboljšati primerljivost razkritij. EBA bi zato moral vzpostaviti centralizirano spletno platformo, ki bi omogočala razkritje informacij in podatkov, ki jih predložijo institucije. Ta centralizirana spletna platforma bi morala služiti kot enotna točka dostopa do razkritij institucij, medtem ko bi lastništvo informacij in podatkov ter odgovornost za njihovo točnost morala ostati v rokah institucij, ki jih ustvarijo. Centralizacija objave razkritih informacij bi morala biti v celoti skladna z akcijskim načrtom za unijo kapitalskih trgov ter predstavlja nadaljnji korak proti razvoju vseevropske enotne točke dostopa do finančnih informacij podjetij in njihovih informacij v zvezi s trajnostnimi naložbami.

(39)Da se omogoči večje povezovanje nadzorniškega poročanja in razkritij, bi moral EBA centralno objavljati razkritja institucij, pri tem pa spoštovati pravico vseh institucij, da same objavljajo podatke in informacije. Takšna centralizirana razkritja bi morala EBA omogočiti objavo razkritij majhnih in nekompleksnih institucij na podlagi informacij, ki jih te institucije sporočijo pristojnim organom, s čimer bi se znatno zmanjšalo upravno breme za te majhne in nekompleksne institucije. Hkrati pa centralizacija razkritij ne bi smela vplivati na stroške za druge institucije ter bi morala povečati preglednost in zmanjšati stroške udeležencev na trgu za dostop do bonitetnih informacij. Takšna večja preglednost bi morala olajšati primerljivost podatkov med institucijami in spodbujati tržno disciplino.

(40)Za zagotovitev konvergence po vsej Uniji ter enotnega razumevanja okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikov in tveganj bi bilo treba določiti splošne opredelitve. Izpostavljenost okoljskim, socialnim in upravljavskim tveganjem ni nujno sorazmerna z velikostjo in kompleksnostjo institucije. Tudi raven izpostavljenosti v Uniji je precej raznolika, pri čemer nekatere države kažejo možne blage prehodne učinke, druge pa potencialno velike prehodne učinke na izpostavljenosti, povezane z dejavnostmi, ki imajo znaten negativen vpliv na okolje. Zahteve glede preglednosti, ki veljajo za institucije, in zahteve glede poročanja o trajnostnosti, določene v drugih zakonodajnih aktih v Uniji, bodo v prihodnjih letih zagotovile bolj razčlenjene podatke. Vendar je za ustrezno oceno okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj, s katerimi se lahko soočajo institucije, nujno, da trgi in nadzorniki pridobijo ustrezne podatke od vseh subjektov, ki so izpostavljeni tem tveganjem, ne glede na njihovo velikost. Za zagotovitev, da imajo pristojni organi na voljo razčlenjene, celovite in primerljive podatke za učinkovit nadzor, bi bilo treba informacije o izpostavljenostih do okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj vključiti v nadzorniško poročanje institucij. Obseg in razčlenjenost teh informacij bi morala biti skladna z načelom sorazmernosti ob upoštevanju velikosti in kompleksnosti institucij.

(41)Prehod gospodarstva Unije na trajnostni gospodarski model postaja vse hitrejši, zato postajajo tveganja za trajnostnost pomembnejša in jih bo morda treba dodatno obravnavati. Zato je treba za dve leti podaljšati mandat EBA za oceno in poročanje o tem, ali bi bila posebna bonitetna obravnava izpostavljenosti, povezanih s sredstvi ali dejavnostmi, ki so bistveno povezane z okoljskimi ali socialnimi cilji, upravičena.

(42)Bistveno je, da imajo nadzorniki potrebna pooblastila za celovito oceno in merjenje tveganj, ki jim je izpostavljena bančna skupina na konsolidirani ravni, ter da imajo prožnost, da svoj nadzorni pristop prilagodijo novim virom tveganj. Pomembno je, da se preprečijo vrzeli med bonitetno in računovodsko konsolidacijo, ki lahko privedejo do poslov, namenjenih preusmerjanju sredstev iz obsega bonitetne konsolidacije, čeprav tveganja v bančni skupini ostajajo. Zaradi pomanjkanja skladnosti pri opredelitvi pojmov „nadrejena oseba“, „podrejena družba“ in „obvladovanje“ ter nejasnosti v opredelitvi pojmov „družba za pomožne storitve“, „finančni holding“ in „finančna institucija“ nadzorniki težje dosledno uporabljajo veljavna pravila v Uniji ter odkrivajo in ustrezno obravnavajo tveganja na konsolidirani ravni. Navedene opredelitve bi bilo zato treba spremeniti in dodatno pojasniti. Poleg tega se zdi primerno, da EBA nadalje razišče, ali bi lahko bila ta pooblastila nadzornikov nenamerno omejena zaradi preostalih neskladij ali vrzeli v regulativnih določbah ali njihovi interakciji z veljavnim računovodskim okvirom.

(43)Zaradi pomanjkanja jasnosti nekaterih vidikov okvira pragov minimalnih odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji, ki ga je leta 2017 razvil BCBS v okviru končnih reform Basel III, ter pomislekov glede ekonomske upravičenosti njegove uporabe za nekatere vrste poslov financiranja z vrednostnimi papirji se je pojavilo vprašanje, ali bi bilo mogoče bonitetne cilje tega okvira doseči brez povzročanja neželenih posledic. Komisija bi morala zato ponovno oceniti izvajanje okvira pragov minimalnih odbitkov za posle financiranja z vrednostnimi papirji v pravu Unije do [Urad za publikacije: vstaviti datum 24 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe]. Da bi Komisiji zagotovili zadostne dokaze, bi moral EBA v tesnem sodelovanju z ESMA poročati Komisiji o učinku tega okvira in o najprimernejšem pristopu za njegovo izvajanje v pravu Unije.

(44)Komisija bi morala v pravo Unije prenesti revidirane standarde za kapitalske zahteve za tveganja CVA, ki jih je BCBS objavil julija 2020, saj ti standardi na splošno izboljšujejo izračun kapitalske zahteve za tveganje CVA z obravnavanjem več predhodno ugotovljenih težav, zlasti kadar obstoječi okvir za kapitalske zahteve za tveganje CVA ne zajema ustrezno tveganja CVA.

(45)Pri uvajanju začetnih reform Basel III v pravu Unije prek CRR so bili nekateri posli izvzeti iz izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA. Ta izvzetja so bila dogovorjena, da se prepreči morebitno prekomerno povečanje stroškov nekaterih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki bi jih povzročila uvedba kapitalskih zahtev za tveganje CVA, zlasti kadar banke niso mogle zmanjšati tveganja CVA nekaterih strank, ki niso mogle izmenjati zavarovanja s premoženjem. Glede na ocenjene učinke, ki jih je izračunal EBA, bi kapitalske zahteve za tveganje CVA v skladu z revidiranimi baselskimi standardi ostale neupravičeno visoke za izvzete posle s temi strankami. Za zagotovitev, da stranke bank še naprej varujejo svoja finančna tveganja s posli z izvedenimi finančnimi instrumenti, bi bilo treba pri izvajanju revidiranih baselskih standardov ohraniti izvzetja.

(46)Vendar je dejansko tveganje CVA izvzetih transakcij lahko vir znatnega tveganja za banke, ki uporabljajo ta izvzetja; če bi se ta tveganja uresničila, bi zadevne banke lahko utrpele velike izgube. Kot je EBA poudaril v svojem poročilu o CVA iz februarja 2015, tveganja CVA pri izvzetih poslih zbujajo bonitetne pomisleke, ki niso obravnavani v CRR. Da bi nadzornikom pomagali spremljati tveganje CVA, ki izhaja iz izvzetih poslov, bi morale institucije poročati o izračunu kapitalskih zahtev za tveganja CVA za izvzete posle, ki bi bile potrebne, če ti posli ne bi bili izvzeti. Poleg tega bi moral EBA pripraviti smernice, ki bi nadzornikom pomagale opredeliti čezmerno tveganje CVA in izboljšati usklajevanje nadzornih ukrepov na tem področju po vsej EU.

(47)Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Spremembe Uredbe (EU) št. 575/2013

Uredba (EU) št. 575/2013 se spremeni:

(1)v členu 4 se odstavek 1 spremeni:

(a)točki 15 in 16 se nadomestita z naslednjim:

„(15) ‚nadrejena oseba‘ pomeni podjetje, ki v smislu točke 37 obvladuje eno ali več podjetij;

(16) ‚podrejena družba‘ pomeni podjetje, ki ga v smislu točke 37 obvladuje drugo podjetje;“;

(b)točka 18 se nadomesti z naslednjim:

„(18) ‚družba za pomožne storitve‘ pomeni podjetje, katerega osnovno dejavnost, ne glede na to, ali se opravlja za podjetja znotraj skupine ali za stranke zunaj skupine, pristojni organ šteje za kar koli od naslednjega:

(a)neposredno razširitev bančnih storitev;

(b)poslovni najem, faktoring, upravljanje naložbenih skladov, lastništvo ali upravljanje premoženja, izvajanje storitev obdelave podatkov ali katera koli druga pomožna bančna storitev;

(c)vse druge dejavnosti, za katere EBA meni, da so podobne tistim iz točk (a) in (b);“;

(c)točka 20 se nadomesti z naslednjim:

„(20) ‚finančni holding‘ pomeni družbo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)družba je finančna institucija;

(b)družba ni mešani finančni holding;

(c)vsaj ena podrejena družba te družbe je institucija;

(d)več kot 50 % katerega koli izmed naslednjih kazalnikov je stalno povezanih s podrejenimi družbami, ki so institucije ali finančne institucije, in z dejavnostmi, ki jih opravlja družba sama in niso povezane s pridobitvijo ali lastništvom deležev v podrejenih družbah, če so te dejavnosti enake narave kot tiste, ki jih opravljajo institucije ali finančne institucije:

(i)lastniški kapital družbe na podlagi njenega konsolidiranega položaja;

(ii)sredstva družbe na podlagi njenega konsolidiranega položaja;

(iii)prihodki družbe na podlagi njenega konsolidiranega položaja;

(iv)zaposleni družbe na podlagi njegovega konsolidiranega položaja;

(v)drugi kazalnik, za katerega pristojni organ meni, da je relevanten;“;

(d)vstavi se naslednja točka 20a:

„(20a) ‚investicijski holding‘ pomeni investicijski holding, kot je opredeljen v členu 4(1), točka 23, Uredbe (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta 53 ;“;

(e)točka 26 se nadomesti z naslednjim:

„(26) ‚finančna institucija“ pomeni družbo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(a)družba ni institucija, čisti industrijski holding, zavarovalni holding ali mešani zavarovalni holding, kot sta opredeljena v členu 212(1), točki (f) in (g), Direktive 2009/138/ES;

(b)družba izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

(i)glavna dejavnost družbe je pridobivanje ali posedovanje kapitalskih deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz Priloge I, točke 2 do 12 in točka 15, k Direktivi 2013/36/EU ali opravljanje ene ali več storitev ali dejavnosti iz Priloge I, oddelek 1 ali B, k Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta 54 v zvezi s finančnimi instrumenti iz oddelka C navedene priloge k navedeni direktivi;

(ii)družba je investicijsko podjetje, mešani finančni holding, investicijski holding, ponudnik plačilnih storitev v smislu Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta 55 , družba za upravljanje ali družba za pomožne storitve;“;

(f)vstavi se naslednja točka 26a:

„(26a) ‚čisti industrijski holding‘ pomeni družbo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)glavna dejavnost družbe je pridobivanje ali posedovanje kapitalskih deležev;

(b)niti družba sama niti nobena družba, v kateri je udeležena, ni navedena v točki 27, točke (a), (d), (e), (f), (g), (h), (k) in (l);

(c)niti družba sama niti nobena od družb, v katerih je udeležena, kot glavno dejavnost ne opravlja nobene od dejavnosti iz Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, nobene dejavnosti iz Priloge I, oddelek A ali B, k Direktivi 2014/65/EU v zvezi s finančnimi instrumenti, navedenimi v oddelku C navedene priloge k navedeni direktivi, ali ni investicijsko podjetje, ponudnik plačilnih storitev v smislu Direktive (EU) 2015/2366, družba za upravljanje ali družba za pomožne storitve;“;

(g)v točki 27 se točka (c) črta;

(h)točka 28 se nadomesti z naslednjim:

„(28) ‚nadrejena institucija v državi članici“ pomeni institucijo v državi članici, ki ima podrejeno družbo, ki je institucija ali finančna institucija, ali ki je udeležena v instituciji, finančni instituciji ali družbi za pomožne storitve in sama ni podrejena družba druge institucije z dovoljenjem v isti državi članici ali finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ustanovljenega v isti državi članici;“;

(i)vstavita se naslednji točki 33a in 33b:

„(33a) ‚samostojna institucija v EU‘ pomeni institucijo, za katero v EU ne velja bonitetna konsolidacija v skladu z delom 1, naslov II, poglavje 2, in ki nima nobene EU nadrejene osebe, za katero velja takšna bonitetna konsolidacija;

(33b) ‚samostojna podrejena institucija v državi članici‘ pomeni institucijo, ki izpolnjuje vsa naslednja merila:

(a)institucija je podrejena družba EU nadrejene institucije, EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga;

(b)institucija se nahaja v drugi državi članici kot njena nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding;

(c)institucija sama nima podrejene družbe in ni udeležena v instituciji ali finančni instituciji;“;

(j)v točki 37 se besedilo „členu 1 Direktive 83/349/EGS“ nadomesti z besedilom „členu 22 Direktive 2013/34/EU“;

(k)točka 52 se nadomesti z naslednjim:

„(52) ‚operativno tveganje‘ pomeni tveganje izgube zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanj ljudi in delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov, vključno s pravnim tveganjem, modelskim tveganjem in tveganjem na področju IKT, vendar izključuje strateško tveganje in tveganje ugleda;“;

(l)vstavijo se točke 52a do 52i:

„(52a)    ‚pravno tveganje‘ pomeni izgube, vključno z odhodki, denarnimi kaznimi, kaznimi ali kaznovalnimi odškodninami, ki jih povzročijo dogodki, katerih posledica je sodni postopek, vključno z naslednjim:

(a)nadzorniški ukrepi in zasebne poravnave;

(b)neukrepanje, kadar je ukrepanje potrebno za spoštovanje pravne obveznosti;

(c)ukrepi, sprejeti za izogibanje spoštovanju pravne obveznosti;

(d)dogodki kršitve, ki so dogodki, ki izhajajo iz namerne kršitve ali kršitve iz malomarnosti, vključno z neprimernim zagotavljanjem finančnih storitev;

(e)neizpolnjevanje katere koli zahteve, ki izhaja iz nacionalnih ali mednarodnih zakonov ali pravnih predpisov;

(f)neizpolnjevanje katere koli zahteve, ki izhaja iz pogodbenih dogovorov, ali notranjih predpisov in kodeksov ravnanja, vzpostavljenih v skladu z nacionalnimi ali mednarodnimi standardi in praksami;

(g)neupoštevanje etičnih pravil.

Pravno tveganje ne vključuje povračil tretjim osebam ali zaposlenim in plačil za dobro ime zaradi poslovnih priložnosti, če ni prišlo do kršitve pravil ali etičnega ravnanja in če je institucija pravočasno izpolnila svoje obveznosti; in zunanjih pravnih stroškov, kadar dogodek, ki je povzročil te zunanje stroške, ni dogodek operativnega tveganja.

(52b)    ‚modelsko tveganje‘ pomeni izgubo, ki jo lahko utrpi institucija zaradi odločitev, ki bi lahko načeloma temeljile na rezultatih notranjih modelov, in sicer zaradi napak pri razvoju, izvajanju ali uporabi tovrstnih modelov, vključno z naslednjim:

(a)nepravilna zasnova izbranega notranjega modela in njegovih značilnosti;

(b)neustrezno preverjanje primernosti izbranega notranjega modela za finančni instrument, ki se ocenjuje, ali za produkt, za katerega se bo določila cena, ali primernosti izbranega notranjega modela za veljavne tržne pogoje;

(c)napake pri izvajanju izbranega notranjega modela;

(d)nepravilna vrednotenja po tržnih cenah in nepravilno merjenje tveganja zaradi napake pri knjiženju posla v sistem trgovanja;

(e)uporaba izbranega notranjega modela ali njegovih rezultatov za namen, za katerega ta model ni bil predviden ali zasnovan, vključno z manipulacijo parametrov modeliranja;

(f)nepravočasno in neučinkovito spremljanje uspešnosti modela za oceno, ali izbrani notranji model še vedno ustrezna namenu;

(52c)    ‚tveganje na področju IKT‘ pomeni tveganje izgub ali morebitnih izgub, povezanih z uporabo omrežnih informacijskih sistemov ali komunikacijske tehnologije, vključno s kršitvijo zaupnosti, izpadom sistemov, nerazpoložljivostjo ali pomanjkanjem celovitosti podatkov in sistemov ter kibernetskim tveganjem;

(52d)    ‚okoljsko, socialno ali upravljavsko tveganje‘ ali ‚tveganje EGS‘ pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih vplivov okoljskih, socialnih ali upravljavskih dejavnikov na nasprotne stranke ali vložena sredstva institucije;

(52e)    ‚okoljsko tveganje‘ pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih vplivov okoljskih dejavnikov na nasprotne stranke ali vložena sredstva institucije, vključno z dejavniki, povezanimi s prehodom na naslednje okoljske cilje:

(a)blažitev podnebnih sprememb;

(b)prilagajanje podnebnim spremembam;

(c)trajnostna raba ter varstvo vodnih in morskih virov;

(d)prehod na krožno gospodarstvo;

(e)preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja;

(f)varstvo in ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov.

Okoljsko tveganje vključuje fizično tveganje in tveganje prehoda;

(52f)    ‚fizično tveganje‘ kot del splošnega okoljskega tveganja pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih fizičnih vplivov okoljskih dejavnikov na nasprotne stranke ali vložena sredstva institucije;

(52g)    ‚tveganje prehoda‘ kot del splošnega okoljskega tveganja pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih vplivov prehoda poslovnih dejavnosti in sektorjev na okoljsko trajnostno gospodarstvo na nasprotne stranke ali vložena sredstva institucije;

(52h)    ‚socialno tveganje‘ pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih vplivov socialnih dejavnikov na njene nasprotne stranke ali vložena sredstva;

(52i)    ‚upravljavsko tveganje‘ pomeni tveganje izgub zaradi kakršnega koli negativnega finančnega vpliva na institucijo, ki izhaja iz sedanjih ali prihodnjih vplivov upravljavskih dejavnikov na nasprotne stranke ali vložena sredstva institucije;“;

(m)točke 54, 55 in 56 se nadomestijo z naslednjim:

„(54) ‚verjetnost neplačila‘ ali ‚PD‘ pomeni verjetnost neplačila dolžnika v obdobju enega leta in, v okviru tveganja zmanjšanja vrednosti, verjetnost zmanjšanja vrednosti v tem enoletnem obdobju;

(55) ‚izguba ob neplačilu‘ ali ‚LGD‘ pomeni pričakovano razmerje med izgubo na izpostavljenosti v zvezi z eno izpostavljenostjo iz naslova kreditne pogodbe zaradi neplačila dolžnika ali izpostavljenostjo iz naslova kreditne pogodbe do vrednosti ob neplačilu ter, v okviru tveganja zmanjšanja vrednosti, izgubo v primeru zmanjšanja vrednosti, kar pomeni pričakovano razmerje med izgubo na izpostavljenosti zaradi zmanjšanja vrednosti in neporavnanim zneskom glede na zastavljeno ali odkupljeno denarno terjatev;

(56) ‚konverzijski faktor‘ ali ‚kreditni konverzijski faktor‘ ali ‚CCF‘ pomeni pričakovano razmerje med trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti iz ene izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, ki bi lahko bil črpan iz ene izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe pred neplačilom in bi torej v primeru neplačila ostal neporavnan, in trenutno neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti iz te izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe; znesek prevzete obveznosti je enak odobrenemu znesku razpolaganja, s katerim je dolžnik seznanjen, razen če je odobren znesek razpolaganja, ki ga določi institucija, večji od njega;“;

(n)vstavi se naslednja točka 56a:

„(56a) ‚realizirani kreditni konverzijski faktor‘ pomeni razmerje med koriščenim zneskom prevzete obveznosti iz ene izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, ki je bil na dani referenčni datum pred neplačilom neizkoriščen in ki je torej ob neplačilu neporavnan, in neizkoriščenim zneskom prevzete obveznosti iz te izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe na navedeni referenčni datum;“;

(o)točke 58, 59 in 60 se nadomestijo z naslednjim:

„(58) ‚stvarno kreditno zavarovanje‘ pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja, pri kateri je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica pravice te institucije, da v primeru neplačila dolžnika ali ob nastopu drugega določenega kreditnega dogodka v zvezi z dolžnikom unovči ali pridobi prenos ali prisvojitev ali da zadrži nekatera sredstva ali zneske ali da zmanjša znesek izpostavljenosti ali ga nadomesti z zneskom razlike med zneskom izpostavljenosti in zneskom terjatve do institucije;

(59) ‚osebno kreditno zavarovanje‘ pomeni tehniko zmanjševanja kreditnega tveganja v primerih, ko je zmanjševanje kreditnega tveganja zaradi izpostavljenosti institucije posledica tega, da se tretja stranka zaveže k plačilu določenega zneska v primeru neplačila dolžnika ali ob nastopu drugih specifičnih kreditnih dogodkov;

(60) ‚denarju podoben instrument‘ pomeni potrdilo o vlogi, obveznico, vključno s krito obveznico, ali kateri koli drug nepodrejen instrument, ki ga je izdala posojilna institucija ter za katerega je že prejela plačilo v celoti in ga bo brezpogojno unovčila po njegovi nominalni vrednosti;“;

(p)vstavi se naslednja točka 60 a:

„(60a) ‚naložbeno zlato‘ pomeni zlato v obliki blaga, vključno z zlatimi palicami, ingoti in kovanci, ki so splošno sprejeti na trgu plemenitih kovin, kjer obstajajo likvidni trgi za plemenite kovine, ter katerega vrednost je določena glede na vsebnost zlata, opredeljeno s čistostjo in maso, in ne glede na numizmatično vrednost;“;

(q)vstavi se naslednja točka (74a):

„(74a) ‚vrednost nepremičnine‘ pomeni vrednost nepremičnine, določeno v skladu s členom 229(1);“;

(r)točka 75 se nadomesti z naslednjim:

„(75) ‚stanovanjska nepremičnina‘ pomeni kar koli od naslednjega:

(a)nepremičnino, ki ima naravo bivališča in izpolnjuje vse veljavne zakone in predpise, ki omogočajo uporabo nepremičnine v stanovanjske namene;

(b)nepremičnino, ki ima naravo bivališča in je še v gradnji, če se pričakuje, da bo nepremičnina izpolnjevala vse veljavne zakone in predpise, ki omogočajo uporabo nepremičnine v stanovanjske namene;

(c)pravico do bivanja v stanovanju stanovanjskih zadrug na Švedskem

(d)in zemljišče ob nepremičnini iz točk (a), (b) ali (c);“;

(s)vstavijo se naslednje točke (75a) do (75g):

„(75) ‚poslovna nepremičnina‘‚ pomeni vsako nepremičnino, ki ni stanovanjska nepremičnina, vključno z zemljišči, ki niso navedena v točkah (75)(d) in (79);

(75b) ‚izpostavljenost iz naslova nepremičnine, ki ustvarja dohodek‘ pomeni izpostavljenost, ki je zavarovana z eno ali več stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami, pri čemer je izpolnjevanje kreditnih obveznosti, povezanih z izpostavljenostjo, pomembno odvisno od denarnih tokov, ki jih ustvarijo te nepremičnine, s katerimi je izpostavljenost zavarovana, in ne od zmogljivosti dolžnika, da izpolni kreditne obveznosti iz drugih virov;

(75c) ‚izpostavljenost iz naslova nepremičnine, ki ne ustvarja dohodka‘ pomeni vsako izpostavljenost, zavarovano z eno ali več stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami, ki ni izpostavljenost iz naslova nepremičnine, ki ustvarja dohodek;

(75d) ‚izpostavljenost, ki ni izpostavljenost iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje nepremičnin‘ ali ‚izpostavljenost, ki ni ADC‘ pomeni vsako izpostavljenost, zavarovano z eno ali več stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami, ki ni izpostavljenost iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje nepremičnin;

(75e) ‚izpostavljenost, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino‘ ali ‚izpostavljenost, zavarovana s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino‘ pomeni izpostavljenost, ki je zavarovana s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino ali s kakršnimi koli drugimi mehanizmi, ki niso hipoteka, ampak so ekonomsko enakovredni hipotekam in priznani kot zavarovanje s stanovanjsko nepremičnino v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, ki določa pogoje za vzpostavitev teh mehanizmov;

(75f) ‚izpostavljenost, zavarovana s poslovno nepremičnino‘ ali ‚izpostavljenost, zavarovana s hipoteko na poslovno nepremičnino‘ pomeni izpostavljenost, ki je zavarovana s hipoteko na poslovno nepremičnino ali s kakršnimi koli drugimi mehanizmi, ki niso hipoteka, ampak so ekonomsko enakovredni hipotekam in priznani kot zavarovanje s poslovno nepremičnino v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, ki določa pogoje za vzpostavitev teh mehanizmov;

(75g) ‚izpostavljenost, zavarovana z nepremičnino‘ ali ‚izpostavljenost, zavarovana s hipoteko na nepremičnino‘ pomeni izpostavljenost, ki je zavarovana s hipoteko na stanovanjsko ali poslovno nepremičnino ali s kakršnimi koli drugimi mehanizmi, ki niso hipoteka, ampak so ekonomsko enakovredni hipotekam in priznani kot zavarovanje z nepremičnino v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, ki določa pogoje za vzpostavitev teh mehanizmov;“;

(t)točki 78 in 79 se nadomestita z naslednjim:

„(78) ‚enoletna stopnja neplačil‘ pomeni razmerje med številom neplačil v obdobju, ki se začne eno leto pred dnevom opazovanja T, in številom dolžnikov ali številom izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, ki se razvrstitev med neplačila uporablja na ravni izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe v skladu s členom 178, v tem bonitetnem razredu ali skupini eno leto pred tem dnevom opazovanja T;

(79) ‚izpostavljenost iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje nepremičnin‘ ali ‚izpostavljenost ADC‘ pomeni izpostavljenosti do podjetij ali subjektov s posebnim namenom, s katerimi se financira pridobitev zemljišč za razvoj in gradnjo ali financirata razvoj in gradnja stanovanjskih ali poslovnih nepremičnin;“;

(u)točka 114 se nadomesti z naslednjim:

„(114) ‚posredni delež‘ pomeni vsako izpostavljenost do vmesnega subjekta, ki ima izpostavljenost iz naslova kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja, ali iz naslova obveznosti, ki jih je izdala institucija, in da se v primeru trajnega odpisa teh kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja, ali obveznosti, ki jih je izdala institucija, izguba, ki bi jo posledično imela institucija ne bi bistveno razlikovala od izgube, ki bi jo ta institucija imela v primeru neposrednega deleža v teh kapitalskih instrumentih, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja, ali obveznostih, ki jih je izdala institucija;“;

(v)točka 126 se nadomesti z naslednjim:

„(126) ‚sintetični delež‘ pomeni naložbo institucije v finančni instrument, katerega vrednost je neposredno povezana z vrednostjo kapitalskih instrumentov, ki jih je izdal subjekt finančnega sektorja, ali vrednostjo obveznosti, ki jih je izdala institucija;“;

(w)točka 144 se nadomesti z naslednjim:

„(144) ‚trgovalna enota‘ pomeni jasno opredeljeno skupino trgovcev, ki jo institucija vzpostavi za skupno upravljanje portfelja pozicij iz trgovalne knjige ali pozicij iz netrgovalne knjige iz člena 104b, odstavka 5 in 6, v skladu z jasno opredeljeno in skladno poslovno strategijo in ki posluje v okviru iste strukture upravljanja tveganj;“;

(x)v točki 145 se doda naslednji pododstavek:

„Za namene točke (e) lahko institucija izključi pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, ki jih je sklenila s svojimi nefinančnimi strankami, in pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, ki jih uporablja za varovanje teh pozicij pred tveganjem, če skupna vrednost izključenih pozicij, izračunana v skladu s členom 273a(3), ne presega 10 % skupnih bilančnih in zunajbilančnih sredstev institucije.“; (y) dodata se naslednji točki 151 in 152:

„(151) ‚obnavljajoča se izpostavljenost‘ pomeni vsako izpostavljenost, pri kateri lahko neporavnani znesek kreditojemalca niha glede na njihove odločitve o koriščenju in odplačevanju kredita v dogovorjenih mejah;

(152) ‚izpostavljenost do transaktorja‘ pomeni vsako obnavljajočo se izpostavljenost, ki je bila v preteklih 12 mesecih redno odplačevana in je eno od naslednjega:

(a)izpostavljenost, za katero se redno, in sicer vsaj vsakih 12 mesecev, znesek, ki ga je treba odplačati na naslednji predvideni datum odplačila, določi kot koriščen znesek na vnaprej določen referenčni datum s predvidenim datumom odplačila najpozneje po 12 mesecih, pod pogojem, da je bil za predhodnih 12 mesecev znesek v celoti odplačan na vsak predvideni datum odplačila;

(b)kreditna pogodba z dovoljeno možnostjo prekoračitve, če v predhodnih 12 mesecih ni bilo črpanj.“;

(2)člen 5 se spremeni:

(a)točka 3 se nadomesti z naslednjim:

„(3) ‚pričakovana izguba‘ ali ‚EL‘ pomeni razmerje, povezano z eno izpostavljenostjo iz naslova kreditne pogodbe, med zneskom, ki bo po pričakovanjih izgubljen na izpostavljenosti zaradi:

(i)morebitnega neplačila dolžnika v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti ob neplačilu;

(ii)morebitnega zmanjšanja vrednosti v obdobju enega leta, ter vrednostjo izpostavljenosti na datum zmanjšanja vrednosti;“;

(b)dodajo se naslednje točke 4 do 10:

„(4) ‚kreditna obveznost‘ pomeni vsako obveznost, ki izhaja iz kreditne pogodbe, vključno z glavnico, obračunanimi obrestmi in provizijami, ki jih dolžnik dolguje instituciji ali, kadar institucija služi kot dajalec jamstva, ki jih dolžnik dolguje tretji osebi;

(5) ‚kreditna izpostavljenost‘ pomeni vsako bilančno postavko, vključno z vsemi zneski glavnice, obračunanimi obrestmi in provizijami, ki jih dolžnik dolguje instituciji, ter vsako zunajbilančno postavko, ki privede ali lahko privede do kreditne obveznosti;

(6) ‚izpostavljenost iz naslova kreditne pogodbe‘ pomeni kreditno izpostavljenost, ki izhaja iz pogodbe ali sklopa pogodb med dolžnikom in institucijo;

(7) ‚mera konservativnosti‘ pomeni dodani ali multiplikativni pribitek, vključen v ocene tveganja, ki je dovolj preudaren, da upošteva pričakovani razpon napak pri ocenjevanju, ki izhajajo iz ugotovljenih pomanjkljivosti pri podatkih, metodah in modelih ter sprememb standardov prevzemanja kreditnega tveganja, nagnjenosti k prevzemanju tveganja, politik zbiranja in povrnitev, kot tudi iz vseh drugih virov dodatne negotovosti in splošnih napak pri ocenjevanju;

(8) ‚malo in srednje podjetje‘ ali ‚MSP‘ pomeni družbo ali podjetje, katerega letni promet glede na zadnje konsolidirane računovodske izkaze ne presega 50 000 000 EUR;

(9) ‚obveznost‘ pomeni vsak pogodbeni dogovor, ki ga institucija ponudi stranki in ga ta stranka sprejme, za odobritev kredita, nakup sredstev ali izdajo kreditnih nadomestkov. Vsak dogovor, ki ga lahko institucija kadar koli brezpogojno prekliče brez predhodnega obvestila dolžniku, ali kakršen koli dogovor, ki ga lahko institucija prekliče, če dolžnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v dokumentaciji o izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, vključno s pogoji, ki jih mora dolžnik izpolniti pred kakršnim koli začetnim ali naknadnim črpanjem v skladu z dogovorom, je obveznost.

Pogodbeni dogovori, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje, niso obveznosti:

(a)pogodbeni dogovori, pri katerih institucija ne prejme nobenih provizij ali opravnin za vzpostavitev ali vzdrževanje teh pogodbenih dogovorov;

(b)pogodbeni dogovori, pri katerih mora stranka zaprositi institucijo za začetno in vsako nadaljnje črpanje na podlagi teh pogodbenih dogovorov;

(c)pogodbeni dogovori, pri katerih ima institucija polno pristojnost nad izvršitvijo posameznega črpanja ne glede na to, ali stranka izpolnjuje pogoje iz dokumentacije pogodbenega dogovora;

(d)pogodbeni dogovori, pri katerih mora institucija oceniti kreditno sposobnost stranke neposredno pred odločitvijo o izvršitvi posameznega črpanja;

(e)pogodbeni dogovori, ki so ponujeni podjetju, vključno z MSP, ki se stalno pozorno spremlja;

(10) ‚brezpogojno preklicna obveznost‘ pomeni vsako obveznost, katere pogoji dovoljujejo instituciji, da kadar koli brez predhodnega obvestila dolžniku prekliče to obveznost v obsegu, ki ga dovoljujeta zakonodaja o varstvu potrošnikov in sorodna zakonodaja, ali ki določa samodejni preklic zaradi poslabšanja kreditne sposobnosti kreditojemalca.“;

(3)v členu 6 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3. Instituciji, ki je nadrejena oseba ali podrejena družba, in instituciji, ki je vključena v konsolidacijo na podlagi člena 18, ni treba na posamični podlagi izpolnjevati obveznosti iz člena 92, odstavka 5 in 6, in dela 8.“;

(4)v členu 10a se edini odstavek spremeni:

„Za namene uporabe tega poglavja se investicijska podjetja in investicijski holdingi obravnavajo kot nadrejeni finančni holdingi v državi članici ali nadrejeni finančni holdingi Unije, kadar so ta investicijska podjetja ali investicijski holdingi nadrejene osebe institucije ali investicijskega podjetja, za katerega velja ta uredba, iz člena 1(2) ali (5) Uredbe (EU) 2019/2033.“;

(5)v členu 11(1) se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Nadrejene institucije v državi članici izpolnjujejo obveznosti iz delov 2, 3, 4, 7 in 7A, z izjemo člena 92(3), točka (a), in člena 430(1), točka (d), na podlagi svojega konsolidiranega položaja v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18.“;

(6)člen 18 se spremeni:

(a)odstavek 2 se črta;

(b)v odstavku 7, prvi pododstavek, se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Če ima institucija podrejeno družbo, ki ni institucija ali finančna institucija, ali je udeležena v takšni družbi, za to podrejeno družbo ali udeležbo uporabi kapitalsko metodo.“;

(c)vstavi se nov odstavek 10:

„10. EBA Komisiji do [Urad za publikacije: vstaviti datum eno leto po začetku veljavnosti te uredbe] poroča o popolnosti in ustreznosti sklopa opredelitev in določb iz te uredbe v zvezi z nadzorom vseh vrst tveganj, ki so jim institucije izpostavljene na konsolidirani ravni. EBA oceni zlasti vsa morebitna preostala neskladja v teh opredelitvah in določbah skupaj z njihovim medsebojnim delovanjem z veljavnim računovodskim okvirom ter vse preostale vidike, ki bi lahko predstavljali nenamerne omejitve konsolidiranega nadzora, ki je celovit in se lahko prilagodi novim virom ali vrstam tveganj ali struktur, ki bi lahko privedli do regulativne arbitraže. EBA svoje poročilo redno posodablja dvakrat letno.

Glede na ugotovitve EBA lahko Komisija po potrebi sprejme delegirane akte v skladu s členom 462, da prilagodi ustrezne opredelitve pojmov ali obseg bonitetne konsolidacije.“;

(7)člen 20 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) v primeru vlog za dovoljenja iz člena 143(1), člena 151, odstavka 4 in 9, člena 283 in člena 363, ki jih predložijo EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe oziroma skupaj podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga, pri čemer se odločijo, ali bodo izdali zadevno dovoljenje ali ne, ter določijo morebitne pogoje, ki bodo veljali za tako dovoljenje;“;

(ii)tretji pododstavek se črta;

(b)odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Kadar EU nadrejena institucija in njene podrejene družbe, podrejene družbe EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga uporabljajo pristop IRB iz člena 143 na enotni podlagi, pristojni organi dovolijo, da nadrejena oseba in njene podrejene družbe skupaj izpolnjujejo kvalifikacijska merila iz dela 3, naslov II, poglavje 3, oddelek 6, na način, ki je v skladu s strukturo skupine ter njenimi sistemi, procesi in metodologijami za upravljanje tveganj.“;

(8)v členu 27(1), točka (a), se točka (v) črta;

(9)v členu 34 se dodajo naslednji odstavki:

„Z odstopanjem od prvega odstavka tega člena lahko institucije v izjemnih okoliščinah, katerih obstoj se določi na podlagi mnenja EBA, zmanjšajo skupne dodatne prilagoditve vrednosti pri izračunu skupnega zneska, ki se odbije od navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

EBA za namene priprave mnenja iz drugega pododstavka spremlja tržne razmere, da oceni, ali so nastopile izjemne razmere, in o tem nemudoma obvesti Komisijo.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli kazalnike in pogoje, ki jih bo EBA uporabil za določitev izjemnih okoliščin iz drugega odstavka, ter določi zmanjšanje skupnih dodatnih prilagoditev vrednosti iz navedenega odstavka.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum dve leti po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz tretjega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(10)člen 36 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se točka (d) nadomesti z naslednjim:

„(d)    za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti z uporabo pristopa na osnovi notranjih bonitetnih ocen (pristop IRB), primanjkljaj IRB, kjer je ustrezno, izračunan v skladu s členom 159;“;

(b)v odstavku 1, točka (k), se točka (v) črta;

(11)v členu 46(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii)    odbitkov iz člena 36(1), točke (a) do (g), točke (k)(ii), (iii) in (iv) ter točke (l), (m) in (n), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(12)v členu 48 se odstavek 1 spremeni:

(a)v točki (a) se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) člena 36(1), točke (a) do (h), točke (k)(ii), (iii) in (iv) ter točke (l), (m) in (n), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(b)v točki (b) se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) člena 36(1), točke (a) do (h), točke (k)(ii), (iii) in (iv) ter točke (l), (m) in (n), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(13)v členu 49 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Deleži, ki se v skladu z odstavkom 1 ne odbijejo, se štejejo za izpostavljenosti in se zanje uporabi utež tveganja v skladu z delom 3, naslov II, poglavje 2.

Deleži, ki se v skladu z odstavkoma 2 ali 3 ne odbijejo, se štejejo za izpostavljenosti in se zanje uporabi 100-odstotna utež tveganja.“;

(14)v členu 60(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) člena 36(1), točke (a) do (g), točke (k)(ii), (iii) in (iv) ter točke (l), (m) in (n), razen odloženih terjatev za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(15)v členu 62, prvi pododstavek, se točka (d) nadomesti z naslednjim:

„(d) za institucije, ki izračunavajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s poglavjem 3 naslova II dela 3: presežek IRB, kjer je primerno, z upoštevanjem davčnih učinkov, ki so izračunani v skladu s členom 159, v višini do 0,6 % zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti, izračunanih na podlagi poglavja 3 naslova II dela 3.“;

(16)v členu 70(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) člena 36(1), točke (a) do (g), točke (k)(ii), (iii) in (iv) ter točke (l), (m) in (n), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(17)v členu 72b(3), prvi pododstavek, se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Poleg obveznosti iz odstavka 2 tega člena lahko organ za reševanje dovoli, da se obveznosti štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti do celotnega zneska, ki ne presega 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3), če:“;

(18)v členu 72i(1), točka (a), se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) člena 36(1), točke (a) do (g), točke (k)(ii), (iii) in (k)(iv) ter točke (l), (m) in (n), razen zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;“;

(19)v členu 84(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)navadni lastniški temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje tisti od naslednjih zneskov, ki je nižji:

(i)znesek navadnega lastniškega temeljnega kapitala te podrejene družbe, ki mora ustrezati naslednjemu:

–kadar je podrejena družba institucija, vsoti zahteve iz člena 92(1), točka (a), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v členu 128, točka (6), navedene direktive, ali vseh lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, kot je ustrezno,

–kadar je podrejena družba investicijsko podjetje, vsoti zahteve iz člena 11 Uredbe (EU) 2019/2033, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 39(2), točka (a), Direktive (EU) 2019/2034 ali vseh lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, kot je ustrezno;

(ii)znesek konsolidiranega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se nanaša na to podrejeno družbo in ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1), točka (a), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU ter zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v členu 128, točka 6, navedene direktive;“;

(20)v členu 85(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)temeljni kapital podrejene družbe, od katerega se odšteje tisti od naslednjih zneskov, ki je nižji:

(i)znesek temeljnega kapitala podrejene družbe, ki mora ustrezati naslednjemu:

–kadar je podrejena družba institucija, vsoti zahteve iz člena 92(1), točka (b), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v členu 128, točka (6), navedene direktive, ali vseh lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom, kot je ustrezno,

–kadar je podrejena družba investicijsko podjetje, vsoti zahteve iz člena 11 Uredbe (EU) 2019/2033, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 39(2), točka (a), Direktive (EU) 2019/2034 ali vseh lokalnih nadzorniških predpisov v tretjih državah, če mora te zahteve izpolnjevati s temeljnim kapitalom, kot je ustrezno;

(ii)znesek konsolidiranega temeljnega kapitala, ki se nanaša na to podrejeno družbo in ki mora na konsolidirani podlagi ustrezati vsoti zahteve iz člena 92(1), točka (b), zahtev iz členov 458 in 459, posebnih kapitalskih zahtev iz člena 104 Direktive 2013/36/EU ter zahteve po skupnem blažilniku, opredeljene v členu 128, točka 6, navedene direktive;“;

(21)vstavi se naslednji člen 88b:

„Člen 88b
Družbe v tretjih državah

Za namene tega naslova II se izraza „investicijsko podjetje“ in „institucija“ razumeta tako, da vključujeta tudi družbe s sedežem v tretjih državah, ki bi, če bi imele sedež v Uniji, spadale pod opredelitve teh izrazov v členu 4(1), točki (2) in (3).“;

(22)v členu 89 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Določbe iz odstavka 3 se uporabljajo za kvalificirani delež, katerega znesek presega 15 % sprejemljivega kapitala institucije, v družbi, ki ni subjekt finančnega sektorja.“;

(23)člen 92 se spremeni:

(a)odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:

„3. Znesek skupne izpostavljenosti tveganju se izračuna na naslednji način:

(a)samostojna institucija v EU in za namene izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe na podlagi konsolidiranega položaja v skladu z delom 1, naslov II, poglavje 2, EU nadrejena institucija, EU nadrejeni finančni holding in EU nadrejeni mešani finančni holding izračunajo znesek skupne izpostavljenosti tveganju na naslednji način:

pri čemer:

TREA    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta;

U-TREA    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga, izračunan v skladu z odstavkom 4;

S-TREA    = standardizirani znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta, izračunan v skladu z odstavkom 5;

x    = 72,5 %;

(b)za namene iz točk (i) in (ii) se znesek skupne izpostavljenosti tveganju izračuna v skladu z odstavkom 6:

(i)v primeru samostojne podrejene institucije v državi članici za namene izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe na posamični podlagi;

(ii)v primeru nadrejene institucije v državi članici, nadrejenega finančnega holdinga v državi članici ali nadrejenega mešanega finančnega holdinga v državi članici za namene izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe na podlagi konsolidiranega položaja;

(c)za namene izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe na posamični podlagi je znesek skupne izpostavljenosti tveganju institucije, ki ni niti samostojna institucija v EU niti samostojna podrejena institucija v državi članici, znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga, izračunan v skladu z odstavkom 4.

4. Znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga se izračuna kot seštevek točk (a) do (f) tega odstavka, potem ko se upošteva odstavek 7:

(a)zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje, vključno s tveganjem nasprotne stranke, in tveganje zmanjšanja vrednosti, izračunani v skladu z naslovom II in členom 379, za vse poslovne dejavnosti institucije, razen zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje nasprotne stranke iz postavk trgovalne knjige institucije;

(b)kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige institucije za naslednje:

(i)tržno tveganje, izračunano v skladu z naslovom IV tega dela;

(ii)velike izpostavljenosti, ki presegajo omejitve iz členov 395 do 401, v obsegu, v katerem je instituciji dovoljeno preseganje teh omejitev, kot je določeno v skladu z delom 4;

(c)kapitalske zahteve za tržno tveganje, izračunane v skladu z naslovom IV tega dela, za vse poslovne dejavnosti, ki so predmet valutnega tveganja ali blagovnega tveganja;

(ca)kapitalske zahteve za tveganje poravnave, izračunane v skladu z naslovom V tega dela, z izjemo člena 379;

(d)kapitalske zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja, izračunane v skladu z naslovom VI tega dela;

(e)kapitalske zahteve za operativno tveganje, izračunane v skladu z naslovom III tega dela;

(f)zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje nasprotne stranke, ki izhaja iz postavk trgovalne knjige institucije, za naslednje vrste poslov in pogodb, izračunani v skladu z naslovom II tega dela:

(i)pogodbe, naštete v Prilogi II, in kreditne izvedene finančne instrumente;

(ii)repo posle in posle posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iii)posle kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, ki se nanašajo na vrednostne papirje ali blago;

(iv)posle z dolgim rokom poravnave.“;

(b)dodajo se naslednji odstavki 5, 6 in 7:

„5. Standardizirani znesek skupne izpostavljenosti tveganju se izračuna kot seštevek odstavka 4, točke (a) do (f), ob upoštevanju odstavka 7 in naslednjih zahtev:

(a)zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti iz odstavka 4, točka (a), ter za tveganje nasprotne stranke, ki izhaja iz postavk trgovalne knjige iz točke (f) navedenega odstavka, se izračunajo brez uporabe katerega koli od naslednjih pristopov:

(i)pristop notranjih modelov za okvirne pogodbe o pobotu iz člena 221;

(ii)pristop na osnovi notranjih bonitetnih ocen iz poglavja 3;

(iii)pristop za listinjenje na osnovi notranjih bonitetnih ocen (SEC-IRBA) iz členov 258 do 260 in pristop notranjega ocenjevanja (IAA) iz člena 265;

(iv)pristop iz tega dela, naslov II, poglavje 6, oddelek 6;

(b)kapitalske zahteve za tržno tveganje za postavke trgovalne knjige iz odstavka 3, točka (b)(i), in za vse poslovne dejavnosti, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju iz točke (c) navedenega odstavka, se izračunajo brez uporabe pristopa alternativnega notranjega modela iz dela 3, naslov IV, poglavje 1b.

6. Znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta „i“ za namene iz odstavka 3, točka (b), se izračuna na naslednji način:

pri čemer:

i    = indeks, ki označuje subjekt;

TREAi    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta i;

U-TREAi    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta i brez upoštevanja izstopnega praga, izračunan v skladu z odstavkom 4;

DIconso    = vsaka pozitivna razlika med zneskom skupne izpostavljenosti tveganju in zneskom skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga za konsolidirani položaj EU nadrejene institucije, EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga skupine, katere del je subjekt i, izračunana na naslednji način:

pri čemer:

U-TREA    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga, izračunan v skladu z odstavkom 4 za navedeno EU nadrejeno institucijo, EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding na podlagi konsolidiranega položaja;

TREA    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju, izračunan v skladu z odstavkom 3, točka (a), za navedeno EU nadrejeno institucijo, EU nadrejeni finančni holding ali EU nadrejeni mešani finančni holding na podlagi konsolidiranega položaja;

Contribconsoi    = prispevek subjekta i, izračunan na naslednji način:

pri čemer:

j    = indeks, ki označuje vse subjekte, ki so del iste skupine kot subjekt i, za konsolidirani položaj EU nadrejene institucije, EU nadrejenega finančnega holdinga ali EU nadrejenega mešanega finančnega holdinga;

U-TREAj    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga, ki ga izračuna subjekt j v skladu z odstavkom 4 na podlagi konsolidiranega položaja ali, če je subjekt j samostojna podrejena institucija v državi članici, na njegovi posamični podlagi;

F-TREAj    = znesek skupne izpostavljenosti tveganju subjekta j z upoštevanjem izstopnega praga, izračunan na podlagi konsolidiranega položaja, kot sledi:

pri čemer:

   = znesek skupne izpostavljenosti tveganju z upoštevanjem izstopnega praga, ki ga izračuna subjekt j na podlagi konsolidiranega položaja ali, če je subjekt j samostojna podrejena institucija v državi članici, na njegovi posamični podlagi;

   = standardizirani znesek skupne izpostavljenosti tveganju, ki ga v izračuna subjekt j v skladu z odstavkom 5 na podlagi konsolidiranega položaja ali, če je subjekt j samostojna podrejena institucija v državi članici, na njegovi posamični podlagi;

x    = 72,5 %.

7. Za izračune zneska skupne izpostavljenosti tveganju brez upoštevanja izstopnega praga iz odstavka 4 in standardiziranega skupnega zneska izpostavljenosti tveganju iz odstavka 5 se uporabljajo naslednje določbe:

(a)kapitalske zahteve iz odstavka 4, točke (c), (ca), (d) in (e), vključujejo tiste, ki izhajajo iz vseh poslovnih dejavnosti institucije;

(b)institucije kapitalske zahteve iz odstavka 4, točke (b) do (e), pomnožijo z 12,5.“;

(24)v členu 92a(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) količnik, ki temelji na tveganju, v višini 18 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražen kot odstotni delež zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3);“;

(25)v členu 102 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu s pristopom iz člena 325(1), točka (b), se pozicije iz trgovalne knjige dodelijo trgovalnim enotam, vzpostavljenim v skladu s členom 104b.“;

(26)člen 104 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 104
Vključitev v trgovalno knjigo

1. Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere pozicije je treba vključiti v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu s členom 102 in tem členom ter ob upoštevanju sposobnosti in praks, ki jih ima institucija na področju upravljanja tveganj. Institucija v celoti dokumentira svojo skladnost z navedenimi politikami in postopki, vsaj enkrat na leto opravi njihovo notranjo revizijo ter da rezultate revizije na razpolago pristojnim organom.

2. Institucije razvrstijo v trgovalno knjigo pozicije v naslednjih instrumentih:

(a)instrumentih, ki izpolnjujejo merila iz člena 325, odstavki 6, 7 in 8, za vključitev v alternativni trgovalni portfelj s korelacijo;

(b)instrumentih, ki bi povzročili neto kratko kreditno pozicijo ali pozicijo v lastniških finančnih instrumentih v netrgovalni knjigi, z izjemo lastnih obveznosti institucije, razen če takšne pozicije izpolnjujejo merila iz odstavka 2, točka (e);

(c)instrumentih, ki so rezultat obveznosti odkupa vrednostnih papirjev, kadar se te obveznosti odkupa nanašajo samo na vrednostne papirje, za katere se pričakuje, da jih bo institucija dejansko kupila na datum poravnave;

(d)finančnih sredstvih ali obveznostih, ki so nedvoumno razvrščeni kot sredstva za trgovanje v skladu z računovodskim okvirom, ki se uporablja za institucijo;

(e)instrumentih, ki izhajajo iz dejavnosti vzdrževanja trga;

(f)kolektivnih naložbenih podjemih, namenjenih trgovanju, če ti kolektivni naložbeni podjemi izpolnjujejo vsaj enega od pogojev iz odstavka 7;

(g)lastniških instrumentih, ki kotirajo na borzi;

(h)poslih financiranja z vrednostnimi papirji, povezanih s trgovanjem;

(i)opcijah ali drugih izvedenih finančnih instrumentih, vgrajenih v lastne obveznosti institucije ali iz drugih instrumentov v netrgovalni knjigi, ki se nanašajo na kreditno tveganje ali tveganje lastniških finančnih instrumentov.

Za namene točke (b) ima institucija neto kratko pozicijo v lastniških finančnih instrumentih, kadar ima institucija zaradi padca cene lastniškega finančnega instrumenta dobiček. Institucija ima neto kratko kreditno pozicijo, kadar povečanje kreditnega razmika ali poslabšanje kreditne sposobnosti izdajatelja ali skupine izdajateljev pomeni dobiček za institucijo. Institucije stalno spremljajo, kje instrumenti ustvarijo neto kratko kreditno pozicijo ali pozicijo v lastniških finančnih instrumentih v netrgovalni knjigi.

Za namene točke (i) institucija vgrajeno opcijo loči od lastne obveznosti ali od drugega instrumenta v netrgovalni knjigi, ki se nanaša na kreditno tveganje ali tveganje lastniških finančnih instrumentov, in v skladu s tem členom v trgovalno ali netrgovalno knjigo uvrsti lastno obveznost ali drug instrument, kot je ustrezno.

3. Institucije ne uvrstijo v trgovalno knjigo pozicij v naslednjih instrumentih:

(a)instrumentih, ki se jih nameravajo listiniti;

(b)instrumentih, povezanih z nepremičninskimi deleži;

(c)lastniških vrednostnih papirjih, ki ne kotirajo na borzi;

(d)instrumentih, povezanih s krediti za male vlagatelje in MSP;

(e)drugih kolektivnih naložbenih podjemih, ki niso navedeni v odstavku 2, točka (f);

(f)pogodbah na izvedene finančne instrumente in kolektivnih naložbenih podjemih z enim ali več osnovnimi instrumenti iz točk (a) do (d);

(g)instrumentih, namenjenih za varovanje ene ali več pozicij v instrumentu iz točk (a) do (f) pred določenim tveganjem;

(h)lastnih obveznostih institucije, razen če taki instrumenti izpolnjujejo merila iz odstavka 2, točka (e).

4. Z odstopanjem od odstavka 2 lahko institucija v netrgovalno knjigo uvrsti pozicijo v instrumentu iz točk (d) do (i) navedenega odstavka, če to odobri njen pristojni organ. Pristojni organ izda odobritev, če mu institucija zadovoljivo dokaže, da pozicija ni namenjena trgovanju ali ne varuje pozicij, namenjenih trgovanju, pred tveganjem.

5. Če je institucija v trgovalno knjigo uvrstila pozicijo v instrumentu, ki ni instrument iz odstavka 2, točke (a), (b) ali (c), lahko pristojni organ institucije od nje zahteva, da predloži dokaze, ki upravičujejo tako uvrstitev. Če institucija ne predloži ustreznih dokazov, lahko njen pristojni organ zahteva, da to pozicijo prerazporedi v netrgovalno knjigo.

6. Če je institucija v netrgovalno knjigo uvrstila pozicijo v instrumentu, ki ni instrument iz odstavka 3, lahko pristojni organ institucije od nje zahteva, da predloži dokaze, ki upravičujejo tako uvrstitev. Če institucija ne predloži ustreznih dokazov, lahko njen pristojni organ zahteva, da to pozicijo prerazporedi v trgovalno knjigo.

7. Institucija v trgovalno knjigo uvrsti pozicijo v kolektivnem naložbenem podjemu, ki je namenjena trgovanju, in če institucija izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

(a)institucija lahko pridobi zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP;

(b)institucija ne more pridobiti zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, vendar je seznanjena z vsebino mandata KNP in je lahko pridobi dnevne cene za KNP.

8. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje opredeli postopek, ki ga institucije uporabljajo za izračun in spremljanje neto kratkih kreditnih pozicij ali pozicij v lastniških finančnih instrumentih v netrgovalni knjigi iz odstavka 2, točka (b).

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum 24 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(27)člen 104a se spremeni:

(a)v odstavku 1 se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA spremlja obseg nadzornih praks in do 28. junija 2024 izda smernice o tem, kaj so izjemne okoliščine za namene prvega pododstavka in odstavka 5. Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Dokler EBA ne izda teh smernic, ga pristojni organi uradno obveščajo o svojih odločitvah, ali bodo instituciji dovolili prerazvrstitev pozicije, kot je navedeno v odstavku 2 tega člena, in jih utemeljijo.“;

(b)odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Prerazvrstitev pozicije v skladu s tem členom je nepreklicna, razen v izjemnih okoliščinah iz odstavka 1.“;

(c)doda se naslednji odstavek 6:

„6. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucija pozicijo iz netrgovalne knjige prerazvrsti v pozicijo iz trgovalne knjige v skladu s členom 104(2), točka (d), ne da bi za to zaprosila za dovoljenje svojega pristojnega organa. V tem primeru se za institucijo še naprej uporabljajo zahteve iz odstavkov 3 in 4. Institucija takoj obvesti svoj pristojni organ, če je izvedla tako prerazvrstitev.“;

(28)člen 104b se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu s pristopom iz člena 325(1), točka (b), vzpostavijo trgovalne enote ter dodelijo vsako od svojih pozicij iz trgovalne knjige in pozicij iz netrgovalne knjige iz odstavkov 5 in 6 eni od teh trgovalnih enot. Pozicije iz trgovalne knjige se dodelijo isti trgovalni enoti samo, kadar so te pozicije v skladu z dogovorjeno poslovno strategijo te trgovalne enote ter se dosledno upravljajo in spremljajo v skladu z odstavkom 2 tega člena.“;

(b)dodata se naslednja odstavka 5 in 6:

„5. Institucije za izračun svojih kapitalskih zahtev za tržno tveganje dodelijo vsako od svojih pozicij iz netrgovalne knjige, ki je izpostavljena valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju, trgovalnim enotam, vzpostavljenih v skladu z odstavkom 1, ki upravljajo tveganja, podobna tem pozicijam.

6. Z odstopanjem od odstavka 5 lahko institucije pri izračunu svojih kapitalskih zahtev za tržno tveganje vzpostavijo eno ali več trgovalnih enot, katerim dodelijo izključno pozicije iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali blagovnemu tveganju. Za te trgovalne enote ne veljajo zahteve iz odstavkov 1, 2 in 3.“;

(29)vstavi se naslednji člen 104c:

„Člen 104c
Obravnava varovanja kapitalskih količnikov pred valutnim tveganjem

1. Institucija, ki je namerno prevzela pozicijo tveganja, da bi se vsaj delno zavarovala pred neugodnimi gibanji menjalnih tečajev pri katerem koli svojem kapitalskem količniku iz člena 92(1), točke (a), (b) in (c), lahko z dovoljenjem pristojnih organov to pozicijo tveganja izključi iz kapitalskih zahtev za valutno tveganje iz člena 325(1), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)najvišja vrednost pozicije tveganja, ki je izključena iz kapitalskih zahtev za tržno tveganje, je omejena na vrednost pozicije tveganja, ki nevtralizira občutljivost katerega koli kapitalskega količnika na neugodna gibanja menjalnih tečajev;

(b)pozicija tveganja je izključena iz kapitalskih zahtev za tržno tveganje najmanj 6 mesecev;

(c)institucija je vzpostavila ustrezen okvir za upravljanje tveganj za varovanje pred neugodnimi gibanji menjalnih tečajev pri katerem koli svojem kapitalskem količniku, vključno z jasno strategijo varovanja pred tveganjem in strukturo upravljanja;

(d)institucija je pristojnim organom predložila utemeljitev za izključitev pozicije tveganja iz kapitalskih zahtev za tržno tveganje, podrobnosti o tej poziciji tveganja in znesek, ki se izključi iz kapitalskih zahtev za tržno tveganje.

2. Vsaka izključitev pozicij tveganja iz kapitalskih zahtev za tržno tveganje v skladu z odstavkom 1 se uporablja dosledno.

3. Pristojni organi odobrijo vse spremembe okvira upravljanja tveganj iz odstavka 1, točka (c), in podrobnosti pozicij tveganja iz odstavka 1, točka (d), ki jih izvede institucija.

4. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)pozicije tveganja, ki jih lahko institucija namenoma prevzame za vsaj delno varovanje pred neugodnimi gibanji menjalnih tečajev pri katerem koli od kapitalskih količnikov institucije iz odstavka 1, prvi pododstavek;

(b)kako določiti najvišjo vrednost iz odstavka 1, točka (a), in način, kako institucija izključi ta znesek za vsak pristop iz člena 325(1);

(c)merila, ki jih mora izpolnjevati okvir institucije za upravljanje tveganj iz odstavka 1, točka (c), da se šteje kot ustrezen za namene tega člena.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum dve leti po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(30)člen 106 se spremeni:

(a)v odstavku 3 se zadnji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Notranje varovanje, pripoznano v skladu s prvim pododstavkom, in kreditni izvedeni finančni instrument, sklenjen s tretjo osebo, se vključita v trgovalno knjigo za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje z uporabo pristopa iz člena 325(1), točka (b), se obe poziciji dodelita isti trgovalni enoti, vzpostavljeni v skladu s členom 104b(1), ki upravlja podobna tveganja.“;

(b)v odstavku 4 se zadnji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Notranje varovanje, pripoznano v skladu s prvim pododstavkom, in lastniški izvedeni finančni instrument, sklenjen s primernim tretjim dajalcem zavarovanja, se vključita v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje z uporabo pristopa iz člena 325(1), točka (b), se obe poziciji dodelita isti trgovalni enoti, vzpostavljeni v skladu s členom 104b(1), ki upravlja podobna tveganja.“;

(c)odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Kadar institucija varuje izpostavljenosti obrestnemu tveganju v netrgovalni knjigi s pozicijo obrestnega tveganja v svoji trgovalni knjigi, se ta pozicija obrestnega tveganja za ocenjevanje obrestnega tveganja, ki je posledica pozicij iz netrgovalne knjige, v skladu s členoma 84 in 98 Direktive 2013/36/EU pripozna kot notranje varovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje z uporabo pristopov iz člena 325(1), točke (a), (b) in (c), je bila pozicija obrestnega tveganja uvrščena v portfelj, ločen od drugih pozicij iz trgovalne knjige, katerega poslovna strategija je namenjena izključno upravljanju in zmanjševanju tržnega tveganja notranjih varovanj izpostavljenosti obrestnemu tveganju, za ta namen;

(b)za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržno tveganje z uporabo pristopov iz člena 325(1), točka (b), se je pozicija dodelila trgovalni enoti, vzpostavljeni v skladu s členom 104b, katere poslovna strategija je namenjena izključno upravljanju in zmanjševanju tržnega tveganja notranjih varovanj izpostavljenosti obrestnemu tveganju;

(c)institucija je v celoti dokumentirala, kako pozicija zmanjšuje obrestno tveganje, ki je posledica pozicij iz netrgovalne knjige, za namene zahtev iz členov 84 in 98 Direktive 2013/36/EU.“;

(d)vstavita se naslednja odstavka 5a in 5b:

„5a. Institucija lahko za namen odstavka 5, točka (a), v ta portfelj uvrsti druge pozicije obrestnega tveganja, v katere je vstopila s tretjimi osebami ali svojo trgovalno knjigo, kolikor institucija v celoti izravna tržno tveganje navedenih pozicij obrestnega tveganja, v katere je vstopila s svojo trgovalno knjigo, tako da vstopi v nasprotne pozicije obrestnega tveganja s tretjimi osebami.

5b. Za trgovalno enoto iz odstavka 5, točka (b), veljajo naslednje zahteve:

(a)ta trgovalna enota lahko vključuje druge pozicije obrestnega tveganja, v katere je vstopila s tretjimi osebami ali drugimi trgovalnimi enotami institucije, če te pozicije izpolnjujejo zahteve za vključitev v trgovalno knjigo iz člena 104 in te druge trgovalne enote v celoti izravnajo tržno tveganje teh drugih pozicij obrestnega tveganja z vstopanjem v nasprotne pozicije obrestnega tveganja s tretjimi osebami;

(b)tej trgovalni enoti niso dodeljene nobene druge pozicije iz trgovalne knjige razen tistih iz točke (a);

(c)z odstopanjem od člena 104b za to trgovalno enoto ne veljajo zahteve iz odstavkov 1, 2 in 3 navedenega člena.“;

(e)odstavka 6 in 7 se nadomestita z naslednjim:

„6. Kapitalske zahteve za tržno tveganje vseh pozicij, uvrščenih v ločen portfelj iz odstavka 5, točka (a), ali dodeljenih trgovalnim enotam iz točke (b) navedenega odstavka, se izračunajo na posamični podlagi in so dopolnilo kapitalskim zahtevam za druge pozicije iz trgovalne knjige.

7. Če institucija izpostavljenost tveganju CVA varuje z izvedenim finančnim instrumentom, vključenim v njeno trgovalno knjigo, se pozicija v tem izvedenem finančnem instrumentu prizna kot notranje varovanje za izpostavljenost tveganju CVA za namene izračuna kapitalskih zahtev za tveganja CVA v skladu s pristopi iz člena 383 ali 384, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)pozicija v izvedenih finančnih instrumentih se prizna kot primerno varovanje pred tveganjem v skladu s členom 386;

(b)kadar za pozicijo v izvedenem finančnem instrumentu velja katera koli zahteva iz člena 325c(2), točka (b) ali (c), ali iz člena 325e(1), točka (c), institucija v celoti izravna tržno tveganje te pozicije v izvedenem finančnem instrumentu tako, da s tretjimi osebami vstopi v nasprotne pozicije.

Pozicija iz trgovalne knjige, nasprotna poziciji za notranje varovanje, priznana v skladu s prvim pododstavkom, se vključi v trgovalno knjigo institucije za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje.“;

(31)v členu 107 se odstavki 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim:

„1. Institucije za izračun svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(4), točki (a) in (f), uporabljajo standardizirani pristop iz poglavja 2 ali, kadar jim pristojni organi v skladu s členom 143 to dovolijo, pristop na podlagi notranjih bonitetnih ocen iz poglavja 3.

2. Za trgovalne izpostavljenosti in prispevke v jamstveni sklad centralne nasprotne stranke institucije za izračun svojih zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(4), točki (a) in (f), uporabljajo obravnavo iz poglavja 6, oddelek 9. Vse druge vrste izpostavljenosti do centralne nasprotne stranke, institucije obravnavajo kot sledi:

(a)kot izpostavljenosti do institucije za druge vrste izpostavljenosti do kvalificirane CNS;

(b)kot izpostavljenosti do podjetja za druge vrste izpostavljenosti do nekvalificirane CNS.

3. Za namene te uredbe se izpostavljenosti do investicijskih podjetij iz tretjih držav, izpostavljenosti do kreditnih institucij iz tretjih držav ter izpostavljenosti do klirinških hiš in borz iz tretjih držav kot tudi izpostavljenosti do finančnih institucij iz tretjih držav, ki imajo dovoljenje organov tretjih držav in so pod nadzorom teh organov ter za katere se uporabljajo bonitetne zahteve, primerljive s tistimi, ki se uporabljajo za institucije, v smislu zanesljivosti, obravnavajo kot izpostavljenosti do institucije samo, če tretja država za zadevni subjekt uporablja bonitetne in nadzorne zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji.“;

(32)člen 108 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 108
Uporaba tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja v okviru standardiziranega pristopa in pristopa IRB za kreditno tveganje in tveganje zmanjšanja vrednosti

1. Za izpostavljenost, za katero institucija uporablja standardizirani pristop iz poglavja 2 ali pristop IRB iz poglavja 3, vendar ne uporabi lastnih ocen izgube ob neplačilu (LGD) iz člena 143, lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za namene člena 92(4), točki (a) in (f), oziroma, kjer je relevantno, zneskov pričakovane izgube za namene izračuna iz člena 36(1), točka (d), in člena 62, točka (c), upošteva učinek stvarnega kreditnega zavarovanja v skladu s poglavjem 4.

2. Za izpostavljenost, za katero institucija uporablja pristop IRB z uporabo lastnih ocen izgube ob neplačilu v skladu s členom 143, lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub upošteva učinek stvarnega kreditnega zavarovanja v skladu s poglavjem 3.

2a. Če institucija uporablja pristop IRB z uporabo lastnih ocen izgube ob neplačilu iz člena 143 za prvotno izpostavljenost in primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub upošteva učinek osebnega kreditnega zavarovanja v skladu s poglavjem 3. V vseh drugih primerih lahko institucija pri izračunu zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub upošteva učinek osebnega kreditnega zavarovanja v skladu s poglavjem 4.

3. Pod pogoji iz odstavka 4 se lahko krediti prebivalstvu za namene dela 3, naslov II, poglavja 2, 3 in 4, kot je ustrezno, obravnavajo kot izpostavljenosti, zavarovane s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino, in ne kot zajamčene izpostavljenosti, kadar so v državi članici izpolnjeni naslednji pogoji za navedene kredite prebivalstvu:

(a)večina kreditov fizičnim osebam za nakup stanovanjskih nepremičnin v tej državi članici ni zagotovljenih kot hipoteka v pravni obliki;

(b)za večino kreditov posameznikom za nakup stanovanjskih nepremičnin v tej državi članici jamči dajalec jamstva z bonitetno oceno imenovane ECAI, ki ustreza stopnji kreditne kakovosti 1 ali 2, ki mora instituciji v celoti odplačati kredit, če prvotni kreditojemalec ne izpolni obveznosti;

(c)institucija ima zakonsko pravico do hipoteke na stanovanjsko nepremičnino, če dajalec jamstva iz točke (b) ne more izpolniti obveznosti.

Pristojni organi obvestijo EBA, kadar so pogoji iz točk (a), (b) in (c) izpolnjeni na nacionalnem ozemlju njihove jurisdikcije, in navedejo imena dajalcev jamstva, upravičenih do te obravnave, ki izpolnjujejo pogoje iz tega odstavka in odstavka 4.

EBA objavi seznam vseh takih primernih dajalcev jamstva na svojem spletnem mestu in ga letno posodablja.

4. Za namene odstavka 3 se lahko krediti iz navedenega odstavka obravnavajo kot izpostavljenosti, zavarovane s hipoteko na stanovanjsko nepremičnino, in ne kot zajamčene izpostavljenosti, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)za izpostavljenost, ki se obravnava po standardiziranem pristopu, izpostavljenost izpolnjuje vse zahteve za razvrstitev v kategorijo izpostavljenosti standardiziranega pristopa ‚izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine‘ v skladu s členoma 124 in 125, z izjemo, da institucija, ki odobri kredit, nima hipoteke na stanovanjsko nepremičnino;

(b)za izpostavljenost, ki se obravnava po pristopu IRB, izpostavljenost izpolnjuje vse zahteve za razvrstitev v kategorijo izpostavljenosti pristopa IRB ‚izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami‘ iz člena 147(2)(d)(ii), z izjemo, da institucija, ki odobri kredit, nima hipoteke na stanovanjsko nepremičnino;

(c)ob odobritvi kredita stanovanjska nepremičnina ni obremenjena z zastavno pravico, kreditojemalec pa se pogodbeno zaveže, da brez soglasja institucije, ki je prvotno odobrila kredit, ne bo odobril nobene zastavne pravice na to nepremičnino;

(d)dajalec jamstva je primeren dajalec zavarovanja iz člena 201 in ima bonitetno oceno ECAI, ki ustreza stopnji kreditne kakovosti 1 ali 2;

(e)dajalec jamstva je institucija ali subjekt finančnega sektorja, za katerega se uporabljajo kapitalske zahteve, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo za institucije ali zavarovalnice;

(f)dajalec jamstva je vzpostavil v celoti financiran vzajemni jamstveni sklad ali enakovredno zavarovanje, da bodo lahko zavarovalnice krile izgube iz kreditnega tveganja, umerjanje teh izgub pa redno pregleduje pristojni organ in je vsako leto predmet letnega stresnega testiranja;

(g)institucija ima pogodbeno in zakonsko pravico do hipoteke na stanovanjsko nepremičnino, če dajalec jamstva ne more izpolniti obveznosti;

(h)institucija, ki se odloči, da bo uporabila možnost iz odstavka 3 za danega primernega dajalca jamstva v okviru mehanizma iz odstavka 3, to stori za vse svoje izpostavljenosti na drobno, za katere jamči ta dajalec jamstva v okviru navedenega mehanizma.“;

(33)vstavi se naslednji člen 110a:

„Člen 110a
Spremljanje pogodbenih dogovorov, ki niso obveznosti

Institucije spremljajo pogodbene dogovore, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 5, točka 9, drugi pododstavek, točke (a) do (e), in za pristojne organe ustrezno dokumentirajo svoje izpolnjevanje vseh navedenih pogojev.“;

(34)člen 111 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 111
Vrednost izpostavljenosti

„1. Vrednost izpostavljenosti iz naslova aktivne postavke je enaka njeni knjigovodski vrednosti po upoštevanju posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110, dodatnih prilagoditev vrednosti v skladu s členoma 34, povezanih s postavkami iz netrgovalne knjige institucije, zneskov, odbitih v skladu s členom 36(1), točka (m), ter drugih zmanjšanj kapitala v zvezi z zadevno aktivno postavko.

2. Vrednost izpostavljenosti iz naslova zunajbilančne postavke iz Priloge I je enaka naslednjemu odstotku nominalne vrednosti postavke po odbitku posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v skladu s členom 110 in zneskov, odbitih v skladu s členom 36(1), točka (m):

(a)100 % za postavke v skupini 1;

(b)50 % za postavke v skupini 2;

(c)40 % za postavke v skupini 3;

(d)20 % za postavke v skupini 4;

(e)10 % za postavke v skupini 5.

3. Vrednost izpostavljenosti obveznosti iz naslova zunajbilančne postavke iz odstavka 2 je nižji od naslednjih odstotkov nominalne vrednosti obveznosti po odbitku posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja in zneskov, odbitih v skladu s členom 36(1), točka (m):

(a)odstotek iz odstavka 2, ki se uporablja za postavko, na katero se nanaša obveznost;

(b)odstotek iz odstavka 2, ki se uporablja za vrsto obveznosti.

4. Za pogodbene dogovore, ki jih ponudi institucija, vendar jih stranka še ni sprejela, ki bi postale obveznosti, če jih stranka sprejme, in pogodbene dogovore, ki bi se šteli za obveznosti, vendar izpolnjujejo pogoje, da se ne obravnavajo kot obveznosti, je odstotek, ki se uporablja za to vrsto pogodbenega dogovora, enak tistemu, ki je določen v skladu z odstavkom 2.

5. Kadar institucija uporablja razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem iz člena 223, se vrednost izpostavljenosti vrednostnih papirjev ali blaga, prodanega, predloženega ali posojenega na podlagi repo poslov ali na podlagi poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja, poveča s prilagoditvijo za nestanovitnost, ki je primerna za take vrednostne papirje ali blago v skladu s členoma 223 in 224.

6. Vrednost izpostavljenosti izvedenega finančnega instrumenta iz Priloge II se določi v skladu s poglavjem 6 ob upoštevanju učinkov pogodb o novaciji in drugih pogodb o pobotu, kot je določeno v tem poglavju. Vrednost izpostavljenosti repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga, poslov z dolgim rokom poravnave in poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja se lahko določi v skladu s poglavjem 4 ali poglavjem 6.

7. Če je izpostavljenost krita s stvarnim kreditnim zavarovanjem, se lahko vrednost izpostavljenosti spremeni v skladu s poglavjem 4.

8. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)merila, ki jih institucije uporabijo za razvrstitev zunajbilančnih postavk, razen postavk, ki so že vključene v Prilogo I, v skupine od 1 do 5 iz Priloge I;

(b)dejavnike, ki lahko ovirajo sposobnost institucij, da prekličejo brezpogojno preklicne obveznosti iz Priloge I;

€postopek obveščanja EBA o tem, kako institucija razvrsti druge zunajbilančne postavke s podobnimi tveganji, kot jih imajo postavke iz Priloge I.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum eno leto po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(35)v členu 112 se točka (k) nadomesti z naslednjim:

„(k) izpostavljenosti iz naslova podrejenega dolga;“;

(36)člen 113 se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti se za vse izpostavljenosti uporabijo uteži tveganja, razen če so bile te izpostavljenosti v skladu z oddelkom 2 odbite od kapitala, in sicer na podlagi kategorije izpostavljenosti, v katero so razvrščene, in v obsegu, določenem v oddelku 2, na podlagi kreditne kakovosti te izpostavljenosti. Kreditna kakovost se lahko določi glede na bonitetne ocene ECAI, ali bonitetne ocene izvoznih agencij v skladu z oddelkom 3. Z izjemo izpostavljenosti, razvrščenih v kategorije izpostavljenosti iz člena 112, točke (a), (b), (c) in (e), kadar ocena v skladu s členom 79, točka (b), Direktive 2013/36/EU odraža značilnosti tveganja, ki so višje od tistih, ki jih implicira bonitetna ocena imenovane ECAI ali izvozne agencije, institucija uporabi utež tveganja, ki je vsaj eno stopnjo kreditne kakovosti višja od uteži tveganja, ki jo implicira bonitetna ocena imenovane ECAI ali izvozne agencije.“;

(b)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Kadar se za izpostavljenost uporablja kreditno zavarovanje, se lahko vrednost izpostavljenosti ali ustrezna utež tveganja za to izpostavljenost spremeni v skladu s tem poglavjem in poglavjem 4.“;

(37)v členu 119 se črtata odstavka 2 in 3;

(38)v členu 120 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1. Izpostavljenostim, za katere je na razpolago bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 3, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 3

2. Izpostavljenostim s prvotno zapadlostjo treh mesecev ali manj, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, in izpostavljenostim, ki izhajajo iz pretoka blaga čez nacionalne meje, s prvotno zapadlostjo šest mesecev ali manj in za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 4, ki ustreza bonitetni oceni ECAI v skladu s členom 136.

Razpredelnica 4

(39)člen 121 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 121
Izpostavljenosti do neocenjenih institucij

1. Izpostavljenosti do institucij, za katere bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo, se razvrstijo v enega izmed naslednjih razredov:

(a)če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji, se izpostavljenosti do institucij razvrstijo v razred A:

(i)institucija ima ustrezno sposobnost pravočasno izpolniti svoje finančne obveznosti, vključno z odplačili glavnice in obresti, za predvideno življenjsko dobo sredstev ali izpostavljenosti ter ne glede na poslovne cikle in poslovne pogoje;

(ii)institucija izpolnjuje ali presega zahtevo iz člena 92(1), posebne kapitalske zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, zahtevo po skupnem blažilniku iz člena 128, točka (6) Direktive 2013/36/EU in vse enakovredne ali dodatne lokalne nadzorniške ali regulativne zahteve v tretjih državah, če so navedene zahteve objavljene in jih mora izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, temeljnim kapitalom ali kapitalom;

(iii)informacije o zahtevah iz točke (ii) se javno razkrijejo ali kako drugače dajo na voljo;

(iv)ocena v skladu s členom 79 Direktive 2013/36/EU ni pokazala, da institucija ne izpolnjuje pogojev iz točk (i) in (ii);

(b)če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji in vsaj eden od pogojev iz točke (a) ni izpolnjen, se izpostavljenosti do institucij razvrstijo v razred B:

(i)institucija je izpostavljena znatnemu kreditnemu tveganju, vključno z zmožnostmi odplačevanja, ki so odvisne od stabilnih ali ugodnih gospodarskih ali poslovnih pogojev;

(ii)institucija izpolnjuje ali presega zahtevo iz člena 92(1), zahteve iz členov 458 in 459, posebne kapitalske zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU in vse enakovredne ali dodatne lokalne nadzorniške ali regulativne zahteve, če so navedene zahteve objavljene in jih mora izpolnjevati z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, temeljnim kapitalom ali kapitalom;

(iii)informacije o zahtevah iz točke (ii) se javno razkrijejo ali kako drugače dajo na voljo;

(iv)ocena, opravljena v skladu s členom 79 Direktive 2013/36/EU ni pokazala, da institucija ne izpolnjuje pogojev iz točk (i) in (ii).

Za namene točke (ii) enakovredne ali dodatne lokalne nadzorniške ali regulativne zahteve ne vključujejo kapitalskih blažilnikov, enakovrednih tistim iz člena 128 Direktive 2013/36/EU;

(c)če pogoji za razvrstitev v razred A ali razred B niso izpolnjeni ali če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev, se izpostavljenosti do institucij razvrstijo v razred C:

(i)institucija je izpostavljena pomembnemu tveganju neplačila in ima omejene varnostne rezerve;

(ii)neugodne poslovne, finančne ali gospodarske pogoje bodo zelo verjetno povzročile ali so povzročile nezmožnost institucije, da izpolni svoje finančne obveznosti;

(iii)kadar se za institucije z zakonom zahtevajo revidirani računovodski izkazi in je zunanji revizor v zadnjih 12 mesecih izdal odklonilno mnenje ali v svojih računovodskih izkazih ali revidiranih poročilih izrazil utemeljene dvome o sposobnosti institucije, da še naprej deluje kot delujoča institucija.

2. Izpostavljenostim, razvrščenim v razrede A, B ali C v skladu z odstavkom 1, se dodeli utež tveganja, kot sledi:

(a)izpostavljenostim, razvrščenim v razrede A, B ali C, ki izpolnjujejo katerega koli od naslednjih pogojev, se dodeli utež tveganja za kratkoročne izpostavljenosti v skladu z razpredelnico 5:

(i)izpostavljenost ima prvotno zapadlost tri mesece ali manj;

(ii)izpostavljenost ima prvotno zapadlost šest mesecev ali manj in izhaja iz pretoka blaga čez nacionalne meje;

(b)izpostavljenostim, razvrščenim v razred A, ki niso kratkoročne, se dodeli utež tveganja 30 %, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(i)izpostavljenost ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz točke (a);

(ii)količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije je enak ali višji od 14 %;

(iii)količnik finančnega vzvoda institucije je višji od 5 %;

(c)izpostavljenostim, razvrščenim v razrede A, B ali C, ki ne izpolnjujejo pogojev iz točke (a) ali (b), se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 5.

Če izpostavljenost do institucije ni denominirana v domači valuti jurisdikcije, v kateri je institucija ustanovljena, ali če je ta institucija knjižila kreditno obveznost v podružnici v drugi jurisdikciji in izpostavljenost ni denominirana v domači valuti jurisdikcije, v kateri podružnica posluje, utež tveganja, dodeljena v skladu s točkami (a), (b) ali (c), kot je ustrezno, za izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti z zapadlostjo enega leta ali manj, ki izhajajo iz pogojnih postavk, ki se lahko same poravnajo, povezanih s trgovanjem, ki izhajajo iz pretoka blaga čez nacionalne meje, ni nižja od uteži tveganja izpostavljenosti do enot centralne ravni države, v kateri je institucija ustanovljena.

Razpredelnica 5

“;

(40)člen 122 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se razpredelnica 6 nadomesti z naslednjim:

„Razpredelnica 6

“;

(b)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„Izpostavljenostim, za katere taka bonitetna ocena ni na voljo, se dodeli utež tveganja 100 %.“;

(41)vstavi se naslednji člen 122a:

„Člen 122a
Izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev

1. V kategoriji izpostavljenosti do podjetij iz člena 112, točka (g), institucije kot izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev ločeno opredelijo tiste izpostavljenosti, ki imajo vse naslednje značilnosti:

(a)je izpostavljenost do subjekta, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje ali upravljanje stvarnega premoženja, ali je tej izpostavljenosti ekonomsko primerljiva;

(b)izpostavljenost ni zavarovana z nepremičninami ali kako drugače povezana s financiranjem nepremičnin;

(c)pogodbeni dogovori, ki urejajo obveznost v zvezi z izpostavljenostjo, dajejo instituciji znatno mero kontrole nad premoženjem in dohodkom, ki ga ustvarjajo;

(d)primarni vir poplačila obveznosti v zvezi z izpostavljenostjo je dohodek, ki ga ustvari financirano premoženje, in ne sredstva iz drugih aktivnosti širše komercialne dejavnosti.

2. Izpostavljenostim iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, za katere je na voljo bonitetna ocena imenovane ECAI, ki se uporablja neposredno, se dodeli utež tveganja v skladu z razpredelnico 6aa:

Razpredelnica 6aa

3. Izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev, za katere ni na voljo bonitetna ocena, ki se uporablja neposredno, se prilagodijo tveganju na naslednji način:

(a)kadar je namen izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev financiranje nakupa stvarnega premoženja, vključno z ladjami, zrakoplovi, sateliti, železniškimi motornimi vozili in flotami, in je prihodek, ki ga bodo ustvarila ta sredstva, v obliki denarnih tokov, ki ga ustvarja določeno stvarno premoženje, ki ga je ena ali več tretjih oseb financiralo in zastavilo ali dodelilo kreditodajalcu (t. i. izpostavljenosti iz naslova financiranja fizičnih sredstev), institucije uporabijo naslednje uteži tveganja:

(i)80 %, kadar se šteje, da je izpostavljenost visoke kakovosti, pri čemer se upoštevajo vsa naslednja merila:

–dolžnik lahko izpolnjuje svoje finančne obveznosti tudi v zelo stresnih pogojih zaradi prisotnosti vseh naslednjih elementov:

·ustrezno razmerje med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo zavarovanja;

·konservativni profil odplačevanja izpostavljenosti;

·sorazmerna preostala življenjska doba sredstev ob popolnem izplačilu izpostavljenosti oziroma, namesto tega, uporaba dajalca zavarovanja z visoko kreditno sposobnostjo;

·nizko tveganje refinanciranja izpostavljenosti s strani dolžnika ali da je to tveganje ustrezno zmanjšano s sorazmerno preostalo vrednostjo sredstev ali z uporabo dajalca zavarovanja z visoko kreditno sposobnostjo;

·dolžnik ima pogodbene omejitve glede svoje dejavnosti in strukture financiranja;

·dolžnik uporablja izvedene finančne instrumente samo za zmanjševanje tveganja;

·pomembna operativna tveganja se ustrezno upravljajo;

–pogodbeni dogovori glede sredstev kreditodajalcem zagotavljajo visoko stopnjo zaščite, vključno z naslednjimi elementi:

·kreditodajalci imajo pravno izvršljivo prednostno pravico nad financiranimi sredstvi in po potrebi nad prihodki, ki jih ta sredstva ustvarijo;

·dolžnik ima pogodbene omejitve glede sprememb, ki jih lahko izvede v zvezi s sredstvom, ki bi negativno vplivale na njegovo vrednost;

·če je sredstvo v gradnji, imajo kreditodajalci pravno izvršljivo prednostno pravico do sredstev in osnovnih pogodb o gradbenih delih;

–financirana sredstva izpolnjujejo vse naslednje standarde za dobro in učinkovito poslovanje:

·tehnologija in zasnova sredstva sta preizkušena;

·pridobljena so vsa potrebna dovoljenja in odobritve za delovanje sredstev;

·če je sredstvo v gradnji, ima dolžnik ustrezne zaščitne ukrepe v skladu z dogovorjenimi specifikacijami, proračunom in datumom dokončanja sredstva, vključno z znatnimi jamstvi za dokončanje del ali udeležbo izkušenega gradbenika in ustreznimi pogodbenimi določbami o odškodninah;

(ii)100 %, kadar se izpostavljenost ne šteje za visoko kakovostno, kot je navedeno v točki (i);

(b)kadar je namen izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev kratkoročno financiranje rezerv, zalog ali terjatev blaga, s katerim se trguje na borzi, vključno s surovo nafto, kovinami ali pridelki, in je dohodek, ki ga bodo ustvarile te rezerve, zaloge ali terjatve, prihodek iz prodaje blaga (t. i. izpostavljenosti iz naslova financiranja blaga), institucije uporabijo utež tveganja 100 %;

(c)kadar je namen izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev financiranje projekta za razvoj ali pridobitev velikih, kompleksnih in dragih objektov, vključno z elektrarnami, obrati za predelavo kemikalij, rudniki, prometno infrastrukturo, okoljsko in telekomunikacijsko infrastrukturo, ter je prihodek, ki ga bo ustvaril projekt, denar, ustvarjen s pogodbami za proizvodnjo objekta, pridobljen od ene ali več pogodbenic, ki niso pod upravnim nadzorom sponzorja (t. i. izpostavljenosti iz naslova financiranja projektov), institucije uporabijo naslednje uteži tveganja:

(i)130 %, če je projekt, na katerega se izpostavljenost nanaša, v predoperativni fazi;

(ii)če se prilagoditev kapitalskih zahtev za kreditno tveganje iz člena 501a ne uporabi, 80 %, kadar je projekt, na katerega se nanaša izpostavljenost, v operativni fazi in izpostavljenost izpolnjuje vsa naslednja merila:

–obstajajo pogodbene omejitve za dolžnika glede izvajanja dejavnosti, ki lahko škodujejo kreditodajalcem, vključno z omejitvijo, da novega dolga ni mogoče izdati brez soglasja obstoječih upnikov iz naslova dolžniškega financiranja;

–dolžnik ima zadosten rezervni sklad, ki se v celoti financira z denarnimi sredstvi, ali druge finančne dogovore z dajalci jamstva z visoko bonitetno oceno za kritje financiranja v izrednih razmerah in potreb po obratnem kapitalu v celotni življenjski dobi projekta, ki se financira;

–dolžnik ustvarja denarne tokove, ki so predvidljivi in zajemajo vsa prihodnja odplačila kreditov;

–vir odplačila obveznosti je odvisen od ene glavne nasprotne stranke, ta glavna nasprotna stranka pa je eno od naslednjega:

·centralna banka, enota centralne, regionalne ali lokalne ravni države, če ima utež tveganja 0 % v skladu s členoma 114 in 115 ali bonitetno oceno ECAI, ki ustreza stopnji kreditne kakovosti vsaj 3;

·subjekt javnega sektorja, če ima ta subjekt utež tveganja 20 % ali manj v skladu s členom 116 ali bonitetno oceno ECAI, ki ustreza stopnji kreditne kakovosti vsaj 3;

·podjetje, ki ima bonitetno oceno ECAI, ki ustreza stopnji kreditne kakovosti vsaj 3;

–pogodbene določbe, ki urejajo izpostavljenost do dolžnika, zagotavljajo visoko stopnjo zaščite za posojilno institucijo v primeru neplačila dolžnika;

–pogodbeni dogovori učinkovito ščitijo posojilno institucijo pred izgubami zaradi prekinitve projekta;

–vsa sredstva in pogodbe, potrebni za izvajanje projekta, so bili zastavljeni posojilni instituciji v obsegu, ki ga dovoljuje pravo, ki se uporablja;

–posojilni instituciji se zastavi lastniški kapital v višini, ki jih omogoča prevzem nadzora nad subjektom dolžnika v primeru neplačila;

(iii)100 %, kadar je projekt, na katerega se nanaša izpostavljenost, v operativni fazi in izpostavljenost ne izpolnjuje pogojev iz točke (ii) tega pododstavka;

(d)za namene točke (c)(ii), tretja alinea, se ustvarjeni denarni tokovi ne štejejo za predvidljive, razen če znaten del prihodkov izpolnjuje enega ali več izmed naslednjih pogojev:

(i)prihodki temeljijo na razpoložljivosti;

(ii)za prihodke velja ureditev glede stopnje donosa;

(iii)prihodki so predmet pogodbe ‚vzemi ali plačaj‘;

(e)za namene točke (c) operativna faza pomeni fazo, v kateri subjekt, ki je bil ustanovljen posebej za financiranje projekta, izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(i)subjekt ima pozitiven neto denarni tok, ki zadostuje za kritje vseh preostalih pogodbenih obveznosti;

(ii)dolgoročni dolg subjekta se zmanjšuje.

4. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje opredeli pogoje, pod katerimi so izpolnjena merila iz odstavka 3, točka (a)(i) in točka (c)(ii).

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum 1 leto po začetku veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(42)člen 123 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 123
Izpostavljenosti na drobno

1. Izpostavljenosti, ki izpolnjujejo vsa naslednja merila, se štejejo za izpostavljenosti na drobno:

(a)izpostavljenost je eno od naslednjega:

(i)izpostavljenosti do ene ali več fizičnih oseb;

(ii)izpostavljenost do MSP v smislu člena 5, točka 8, kadar skupni znesek, ki ga dolžnik ali skupina povezanih strank dolguje instituciji, njenim nadrejenim osebam in podrejenim družbam, vključno z morebitnimi neplačanimi izpostavljenostmi, vendar brez izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, do vrednosti nepremičnine, po podatkih, ki so na voljo instituciji, ki izvede ustrezne postopke za potrditev stanja, ne presega 1 milijona EUR;

(b)izpostavljenost je ena od velikega števila izpostavljenosti s podobnimi lastnostmi, tako da so tveganja, povezana s takimi izpostavljenostmi, znatno zmanjšana;

(c)zadevna institucija obravnava izpostavljenost v svojem okviru upravljanja tveganji in jo dosledno notranje upravlja kot izpostavljenost na drobno in na podoben način. kot obravnava druge izpostavljenosti na drobno.

Sedanja vrednost najmanjše vsote plačil po zakupu (finančnem in operativnem) iz naslova izpostavljenosti na drobno spada v kategorijo izpostavljenosti na drobno.

EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice za določitev sorazmernih metod razpršitve, v skladu s katerimi se izpostavljenost šteje za eno od velikega števila podobnih izpostavljenosti, kot je določeno v točki (b), do [Urad za publikacije: vstavite datum 1 leto po začetku veljavnosti te uredbe].

2. Naslednje izpostavljenosti se ne štejejo kot izpostavljenosti na drobno:

(a)nedolžniške izpostavljenosti, ki vsebujejo podrejeno terjatev do dela preostalega premoženja ali dohodka izdajatelja;

(b)dolžniške izpostavljenosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, katerih ekonomska vsebina je podobna izpostavljenostim iz točke (a);

(c)vse druge izpostavljenosti v obliki vrednostnih papirjev.

3. Izpostavljenostim na drobno iz odstavka 1 se dodeli utež tveganja 75 %, razen izpostavljenostim do transaktorja, katerim se dodeli utež tveganja 45 %.

4. Z odstopanjem od odstavka 3 izpostavljenosti iz naslova kreditov, ki jih institucija odobri upokojencem ali zaposlenim s pogodbo za nedoločen čas na podlagi brezpogojnega prenosa dela pokojnine ali plače kreditojemalca na to institucijo, se dodeli utež tveganja 35 %, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)kreditojemalec za odplačilo kredita brezpogojno pooblasti pokojninski sklad ali delodajalca, da neposredno plačuje instituciji z odbitkom mesečnih plačil kredita od mesečne pokojnine ali plače kreditojemalca;

(b)tveganje smrti, nezmožnosti za delo, brezposelnosti ali zmanjšanja neto mesečne pokojnine ali plače kreditojemalca so ustrezno zavarovani z zavarovalno polico v korist institucije;

(c)mesečna plačila, ki jih mora kreditojemalec plačati za vse kredite, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a) in (b), skupaj ne presegajo 20 % neto mesečne pokojnine ali plače kreditojemalca;

(d)najdaljša originalna zapadlost kredita je enaka ali krajša od 10 let.“;

(43)vstavi se naslednji člen 123a:

„Člen 123a
Izpostavljenosti z valutno neusklajenostjo

1. Za izpostavljenosti do fizičnih oseb, ki se razvrstijo v katero koli kategorijo izpostavljenosti iz točke (h) ali (i) člena 112, se utež tveganja, dodeljena v skladu s poglavjem 2, pomnoži s faktorjem 1,5, pri čemer dobljena utež tveganja ni višja od 150 %, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)izpostavljenost je zaradi kredita, izraženega v valuti, ki se razlikuje od valute vira dohodka dolžnika;

(b)dolžnik nima varovanja pred tveganjem za svoje tveganje plačila zaradi valutne neusklajenosti, bodisi s finančnim instrumentom bodisi z dohodkom v tuji valuti, ki je enaka valuti izpostavljenosti, ali pa skupni znesek takih varovanj pred tveganjem, ki so na voljo kreditojemalcu, krije manj kot 90 % katerega koli obroka za to izpostavljenost.

Kadar institucija ne more izločiti izpostavljenosti z valutno neusklajenostjo, se za vse nezavarovane izpostavljenosti, pri katerih je valuta izpostavljenosti drugačna od domače valute države sedeža dolžnika, uporabi multiplikator uteži tveganja 1,5.

2. Za namene tega člena se vir dohodka nanaša na kateri koli vir, ki ustvarja denarne tokove do dolžnika, vključno z nakazili, prihodki od najemnin ali plačami, pri čemer so izključeni prihodki iz prodaje sredstev ali podobnih regresnih ukrepov institucije.“;

(44)člen 124 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 124
Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na nepremičnine

1. Izpostavljenost, ki ni ADC, ki ne izpolnjuje vseh pogojev iz odstavka 3, se obravnava na naslednji način:

(a)izpostavljenost iz naslova nepremičnin, ki ne ustvarjajo dohodkov, se obravnava kot izpostavljenost, ki ni zavarovana z zadevno nepremičnino;

(b)za izpostavljenost iz naslova nepremičnin, ki ustvarjajo dohodek, se uporabi utež tveganja 150 %.

2. Izpostavljenost, ki ni ADC, zavarovana z nepremičnino, v zvezi s katero so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 3, se obravnava na naslednji način:

(a)kadar je izpostavljenost zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, se izpostavljenost ne šteje za izpostavljenost iz naslova nepremičnin, ki ustvarjajo dohodek, in se obravnava v skladu s členom 125(1), če izpostavljenost izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(i)nepremičnina, s katero je zavarovana izpostavljenost, je dolžnikovo primarno prebivališče ne glede na to, ali je nepremičnina kot celota ena sama stanovanjska enota ali če je nepremičnina, s katero je zavarovana izpostavljenost, stanovanjska enota, ki je ločen del nepremičnine;

(ii)izpostavljenost je do posameznika in je zavarovana s stanovanjsko enoto, ki ustvarja prihodek, bodisi kadar je nepremičnina kot celota ena sama stanovanjska enota bodisi kadar je stanovanjska enota ločen del nepremičnine, ter skupne izpostavljenosti institucije do tega posameznika niso zavarovane z več kot štirimi nepremičninami, vključno s tistimi, ki niso stanovanjske nepremičnine ali ki ne izpolnjujejo nobenega od meril iz te točke, ali s štirimi ločenimi stanovanjskimi enotami znotraj nepremičnin;

(iii)izpostavljenost, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, je do združenj ali zadrug posameznikov, ki jih ureja zakon in ki obstajajo izključno zato, da se njihovim članom dovoli uporaba primarnega prebivališča v nepremičnini, s katero so zavarovani krediti;

(iv)izpostavljenost, zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, je do javnih stanovanjskih družb ali neprofitnih združenj, ki jih ureja zakon in služijo socialnim namenom ter nudijo najemnikom dolgoročne nastanitve;

(b)kadar je izpostavljenost zavarovana s stanovanjsko nepremičnino in ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz točke (a), točke (i) do (iv), se izpostavljenost obravnava v skladu s členom 125(2);

(c)kadar je izpostavljenost zavarovana s poslovno nepremičnino, se izpostavljenost obravnava na naslednji način:

(i)izpostavljenost iz naslova nepremičnin, ki ne ustvarjajo dohodka, se obravnava v skladu s členom 126(1);

(ii)izpostavljenost iz naslova nepremičnin, ki ustvarjajo dohodek, se obravnava v skladu s členom 126(2).

3. Da bi bila izpostavljenost, zavarovana z nepremičnino, primerna za obravnavo iz odstavka 2, mora izpolnjevati vse naslednje pogoje:

(a)nepremičnina, s katero je zavarovana izpostavljenost, izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(i)nepremičnina je bila v celoti dokončana;

(ii)nepremičnina je gozd ali kmetijsko zemljišče;

(iii)nepremičnina je stanovanjska nepremičnina v gradnji ali zemljišče, na katerem naj bi bila zgrajena stanovanjska nepremičnina, če so načrt odobrili vsi zadevni organi in če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

–nepremičnina nima več kot štirih stanovanjskih enot in bo primarno prebivališče dolžnika, posojanje posamezniku pa ne bo posredno financiralo izpostavljenosti ADC;

–enota centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali subjekt javnega sektorja, izpostavljenosti do katerih se obravnavajo v skladu s členoma 115(2) oziroma 116(4), imajo zakonska pooblastila in sposobnost zagotoviti, da bo nepremičnina v gradnji dokončana v razumnem času, in se od njih zahteva ali so se na pravno zavezujoč način zavezali, da bodo to zagotovili, če gradnja sicer ne bi bila dokončana v razumnem času;

(b)izpostavljenost je zavarovana z zastavno pravico prvega reda, ki jo ima institucija na nepremičnini, ali pa ima institucija zastavno pravico prvega reda in katero koli zastavno pravico nadaljnjih redov na tej nepremičnini;

(c)vrednost nepremičnine ni v pomembno odvisna od kreditne kakovosti dolžnika;

(d)vse informacije, ki se zahtevajo ob nastanku izpostavljenosti in za namene spremljanja, so ustrezno dokumentirane, vključno z informacijami o sposobnosti dolžnika za odplačilo in o vrednotenju nepremičnine;

(e)zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1) so izpolnjeni.

Za namene točke (c) lahko institucije izključijo primere, v katerih na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti dolžnika vplivajo izključno makroekonomski dejavniki.

4. Z odstopanjem od odstavka 3, točka (b), se lahko v jurisdikcijah, v katerih podrejene zastavne pravice imetniku zagotovijo terjatev na zavarovanju s premoženjem, ki je pravno izvršljiva in predstavlja učinkovito tehniko za zmanjševanje tveganja, priznajo tudi podrejene zastavne pravice, ki jih ima institucija, ki ni tista, ki je imetnica nadrejene zastavne pravice, vključno kadar institucija nima nadrejene zastavne pravice ali nima zastavne pravice, ki bi se uvrščala vmes med bolj nadrejeno zastavno pravico in bolj podrejeno zastavno pravico, ki ju ima ta institucija.

Za namene prvega pododstavka pravila, ki urejajo zastavne pravice, zagotavljajo vse naslednje:

(a)vsaka institucija, ki ima zastavno pravico na nepremičnini, lahko začne prodajo nepremičnine neodvisno od drugih subjektov, ki imajo zastavno pravico na nepremičnini;

(b)če se prodaja nepremičnine ne izvede na javni dražbi, subjekti, ki imajo nadrejeno zastavno pravico, sprejmejo razumne ukrepe, da iztržijo pošteno tržno vrednost ali najboljšo ceno, ki jo je mogoče v danih okoliščinah iztržiti, kadar sami uveljavljajo kakršne koli prodajne pravice.

5. Za namene člena 125(2) in člena 126(2) se razmerje med zneskom izpostavljenosti in vrednostjo zavarovanja (ETV) izračuna tako, da se bruto znesek izpostavljenosti deli z vrednostjo nepremičnine pod naslednjimi pogoji:

(a)bruto znesek izpostavljenosti se izračuna kot neporavnani znesek kreditne obveznosti v zvezi z izpostavljenostjo, zavarovano z nepremičnino, in vsak nečrpan, vendar prevzet znesek, ki bi po črpanju povečal vrednost izpostavljenosti, zavarovane z nepremičnino;

(b)znesek bruto izpostavljenosti se izračuna brez upoštevanja popravkov zaradi kreditnega tveganja in drugih zmanjšanj kapitala v zvezi z izpostavljenostjo ali katero koli obliko stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, razen zastavljenih depozitnih računov pri posojilni instituciji, ki izpolnjujejo vse zahteve za bilančni pobot, bodisi na podlagi okvirnih pogodb o pobotu v skladu s členoma 196 in 206 bodisi na podlagi drugih pogodb o bilančnem pobotu v skladu s členoma 195 in 205, ter so brezpogojno in nepreklicno zastavljeni z izključnim namenom izpolnitve kreditne obveznosti v zvezi z izpostavljenostjo, zavarovano z nepremičnino;

(c)za izpostavljenosti, ki jih je treba obravnavati v skladu s členom 125(2) ali 126(2), kadar ima stranka, ki ni institucija, nadrejeno zastavno pravico in je podrejena zastavna pravica institucije priznana v skladu z odstavkom 4, se bruto znesek izpostavljenosti izračuna kot vsota zneska bruto izpostavljenosti zastavne pravice institucije in bruto zneskov izpostavljenosti za vse druge zastavne pravice, ki imajo položaj enak ali nadrejen položaju zastavne pravice institucije. Kadar ni dovolj informacij za določitev prednosti drugih zastavnih pravic, institucija navedene zastavne pravice obravnava, kot da so razvrščene pari passu podrejeni zastavni pravici, ki jo ima institucija. Institucija najprej določi utež tveganja v skladu s členom 125(2) ali členom 126(2) (t. i. osnovna utež tveganja), kot je ustrezno. Nato to utež tveganja prilagodi z multiplikatorjem 1,25 za izračun tveganju prilagojenih zneskov podrejenih zastavnih pravic. Če osnovna utež tveganja ustreza najnižji žepku z najnižjim ETV, se multiplikator ne uporablja. Utež tveganja, ki se dobi z množenjem osnovne uteži tveganja z 1,25, ni višja od uteži tveganja, ki bi se uporabila za izpostavljenost, če zahteve iz odstavka 3 ne bi bile izpolnjene.

Za namene točke (a), kadar ima institucija več kot eno izpostavljenost, zavarovano z isto nepremičnino, in so te izpostavljenosti zavarovane z zastavnimi pravicami na tej nepremičnini, ki se zaporedoma razvrstijo po vrstnem redu, ne da bi bile vmes razvrščene zastavne pravice, ki jih imajo tretje osebe, se izpostavljenosti obravnavajo kot ena kombinirana izpostavljenost, bruto zneski izpostavljenosti za posamezne izpostavljenosti pa se seštejejo za izračun bruto zneska izpostavljenosti za posamezno kombinirano izpostavljenost.

6. Države članice imenujejo organ, odgovoren za izvajanje odstavka 7. Ta organ je pristojni organ ali imenovani organ.

Kadar je organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje tega člena, pristojni organ, bi ta organ moral zagotoviti, da so zadevna nacionalna telesa in organi, ki imajo makrobonitetni mandat, ustrezno obveščeni o nameri pristojnega organa, da izvaja ta člen, in so ustrezno vključeni v oceno finančne stabilnosti v svoji državi članici v skladu z odstavkom 6.

Kadar organ, ki ga država članica imenuje za izvajanje tega člena, ni pristojni organ, država članica sprejme potrebne določbe za zagotovitev ustreznega usklajevanja in izmenjave informacij med pristojnim organom in imenovanim organom za ustrezno izvajanje tega člena. Od organov se zlasti zahteva, da tesno sodelujejo in izmenjajo vse informacije, ki bi bile lahko potrebne za ustrezno opravljanje nalog, naloženih imenovanemu organu na podlagi tega člena. Namen tega sodelovanja je zlasti izogibati se kakršni koli obliki podvojenega ali nedoslednega ukrepanja med pristojnim organom in imenovanim organom, pa tudi zagotoviti, da se ustrezno upošteva medsebojni vpliv z drugimi ukrepi, zlasti ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 458 te uredbe in člena 133 Direktive 2013/36/EU.

7. Na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 430a, ter katerih koli drugih ustreznih kazalnikov, organ, imenovan v skladu z odstavkom 6 tega člena, redno in vsaj enkrat letno oceni, ali uteži iz členov 125 in 126 za izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ustrezno temeljijo na:

(a)preteklih izgubah na izpostavljenostih, zavarovanih z nepremičninami;

(b)prihodnjem razvoju dogodkov na nepremičninskih trgih.

Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 6 tega člena, na podlagi ocene iz prvega pododstavka sklene, da uteži tveganja iz člena 125 ali 126 ne odražajo ustrezno dejanskih tveganj, povezanih z izpostavljenostmi do enega ali več nepremičninskih segmentov, ki so zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na enem ali več delih ozemlja države članice zadevnega organa, in če meni, da bi neustreznost uteži tveganja lahko negativno vplivala na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost v njegovi državi članici, lahko zviša uteži tveganja, ki se uporabljajo za te izpostavljenosti, v razponih, določenih v četrtem pododstavku tega odstavka, ali naloži strožja merila od meril iz odstavka 3 tega člena.

Organ, imenovan v skladu z odstavkom 6 tega člena, uradno obvesti EBA in ESRB o morebitnih prilagoditvah uteži tveganja in merilih, uporabljenih na podlagi tega odstavka. EBA in ESRB v enem mesecu od prejema tega uradnega obvestila zadevni državi članici predložita svoje mnenje. EBA in ESRB objavita uteži tveganja in merila za izpostavljenosti iz členov 125, 126 in člena 199(1), točka (a), kot jih uveljavi zadevni organ.

Za namene drugega pododstavka tega odstavka lahko organ, imenovan v skladu z odstavkom 6, poveča uteži tveganja iz člena 125(1)(a) ali člena 126(1), točka (a). Organ jih ne poveča na več kot 150 %.

8. Kadar organ, imenovan v skladu z odstavkom 6, določi višje uteži tveganja ali strožja merila v skladu z odstavkom 2, drugi pododstavek, imajo institucije na voljo šestmesečno prehodno obdobje za njihovo uporabo.

9. EBA v tesnem sodelovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se opredelijo vrste dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri oceni ustreznosti uteži tveganja iz odstavka 7.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2024.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

10. ESRB lahko v obliki priporočil v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1092/2010 in v tesnem sodelovanju z EBA daje usmeritve organom, imenovanim v skladu z odstavkom 6 tega člena, glede naslednjega:

(a)dejavnikov, ki bi lahko „negativno vplivali na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost“ iz drugega pododstavka odstavka 7;

(b)okvirnih referenčnih meril, ki jih mora organ, imenovan v skladu z odstavkom 6, upoštevati pri določanju višjih uteži tveganja.

11. Institucije s sedežem v državi članici uporabijo uteži tveganja in merila, ki so jih organi druge države članice določili v skladu z odstavkom 7, za vse svoje ustrezne izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo v enem ali več delih te druge države članice.“;

(45)člen 125 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 125
Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

1. Izpostavljenost, ki je zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, ki izpolnjuje kateri koli pogoj iz člena 124(2), točka (a), točke (i) do (iv), se obravnava na naslednji način:

(a)delu izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine, ki ostane, potem ko se odbijejo vsakršne nadrejene ali pari passu razvrščene zastavne pravice, ki jih institucija nima, se dodeli utež tveganja 20 %.

Kadar je pristojni ali imenovani organ, kot je ustrezno, v skladu s členom 124(7) določil višjo utež tveganja ali nižji odstotek vrednosti nepremičnine od tistega iz te točke, institucije za namene te točke uporabijo utež tveganja in odstotek, določen v skladu s členom 124(7);

(b)morebitni preostali del izpostavljenosti se obravnava kot izpostavljenost, ki ni zavarovana s stanovanjsko nepremičnino.

2. Izpostavljenosti, ki je zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, ki ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz člena 124(2), točka (a), točke (i) do (iv), se dodeli višja izmed uteži tveganja, ki je določena v skladu z naslednjo razpredelnico 6aaa, in uteži tveganja, ki je določena v skladu s členom 124(7):

Razpredelnica 6aaa

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka lahko institucije uporabijo obravnavo iz odstavka 1 za izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, ki se nahajajo na ozemlju države članice, kadar stopnje izgube za take izpostavljenosti, ki jih objavijo pristojni organi te države članice v skladu s členom 430a(3), ne presegajo katere koli od naslednjih omejitev za združene izgube vseh institucij s takimi izpostavljenostmi, ki so obstajale v predhodnem letu:

(a)izgube pri delu izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine ne presegajo 0,3 % skupnega zneska neporavnanih kreditnih obveznosti v tem letu za vse navedene izpostavljenosti.

Kadar je pristojni ali imenovani organ, kot je ustrezno, v skladu s členom 124(7) določil nižji odstotek vrednosti nepremičnine od tistega iz te točke, institucije za namene te točke uporabijo odstotek, določen v skladu s členom 124(7);

(b)izgube pri delu izpostavljenosti do 100 % vrednosti nepremičnine ne presegajo 0,5 % skupnega zneska neporavnanih kreditnih obveznosti v tem letu za vse navedene izpostavljenosti.“;

(46)člen 126 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 126
Izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine

1. Izpostavljenost iz člena 124(2), točka (c)(i), se obravnava na naslednji način:

(a)delu izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine, zmanjšanemu za nadrejene ali pari passu razvrščene zastavne pravice, ki jih institucija nima, se dodeli utež tveganja 60 %, razen če se za ta del izpostavljenosti uporablja višja utež tveganja ali nižji odstotek vrednosti nepremičnine, kadar je to določeno v skladu s členom 124(7);

(b)morebitni preostali del izpostavljenosti se obravnava kot izpostavljenost, ki ni zavarovana s to nepremičnino.

2. Izpostavljenosti iz člena 124(2), točka (c)(ii), se dodeli višja izmed uteži tveganja, ki je določena v skladu z naslednjo razpredelnico 6c, in uteži tveganja, ki je določena v skladu s členom 124(7):

Razpredelnica 6c

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka lahko institucije uporabijo obravnavo iz odstavka 1 za izpostavljenost, zavarovano s poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju države članice, kadar stopnje izgube za take izpostavljenosti, ki jih objavijo pristojni organi te države članice v skladu s členom 430a(3), ne presegajo katere koli od naslednjih omejitev za združene izgube pri takih izpostavljenostih, ki so obstajale v predhodnem letu:

(a)izgube pri delu izpostavljenosti do 55 % vrednosti nepremičnine ne presegajo 0,3 % skupnega zneska neporavnanih kreditnih obveznosti v tem letu.

Kadar je pristojni ali imenovani organ, kot je ustrezno, v skladu s členom 124(7) določil nižji odstotek vrednosti nepremičnine od tistega iz te točke, institucije za namene te točke uporabijo odstotek, določen v skladu s členom 124(7);

(b)izgube pri delu izpostavljenosti do 100 % vrednosti nepremičnine ne presegajo 0,5 % skupnega zneska neporavnanih kreditnih obveznosti v tem letu.“;

(47)vstavi se nov člen 126a:

„Člen 126a
Izpostavljenost iz naslova pridobitve in razvoja zemljišča ter razvoja in izgradnje nepremičnin

1. Izpostavljenosti ADC se dodeli utež tveganja 150 %.

2. Vendar se izpostavljenostim ADC do stanovanjskih nepremičnin lahko dodeli utež tveganja 100 %, če institucija, kjer je ustrezno, uporablja zanesljive standarde nastanka in spremljanja, ki izpolnjujejo zahteve iz členov 74 in 79 Direktive 2013/36/EU, in kadar je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a)pravno zavezujoče predprodajne ali prednajemne pogodbe, za katere je kupec ali najemnik dal znaten gotovinski polog, ki se v primeru prekinitve pogodbe zaseže, predstavljajo znaten delež vseh pogodb;

(b)dolžnik ima precejšen lastniški kapital, izpostavljen tveganju, ki je predstavljen kot ustrezen znesek lastniškega kapitala, ki ga prispeva dolžnik, k ocenjeni vrednosti stanovanjske nepremičnine ob dokončanju.

3. EBA do [Urad za publikacije: vstaviti datum 1 leto po začetku veljavnosti] izda smernice, v katerih opredeli izraze ‚znaten gotovinski polog‘, ‚ustrezen znesek lastniškega kapitala, ki ga prispeva dolžnik‘, ‚znaten delež vseh pogodb‘ in ‚precejšen lastniški kapital, izpostavljen tveganju‘.

Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(48)člen 127 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se doda naslednji pododstavek:

„Za namene izračuna vsote posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja iz tega odstavka institucije vključijo v izračun vsakršne pozitivne razlike med, zneskom, ki ga dolžnik dolguje na izpostavljenost, na eni strani in na drugi strani vsoto:

(i) zmanjšanja dodatnega kapitala, če je bila izpostavljenost v celoti odpisana; ter

(ii) vseh že obstoječih zmanjšanj kapitala v zvezi s to izpostavljenostjo.“;

(b)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Za namene opredelitve zavarovanega dela neplačane izpostavljenosti so za zmanjšanje kreditnega tveganja v skladu s poglavjem 4 primerna zavarovanja s premoženjem in jamstva.“;

(c)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Vrednosti izpostavljenosti iz naslova nepremičnin, ki ne ustvarjajo dohodkov, z upoštevanimi posebnimi popravki zaradi kreditnega tveganja, ki so zavarovane s stanovanjskimi ali poslovnimi nepremičninami v skladu s členom 125 oziroma 126, se dodeli utež tveganja 100 %, če je v skladu s členom 178 prišlo do neplačila.“;

(d)odstavek 4 se črta;

(49)člen 128 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 128
Izpostavljenosti iz naslova podrejenega dolga

1. Naslednje izpostavljenosti se obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova podrejenega dolga:

(a)dolžniške izpostavljenosti, ki so podrejene terjatvam drugega upnika;

(b)kapitalski instrumenti, če se ti instrumenti ne štejejo za izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v skladu s členom 133(1); ter

(c)instrumenti obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 72b.

2. Izpostavljenostim iz naslova podrejenega dolga se dodeli utež tveganja 150 %, razen če je treba te izpostavljenosti iz naslova podrejenega dolga odbiti v skladu z delom 2 te uredbe.“;

(50)v členu 129(3) se doda naslednji pododstavek:

„Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko pristojni organi, imenovani v skladu s členom 18(2) Direktive (EU) 2019/2162, za namene vrednotenja nepremičnin dovolijo, da se ta nepremičnina vrednoti po tržni vrednosti ali po vrednosti, ki je nižja od tržne, ali v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za oceno hipotekarne kreditne vrednosti, po hipotekarni kreditni vrednosti te nepremičnine brez uporabe omejitev iz člena 208(3), točka (b).“;

(51)v členu 131 se razpredelnica 7 nadomesti z naslednjim:

„Razpredelnica 7

“;

(52)člen 133 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 133
Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov

1. Vse naslednje se razvrsti kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov:

(a)vse izpostavljenosti, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)izpostavljenost ni unovčljiva v smislu, da se donos naloženih sredstev lahko doseže le s prodajo naložbe ali prodajo pravic do naložbe ali z likvidacijo izdajatelja;

(ii)izpostavljenost ne pomeni obveznosti izdajatelja; ter

(iii)izpostavljenost vsebuje terjatev do dela preostalega premoženja ali prihodka izdajatelja;

(b)instrumenti, ki bi se šteli za postavke dodatnega temeljnega kapitala, če bi jih izdala institucija;

(c)instrumenti, ki vsebujejo obveznost izdajatelja in izpolnjujejo katerega koli od naslednjih pogojev:

(i)izdajatelj lahko odloži poravnavo obveznosti za nedoločen čas;

(ii)obveznost zahteva ali po presoji izdajatelja dovoljuje poravnavo z izdajo fiksnega števila izdajateljevih navadnih delnic;

(iii)obveznost zahteva ali po presoji izdajatelja dovoljuje poravnavo z izdajo spremenljivega števila izdajateljevih navadnih delnic, vsako spremembo vrednosti obveznosti pa je ob sicer nespremenjenih pogojih mogoče pripisati spremembi vrednosti fiksnega števila izdajateljevih navadnih delnic, jo primerjati z njo in je podobna tej spremembi;

(iv)imetnik instrumenta lahko zahteva, da se obveznost poravna z navadnimi delnicami, razen če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

–v primeru instrumenta, s katerim se trguje, je institucija pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da se z instrumentom trguje na trgu bolj kot z dolgom izdajatelja kot pa z njegovim kapitalom;

–v primeru instrumentov, s katerimi se ne trguje, je institucija pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da bi bilo treba instrument obravnavati kot pozicijo v dolžniškem instrumentu.

Za namene točke (c)(iii) so vključene obveznosti, ki zahtevajo ali dovoljujejo poravnavo z izdajo spremenljivega števila izdajateljevih navadnih delnic, pri čemer je sprememba denarne vrednosti obveznosti enaka spremembi poštene vrednosti fiksnega števila navadnih delnic, pomnoženi z določenim faktorjem, pri čemer sta faktor in referenčno število delnic fiksna.

Za namene točke (iv) lahko institucija, kadar je izpolnjen eden od pogojev iz navedene točke, razstavi tveganja za regulativne namene na podlagi predhodnega dovoljenja pristojnega organa;

(d)dolžniške obveznosti in drugi vrednostni papirji, partnerstva, izvedeni finančni instrumenti ali drugi instrumenti, strukturirani tako, da je ekonomska vsebina podobna izpostavljenostim iz točk (a), (b) in (c), vključno z obveznostmi, katerih je donos povezan z donosom lastniških instrumentov;

(e)izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov, ki so evidentirane kot kredit, vendar izhajajo iz zamenjave dolga za lastniški kapital, izvedene v okviru nadzorovane realizacije ali prestrukturiranja dolga.

2. Naložbe v lastniške instrumente se ne obravnavajo kot izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov v naslednjih primerih:

(a)naložbe v lastniške instrumente so strukturirane tako, da je njihova ekonomska vsebina podobna ekonomski vsebini dolžniških instrumentov, ki ne izpolnjujejo meril iz nobene od točk v odstavku 1;

(b)naložbe v lastniške instrumente pomenijo izpostavljenosti v listinjenju.

3. Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov, razen izpostavljenostim iz odstavkov 4 do 7, se dodeli utež tveganja 250 %, razen če je treba te izpostavljenosti odbiti ali jih prilagoditi tveganju v skladu z delom 2.

4. Naslednjim izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov do družb, ki ne kotirajo na borzi, se dodeli utež tveganja 400 %, razen če je treba te izpostavljenosti odbiti ali jih prilagoditi tveganju v skladu z delom 2:

(a)naložbe za namene kratkoročne nadaljnje prodaje;

(b)naložbe v podjetja tveganega kapitala ali podobne naložbe, ki se pridobijo v pričakovanju znatnih kratkoročnih kapitalskih dobičkov.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se dolgoročnim naložbam v lastniške instrumente, vključno z naložbami v lastniške vrednostne papirje strank, ki so podjetja, s katerimi institucija ima ali namerava skleniti dolgoročno poslovno razmerje, in podjetij tveganega kapitala ter zamenjavami dolga za lastniški kapital za prestrukturiranje podjetij, dodeli utež tveganja v skladu z odstavkom 3 ali 5, kot je ustrezno. Za namene tega člena je dolgoročna naložba v lastniške vrednostne papirje naložba v lastniške vrednostne papirje, ki se poseduje tri leta ali dlje ali je nastala z namenom, da se poseduje tri leta ali dlje, kot to odobri višje vodstvo institucije.

5. Institucije, ki so prejele predhodno dovoljenje pristojnih organov, lahko utež tveganja 100 % dodelijo izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov, ki nastanejo v okviru zakonodajnih programov za spodbujanje določenih gospodarskih sektorjev, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(a)zakonodajni programi zagotavljajo znatne subvencije za naložbe instituciji, tudi v obliki jamstev multilateralnih razvojnih bank, javnih razvojnih kreditnih institucij, kot so opredeljene v členu 429a(2), ali mednarodnih organizacij;

(b)zakonodajni programi vključujejo določeno obliko vladnega nadzora;

(c)takšne izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov skupno ne presegajo 10 % kapitala institucij.

6. Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov do centralnih bank, se dodeli utež tveganja 100 %.

7. Izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov, ki so evidentirane kot kredit, vendar izhajajo iz zamenjave dolga za lastniški kapital, izvedene v okviru nadzorovane realizacije ali prestrukturiranja dolga, se ne dodeli utež tveganja, ki je nižja od uteži tveganja, ki bi se uporabila, če bi deleži v lastniškem kapitalu ostali v dolžniškem portfelju.“;

(53)člen 134 se spremeni:

(a)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Denarju na poti se dodeli utež tveganja 20 %. Denarju, ki je v lasti in posesti institucije ali na poti, in enakovrednim denarnim postavkam se dodeli utež tveganja 0 %.“;

(b)doda se naslednji odstavek 8:

„8. Vrednosti izpostavljenosti katere koli druge postavke, za katero v poglavju 2 ni določena nobena utež tveganja, se dodeli utež tveganja 100 %.“;

(54)v členu 135 se doda odstavek 3:

„3. EBA, EIOPA in ESMA do [Urad za publikacije: vstaviti datum 1 leto po začetku veljavnosti] pripravijo poročilo o ovirah za razpoložljivost bonitetnih ocen ECAI, zlasti za podjetja, in o možnih ukrepih za njihovo odpravo, pri čemer upoštevajo razlike med gospodarskimi sektorji in geografskimi območji.“;

(55)člen 138 se spremeni:

(a)doda se naslednja točka (g):

„(g) institucija ne uporablja bonitetne ocene ECAI v zvezi z institucijo, ki vključuje predpostavke o implicitni državni podpori, razen če se zadevna bonitetna ocena ECAI nanaša na institucijo, ki je v lasti enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali ki jo te enote ustanovijo in financirajo.“;

(b)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (g) se v primeru institucij, ki niso institucije v lasti enot centralne, regionalne ali lokalne ravni države ali ki jih te enote ustanovijo in financirajo, in za katere vse razpoložljive bonitetne ocene ECAI vključujejo domneve o implicitni državni podpori, izpostavljenosti do takih institucij obravnavajo kot izpostavljenosti do neocenjenih institucij v skladu s členom 121.

Implicitna državna podpora pomeni, da enota centralne, regionalne ali lokalne ravni države ukrepa, da upnikom institucije prepreči nastanek izgub v primeru neplačila ali težav institucije.“;

(56)v členu 139(2) se točki (a) in (b) nadomestita z naslednjim:

„(a) bonitetna ocena daje višjo utež tveganja, kot bi bila v primeru, ko se izpostavljenost obravnava kot neocenjena in zadevna izpostavljenost:

(i)ni izpostavljenost iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev;

(ii)je v vseh pogledih razvrščena pari passu ali je podrejena posameznemu programu izdaje ali finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim tega izdajatelja, kot je ustrezno;

(b) bonitetna ocena daje nižjo utež tveganja in zadevna izpostavljenost:

(i)ni izpostavljenost iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev;

(ii)je v vseh pogledih razvrščena pari passu ali je nadrejena posameznemu programu izdaje ali finančnemu instrumentu ali nadrejenim nezavarovanim izpostavljenostim tega izdajatelja, kot je ustrezno.“;

(57)člen 141 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 141
Postavke v domači in tuji valuti

1. Bonitetna ocena, ki se nanaša na postavko, denominirano v domači valuti dolžnika, se ne uporablja za določanje uteži tveganja za izpostavljenost do istega dolžnika, ki je denominirana v tuji valuti.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 se lahko, kadar izpostavljenost izhaja iz udeležbe institucije v kreditu, ki ga je odobrila oziroma zanj pred tveganjem konvertibilnosti in prenosa jamči multilateralna razvojna banka iz člena 117(2), katere status prednostnega upnika je priznan na trgu, bonitetna ocena dolžnikove postavke v domači valuti uporabi za izpeljavo uteži tveganja za izpostavljenost do istega dolžnika, denominirano v tuji valuti.

Za namene prvega pododstavka, kadar je izpostavljenost, denominirana v tuji valuti, zavarovana pred tveganjem konvertibilnosti in prenosa, se bonitetna ocena dolžnikove domače valute lahko uporabi samo za namene prilaganja tveganju za zajamčeni del te izpostavljenosti. Del te izpostavljenosti, ki ni zajamčen, se prilagodi tveganju na podlagi bonitetne ocene dolžnika, ki se nanaša na postavko, denominirano v tej tuji valuti.“;

(58)v členu 142 se odstavek 1 spremeni:

(a)vstavijo se točke 1a do 1e:

„(1a) ‚kategorija izpostavljenosti‘ pomeni katerokoli kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2), točke (a), (a1)(i), (a1)(ii), (b), (c)(i), (c)(ii), (c)(iii), (d)(i), (d)(ii), (d)(iii), (d)(iv), (e), (e1), (f) in (g);

(1b) ‚kategorija izpostavljenosti do podjetij‘ pomeni katero koli kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2), točke(c)(i), (c)(ii) in (c)(iii);

(1c) ‚izpostavljenost do podjetij‘ pomeni vsako izpostavljenost, razvrščeno v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2), točke (c)(i), (c)(ii) in (c)(iii);

(1d) ‚kategorija izpostavljenosti na drobno‘ pomeni katero koli kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2), točke (d)(i), (d)(ii), (d)(iii) in (d)(iv);

(1e) ‚izpostavljenost na drobno‘ pomeni vsako izpostavljenost, razvrščeno v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2), točke (d)(i), (d)(ii), (d)(iii) in (d)(iv);“;

(b)točka 2 se nadomesti z naslednjim:

„(2) ‚vrsta izpostavljenosti‘ pomeni skupino enako upravljanih izpostavljenosti znotraj kategorije izpostavljenosti, ki so lahko omejene na posamezen subjekt ali posamezen podsklop subjektov znotraj skupine, če se ista vrsta izpostavljenosti obravnava drugače pri drugih subjektih skupine;“;

(c)točki 4 in 5 se nadomestita z naslednjim:

„4.    „velik reguliran subjekt finančnega sektorja“ pomeni subjekt finančnega sektorja, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)bilančna vsota subjekta ali bilančna vsota njegovega nadrejenega podjetja, kadar ima subjekt nadrejeno osebo, izračunana na posamični ali konsolidirani podlagi, so večja ali enaka 70 milijardam EUR, pri čemer se za določitev velikosti bilančne vsote uporabi najnovejši revidirani računovodski izkaz ali konsolidirani računovodski izkaz;

(b)za subjekt veljajo bonitetne zahteve, in sicer neposredno na posamični ali konsolidirani podlagi ali posredno na podlagi bonitetne konsolidacije nadrejene osebe, v skladu s to uredbo, Uredbo (EU) 2019/2033, Direktivo 2009/138/ES ali pravnimi bonitetnimi zahtevami tretje države, ki so vsaj enakovredne navedenim aktom Unije;

(5) ‚neregulirani subjekt finančnega sektorja“ pomeni subjekt finančnega sektorja, ki ne izpolnjuje pogoja iz točke 4(b);“;

(d)vstavi se naslednja točka 5a:

„(5a)    „veliko podjetje“ pomeni vsako podjetje, ki ima konsolidiralo letno prodajo nad 500 milijoni EUR ali pripada skupini, pri čemer skupna letna prodaja konsolidirane skupine presega 500 milijonov EUR.“;

(e)dodajo se naslednje točke 8 do 12:

„(8) ‚pristop modeliranja PD/LGD‘ se nanaša na modeliranje prilagoditve LGD ali modeliranje prilagoditev PD in LGD osnovne izpostavljenosti v skladu s členom 183(1a);

(9) ‚spodnja meja uteži tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja‘ se nanaša na utež tveganja, ki se uporablja za primerljivo, neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja;

(10) za izpostavljenost, za katero institucija uporablja pristop IRB z uporabo lastnih ocen izgube ob neplačilu v skladu s členom 143, ‚pripoznano‘ osebno kreditno zavarovanje pomeni osebno kreditno zavarovanje, katerega učinek na izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti ali zneskov pričakovanih izgub osnovne izpostavljenosti se upošteva z eno od naslednjih metod v skladu s členom 108(2a):

(a)pristop modeliranja prilagoditve PD/LGD;

(b)pristop substitucije parametrov tveganja v okviru A-IRB v skladu s členom 192, točka 8;

(11) „SA-CCF“ pomeni odstotek, ki se uporablja v skladu s poglavjem 2, s katerim se pomnoži nominalna vrednost zunajbilančne postavke, da se izračuna njena vrednost izpostavljenosti v skladu s členom 111(2);

(12) „IRB-CCF“ pomeni lastne ocene kreditnega konverzijskega faktorja (CCF).“;

(59)člen 143 se spremeni:

(a)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Predhodno dovoljenje za uporabo pristopa IRB, vključno z lastnimi ocenami LGD in CCF, se zahteva za vsako kategorijo izpostavljenosti in vsak bonitetni sistem za vsak uporabljen pristop k ocenjevanju LGD in CCF.“;

(b)v odstavku 3, prvi pododstavek, se točki (a) in (b) nadomestita z naslednjim:

„(a) pomembne spremembe obsega uporabe bonitetnega sistema, za katere je institucija prejela dovoljenje za uporabo;

(b) pomembne spremembe bonitetnega sistema, za katerega je institucija prejela dovoljenje za uporabo.“;

(c)odstavka 4 in 5 se nadomestita z naslednjim:

„4. Institucije obvestijo pristojne organe o vseh spremembah bonitetnih sistemov.

5. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli pogoje za ocenjevanje pomembnosti uporabe obstoječih bonitetnih sistemov za druge dodatne izpostavljenosti, ki niso zajete že v tem bonitetnem sistemu, in sprememb bonitetnih sistemov v skladu s pristopom IRB.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do [Urad za publikacije: vstaviti datum 18 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(60)v členu 144(1) se prvi pododstavek spremeni:

(a)točka (f) se nadomesti z naslednjim:

„(f)    institucija je vsak bonitetni sistem ovrednotila v ustreznem časovnem obdobju pred izdajo dovoljenja za uporabo tega bonitetnega sistema, pri čemer je v tem časovnem obdobju ocenila, ali je bonitetni sistem primeren za obseg uporabe bonitetnega sistema, ter na podlagi te ocene opravila potrebne spremembe teh bonitetnih sistemov;“;

(b)točka (h) se nadomesti z naslednjim:

„(h)    institucija je razvrstila in še naprej razvršča vsako izpostavljenost iz obsega uporabe bonitetnega sistema v bonitetni razred ali skupino tega bonitetnega sistema.“;

(c)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi metodologijo ocenjevanja, ki jo pristojni organi upoštevajo pri ocenjevanju skladnosti institucije z zahtevami po uporabi pristopa IRB.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(61)člen 147 se spremeni:

(a)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Vsaka izpostavljenost se razvrsti v eno od naslednjih kategorij izpostavljenosti:

(a)izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank;

(a1)izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja (RGLA-PSE), ki se delijo na naslednji kategoriji izpostavljenosti:

(i)izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države (RGLA);

(ii)izpostavljenosti do subjektov javnega sektorja (PSE);

(b)izpostavljenosti do institucij;

(c)izpostavljenosti do podjetij, ki se delijo na naslednje kategorije izpostavljenosti:

(i)izpostavljenosti do splošnih podjetij;

(ii)izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev;

(iii)odkupljene denarne terjatve do podjetij;

(d)izpostavljenosti na drobno, ki se delijo na naslednje kategorije izpostavljenosti:

(i)kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno (QRRE);

(ii)izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami;

(iii)odkupljene denarne terjatve na drobno;

(iv)druge izpostavljenosti na drobno;

(e)izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov;

(e1)izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP

(f)postavke iz naslova pozicij v listinjenju;

(g)druga sredstva iz naslova nekreditnih obveznosti.“;

(b)v odstavku 3 se črta točka (a);

(c)vstavi se naslednji odstavek 3a:

„3a.    Izpostavljenosti do enot regionalne ali lokalne ravni države ali subjektov javnega sektorja se razvrstijo v kategorijo izpostavljenosti iz odstavka 2, točka (a1), ne glede na obravnavo, ki bi jo take izpostavljenosti prejele v skladu s členom 115 ali 116.“;

(d)v odstavku 4 se črtata točki (a) in (b);

(e)odstavek 5 se spremeni:

(i)v točki (a) se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii) izpostavljenosti do MSP v smislu člena 5, točka 8, če po podatkih institucije, ki izvede ustrezne postopke, da preveri višino te izpostavljenosti, skupni znesek, ki ga dolžnik ali skupina povezanih strank dolguje instituciji ter nadrejenim osebam in njihovim podrejenim družbam, vključno z morebitnimi neplačanimi izpostavljenostmi, vendar brez upoštevanja izpostavljenosti, zavarovanih s stanovanjskimi nepremičninami do vrednosti nepremičnine, ne presega 1 milijona EUR;

(iii) izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami, vključno z zastavnimi pravicami prvega in nadaljnjih redov, terminskimi krediti, obnavljajočimi se kreditnimi linijami iz naslova lastniškega deleža na nepremičnini in izpostavljenostmi iz člena 108, odstavka 3 in 4, ne glede na velikost izpostavljenosti, če je izpostavljenost eno od naslednjega:

–izpostavljenost do fizične osebe;

–izpostavljenost do združenj ali zadrug posameznikov, ki jih ureja nacionalna zakonodaja in obstajajo samo z namenom, da se njihovim članom odobri uporaba primarnega prebivališča na nepremičnini, s katero je zavarovan kredit;“;

(ii)dodata se naslednja pododstavka:

„Izpostavljenosti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz točk (a)(iii), (b), (c) in (d), se razvrstijo v kategorijo izpostavljenosti ‚izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami‘ iz odstavka 2, točka (d)(ii).

Z odstopanjem od tretjega pododstavka lahko pristojni organi iz kategorije izpostavljenosti ‚izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjskimi nepremičninami‘ iz odstavka 2, točka (d)(ii), izključijo kredite fizičnim osebam, ki so s hipoteko obremenile več kot štiri nepremičnine ali stanovanjske enote, in te kredite razvrstijo v kategorijo izpostavljenosti do podjetij.“;

(iii)vstavi se naslednji odstavek 5a:

„5a.    Izpostavljenosti na drobno, ki spadajo v vrsto izpostavljenosti, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje, se lahko razvrstijo v kategorijo kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno:

(a)izpostavljenosti te vrste izpostavljenosti so do posameznikov;

(b)izpostavljenosti te vrste izpostavljenosti so obnavljajoče se, nezavarovane, in če se ne izkoristijo, jih institucija takoj in brezpogojno prekliče;

(c)največja izpostavljenost te vrste izpostavljenosti do enega posameznika je 100 000 EUR ali manj;

(d)ta vrsta izpostavljenosti je pokazala majhno nestanovitnost stopenj izgub glede na povprečno stopnjo izgub, zlasti znotraj nizkih razponov PD;

(e)obravnava kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno je skladna z osnovnimi značilnostmi tveganja vrste izpostavljenosti, v katero spada.

Z odstopanjem od točke (b) zahteva po nezavarovanosti ne velja za kreditne obveznosti, zavarovane s splošnim zavarovanjem, ki pokriva več izpostavljenosti istega dolžnika. V takem primeru se poplačila iz zavarovanja pri oceni LGD ne upoštevajo.

Institucije v kategoriji izpostavljenosti kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno opredelijo izpostavljenosti do transaktorja (v nadaljnjem besedilu: QRRE do transaktorjev), kot so opredeljeni v členu 4(1), točka 152, in izpostavljenosti, ki niso izpostavljenosti do transaktorja (v nadaljnjem besedilu: QRRE do revolverjev). Zlasti kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno z manj kot 12 meseci odplačil se označijo kot QRRE do revolverjev.“;

(f)odstavka 6 in 7 se nadomestita z naslednjim:

„6.    Razen če so razvrščene v kategorijo izpostavljenosti iz odstavka 2, točka (e1), se izpostavljenosti iz člena 133, odstavek 1, razvrstijo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz odstavka 2, točka (e).

7. Vsaka kreditna obveznost, ki ni razvrščena v kategorije izpostavljenosti iz odstavka 2, točke (a), (a1), (b), (d), (e) in (f), se razvrsti v eno izmed kategorij izpostavljenosti iz točke (c) navedenega odstavka.“;

(g)v odstavku 8 se dodajo naslednji pododstavki:

„Te izpostavljenosti se razvrstijo v kategorijo izpostavljenosti iz odstavka 2, točka (c)(ii), in se razvrstijo v naslednje kategorije: „financiranje projektov“ (PF), „financiranje fizičnih sredstev“ (OF), „financiranje blaga“ (CF) in „nepremičnine, ki ustvarjajo dohodke“ (IPRE).

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli:

(a)kategorizacijo financiranja projektov, financiranja fizičnih sredstev in financiranja blaga v skladu z opredelitvami iz poglavja 2;

(b)določitev kategorije nepremičnin, ki ustvarjajo dohodke, zlasti z določitvijo, katere izpostavljenosti ADC in izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, so lahko ali bodo razvrščene kot nepremičnine, ki ustvarjajo dohodke, če te izpostavljenosti za odplačilo niso pomembno odvisne od denarnih tokov, ki jih ustvari nepremičnina.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(h)doda se nov odstavek 11:

„11. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi kategorije iz odstavka 2, kadar je primerno, ter pogoje in merila za razvrščanje izpostavljenosti v te kategorije.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2026.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(62)člen 148 se spremeni:

(a)odstavka 1 in 2 se nadomestita z naslednjim:

„1. Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo pristopa IRB v skladu s členom 107(1), skupaj s katero koli nadrejeno osebo in njenimi podrejenimi družbami izvaja pristop IRB za vsaj eno od kategorij izpostavljenosti iz točk (a), (a1)(i), (a1)(ii), (b), (c)(i), (c)(ii), (c)(iii), (d)(i), (d)(ii), d(iii), (d)(iv), (e1), (f) in (g) člena 147(2). Ko institucija uvede pristop IRB za eno od teh kategorij izpostavljenosti, to stori za vse izpostavljenosti znotraj te kategorije izpostavljenosti, razen če je dobila dovoljenje pristojnih organov za stalno uporabo standardiziranega pristopa v skladu s členom 150.

Če so pristojni organi izdali predhodno dovoljenje, se lahko pristop IRB izvaja postopno po različnih vrstah izpostavljenosti znotraj iste kategorije izpostavljenosti in znotraj iste poslovne enote ter po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali IRB-CCF.

2.    Pristojni organi določijo časovno obdobje, v katerem morajo institucija ter nadrejene osebe in njene podrejene družbe uvesti pristop IRB za vse izpostavljenosti znotraj ene kategorije izpostavljenosti po različnih poslovnih enotah v isti skupini ali pri uporabi lastnih ocen LGD ali IRB-CCF. To časovno obdobje je obdobje, ki je po mnenju pristojnih organov primerno glede na naravo in obseg dejavnosti zadevne institucije ali nadrejene osebe in njenih podrejenih družb ter glede na število in naravo bonitetnih sistemov, ki se bodo uvajali.“;

(b)odstavki 4, 5 in 6 se črtajo;

(63)člen 150 se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije uporabljajo standardizirani pristop za vse naslednje izpostavljenosti:

(a)izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2), točka (e);

(b)izpostavljenosti, razvrščene v kategorije izpostavljenosti, za katere so se institucije odločile, da ne bodo izvajale pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub;

(c)izpostavljenosti, za katere institucije niso prejele predhodnega dovoljenja pristojnih organov za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub.

Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za dano kategorijo izpostavljenosti, lahko na podlagi predhodnega dovoljenja pristojnega organa za nekatere vrste izpostavljenosti znotraj te kategorije izpostavljenosti uporabi standardizirani pristop, če so te vrste izpostavljenosti nepomembne v smislu velikosti in zaznanega profila tveganj.

Institucija, ki ima dovoljenje za uporabo pristopa IRB za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti samo za nekatere vrste izpostavljenosti znotraj kategorije izpostavljenosti, za preostale vrste izpostavljenosti znotraj te kategorije izpostavljenosti uporablja standardizirani pristop.“;

(b)odstavki 2, 3 in 4 se črtajo;

(64)člen 151 se spremeni:

(a)odstavek 4 se črta;

(b)odstavki 7, 8 in 9 se nadomestijo z naslednjim:

„7. V skladu s členom 143 in oddelkom 6 institucije za izpostavljenosti na drobno zagotovijo lastne ocene LGD in IRB-CCF, kjer je primerno v skladu s členom 166, odstavka 8 in 8b. Institucije uporabijo SA-CCF, kadar člen 166, odstavka 8 in 8b, ne dovoljuje uporabe IRB-CCF.

8. Institucije za naslednje izpostavljenosti uporabljajo vrednosti LGD iz člena 161(1) in SA-CCF v skladu s členom 166, odstavki 8, 8a in 8b:

(a)izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo izpostavljenosti ‚izpostavljenosti do institucij‘ iz člena 147(2), točka (b);

(b)izpostavljenosti do subjektov finančnega sektorja;

(c)izpostavljenosti do velikih podjetij.

Za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz člena 147(2), točke (a), (a1) in (c), razen za izpostavljenosti iz prvega pododstavka tega odstavka, institucije uporabijo vrednosti LGD iz člena 161(1) in SA-CCF v skladu s členom 166, odstavki 8, 8a in 8b, razen če jim je bila dovoljena uporaba lastnih ocen LGD in CCF za te izpostavljenosti v skladu z odstavkom 9 tega člena.

9. Za izpostavljenosti iz odstavka 8, drugi pododstavek, pristojni organ institucijam dovoli uporabo lastnih ocen LGD in IRB-CCF, kjer je primerno, v skladu s členom 166, odstavka 8 in 8b, v skladu s členom 143 in oddelkom 6.“;

(c)dodajo se naslednji odstavki 11, 12 in 13:

„11. Institucije uporabljajo zahteve, določene za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti ‚izpostavljenosti do splošnih podjetij‘ iz člena 147(2), točka (c)(i), za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti ‚izpostavljenosti do enot regionalne in lokalne ravni države ter subjektov javnega sektorja‘ iz člena 147(2), točka (a1). Za namene tega odstavka se prag iz opredelitve velikih podjetij in določbe, ki se uporabljajo za velika podjetja iz odstavka 8, prvi pododstavek, točka (c), ne uporabljajo, in prav tako se ne uporablja obravnava iz člena 501.

12. Za izpostavljenosti iz naslova deležev ali enot v KNP, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz člena 147(2), točka (e1), institucije uporabljajo obravnavo iz člena 152.

13. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za opredelitev obravnave, ki se uporablja za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti „odkupljene denarne terjatve do podjetij“ iz člena 147(2), točka (c)(iii), in kategorijo izpostavljenosti „odkupljene denarne terjatve na drobno“ iz člena 147(2), točka (d)(iii), za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje neplačila in tveganje zmanjšanja vrednosti navedenih izpostavljenosti, vključno s priznavanjem tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(65)v členu 152 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Institucije, ki uporabljajo pristop vpogleda v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena ter ki ne uporabljajo metod iz tega poglavja ali poglavja 5, kot se uporabljajo za vse osnovne izpostavljenosti KNP ali njihove dele, izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovane izgube v skladu z naslednjimi načeli:

(a)za osnovne izpostavljenosti, ki bi se razvrstile v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2), točka (e), institucije uporabljajo standardizirani pristop iz poglavja 2;

(b)za izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo postavk iz naslova pozicij v listinjenju iz člena 147(2), točka (f), institucije uporabijo obravnavo iz člena 254, kot da bi te institucije navedene izpostavljenosti neposredno posedovale;

(c)institucije za vse druge osnovne izpostavljenosti uporabijo standardizirani pristop iz poglavja 2.“;

(66)člen 153 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se točka (iii) nadomesti z naslednjim:

„(iii) če je 0 < PD < 1:

pri čemer:

N = kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, tj. N(x) je enaka verjetnosti, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka x;

G= inverzna kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, tj. če je x = G(z), je x taka vrednost, da velja N(x) = z,

R = korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

b = faktor prilagoditve zapadlosti, ki je opredeljen kot

M = zapadlost, ki se izrazi v letih in izračuna v skladu s členom 162.“;

(b)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Za izpostavljenosti do velikih reguliranih subjektov finančnega sektorja in do nereguliranih subjektov finančnega sektorja se korelacijski koeficient R iz odstavka 1, točka (iii), ali odstavka 4, kot je ustrezno, pri izračunavanju uteži tveganja teh izpostavljenosti pomnoži z 1,25.“;

(c)odstavek 3 se črta;

(d)odstavek 9 se nadomesti z naslednjim:

„9. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli način, na katerega institucije upoštevajo dejavnike iz odstavka 5, drugi pododstavek, pri dodeljevanju uteži tveganja za izpostavljenosti iz naslova posebnih kreditnih aranžmajev.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(67)člen 154 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se točka (ii) nadomesti z naslednjim:

„(ii)    če je PD < 1:

pri čemer:

N = kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, tj. N(x) je enaka verjetnosti, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka x;

G= inverzna kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, tj. če je x = G(z), je x taka vrednost, da velja N(x) = z,

R = korelacijski koeficient, ki je opredeljen kot

“;

(b)odstavek 2 se črta;

(c)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Za izpostavljenosti na drobno, ki niso neplačane in so zavarovane ali delno zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,15 nadomesti vrednost, izračunano s koeficientom korelacijske formule iz odstavka 1.

Utež tveganja, ki se v skladu z odstavkom 1, točka (ii), uporablja za izpostavljenost, ki je delno zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, se uporablja tudi za nezavarovani del osnovne izpostavljenosti.“;

(d)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Za kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti na drobno, ki niso neplačane, korelacijski koeficient R z vrednostjo 0,04 nadomesti vrednost, izračunano s koeficientom korelacijske formule iz odstavka 1.

Pristojni organi pregledajo relativno nestanovitnost stopenj izgub po kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenostih na drobno, ki pripadajo isti vrsti izpostavljenosti, in po združeni kategoriji izpostavljenosti kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenostih na drobno ter si med seboj in z EBA izmenjujejo informacije o tipičnih značilnostih stopenj izgub kvalificiranih obnavljajočih se izpostavljenosti na drobno v državah članicah.“;

(68)člen 155 se črta;

(69)v členu 157 se vstavi naslednji odstavek 6:

„6. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za nadaljnjo opredelitev:

(a)metodologije za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev, vključno s priznavanjem tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s členom 160(4), ter pogoje za uporabo lastnih ocen in parametrov nadomestnega pristopa;

(b)ocene merila nepomembnosti za vrsto izpostavljenosti iz odstavka 5.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2026.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te uredbe s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(70)člen 158 se spremeni:

(a)v odstavku 5 se zadnji pododstavek črta;

(b)odstavki 7, 8 in 9 se črtajo;

(71)člen159 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 159
Obravnava zneskov pričakovane izgube, primanjkljaja IRB in presežka IRB

Institucije zneske pričakovane izgube izpostavljenosti iz člena 158, odstavki 5, 6 in 10, odštejejo od vsote vsega naslednjega:

(a)splošnih in posebnih popravkov zaradi kreditnega tveganja v zvezi s temi izpostavljenostmi, izračunanih v skladu s členom 110;

(b)dodatnih prilagoditev vrednosti v zvezi s postavkami iz netrgovalne knjige institucije, določenih v skladu s členom 34, v zvezi s temi izpostavljenostmi;

(c)drugih zmanjšanj kapitala v zvezi s temi izpostavljenostmi, razen odbitkov v skladu s členom 36(1), točka (m).

Če je rezultat izračuna, opravljenega v skladu s prvim pododstavkom, pozitiven znesek, se dobljeni znesek imenuje ‚presežek IRB‘. Če je rezultat izračuna, opravljenega v skladu s prvim pododstavkom, negativen znesek, se dobljeni znesek imenuje ‚primanjkljaj IRB‘.

Za namene izračuna iz prvega pododstavka institucije obravnavajo diskonte ali premije, določene v skladu s členom 166(1), za bilančne izpostavljenosti, ki so bile odkupljene v stanju neplačila, na enak način kot posebne popravke zaradi kreditnega tveganja. Diskonti ali premije za bilančne izpostavljenosti, ki so bile odkupljene v stanju neplačila, se ne smejo vključiti v izračun primanjkljaja IRB ali presežka IRB. Posebni popravki zaradi kreditnega tveganja za neplačane izpostavljenosti se ne uporabljajo za kritje zneskov pričakovane izgube pri ostalih izpostavljenostih. Zneski pričakovane izgube za listinjene izpostavljenosti ter splošni in posebni popravki zaradi kreditnega tveganja za te izpostavljenosti se ne vključijo v izračun primanjkljaja IRB ali presežka IRB.“;

(72)v oddelku 4 se vstavi naslednji pododdelek 0:

„Pododdelek 0
Izpostavljenosti, krite z jamstvi, ki jih zagotovijo enote centralne ravni držav in centralne banke držav članic ali ECB

Člen 159a
Neuporaba minimalnih vrednosti PD in LGD

Za namene poglavja 3 in zlasti v zvezi s členi 160(1), 161(4), 164(4) in 166(8c), kadar je izpostavljenost krita s primernim jamstvom, ki ga zagotovi enota centralne ravni države ali centralna banka države članice ali ECB, se minimalne vrednosti PD, LGD in CCF ne uporabljajo za del izpostavljenosti, ki ga krije navedeno jamstvo. Vendar se za del izpostavljenosti, ki ni krit s tem jamstvom, uporabljajo zadevne minimalne vrednosti PD, LGD in CCF.“;

(73)člen 160 se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Za izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo izpostavljenosti ‚izpostavljenosti do institucij‘ iz člena 147(2), točka (b), ali ‚izpostavljenosti do podjetij‘ iz člena 147(2), točka (c), izključno za namene izračuna tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub navedenih izpostavljenosti, zlasti za namene člena 153, člena 157, člena 158(1), člena 158(5) in člena 158(10), vrednosti PD, uporabljene kot vhodni podatek v formulah za uteži tveganja in pričakovano izgubo, niso nižje od naslednjih vrednosti: 0,05 % (minimalna vrednost PD).“;

(b)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Za izpostavljenost, krito z osebnim kreditnim zavarovanjem, lahko institucija, ki uporablja lastne ocene LGD iz člena 143 za originalno izpostavljenost in za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, v PD prizna osebno kreditno zavarovanje v skladu s členom 183.“;

(c)odstavek 5 se črta;

(d)odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij je PD enaka oceni EL institucije za tveganje zmanjšanja vrednosti. Institucija, ki je v skladu s členom 143 pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za izpostavljenosti do podjetij in lahko razstavi svoje ocene EL za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij na PD in LGD na način, za katerega pristojni organ meni, da je zanesljiv, lahko uporabi oceno PD, ki jo pridobi s tem razstavljanjem. Institucije lahko v PD priznajo osebno kreditno zavarovanje v skladu s poglavjem 4.“;

(e)odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:

„7. Institucija, ki je v skladu s členom 143 pridobila dovoljenje pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij, lahko prizna osebno kreditno zavarovanje s prilagoditvijo PD ob upoštevanju člena 161(3).“;

(74)člen 161 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) nadrejene izpostavljenosti brez stvarnega kreditnega zavarovanja do enot centralne ravni držav in centralnih bank ter subjektov finančnega sektorja: 45 %;“;

(ii)vstavi se naslednja točka (aa):

„(aa) nadrejene izpostavljenosti brez stvarnega kreditnega zavarovanja do podjetij, ki niso subjekti finančnega sektorja: 40 %;“;

(iii)točka (c) se črta;

(iv)točka (e) se nadomesti z naslednjim:

„(e) za nadrejene izpostavljenosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij, kadar institucija ne more oceniti PD ali kadar njene ocene PD ne izpolnjujejo zahtev iz oddelka 6: 40 %;“;

(v)točka (g) se nadomesti z naslednjim:

„(g) za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev do podjetij: 100 %.“;

(b)odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:

„3. Za izpostavljenost, krito z osebnim kreditnim zavarovanjem, lahko institucija, ki uporablja lastne ocene LGD v skladu s členom 143 za originalno izpostavljenost in za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, v LGD prizna osebno kreditno zavarovanje v skladu s členom 183.

4. Za izpostavljenosti, razvrščene v kategorijo izpostavljenosti ‚kategorija izpostavljenosti do podjetij‘ iz člena 147(2), točka (c), izključno za namen izračuna tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub teh izpostavljenosti ter zlasti za namene člena 153(1), točka (iii), člena 157, člena 158, odstavki 1, 5 in 10, kadar se uporabljajo lastne ocene LGD, vrednosti LGD, ki se uporabljajo kot vhodni podatek v formulah za uteži tveganja in pričakovano izgubo, niso nižje od naslednjih minimalnih vrednosti LGD, izračunanih v skladu z odstavkom 5:

Razpredelnica 2a

;“;

(c)dodata se odstavka 5 in 6:

„5. Za namene odstavka 4 se minimalne vrednosti LGD iz razpredelnice 2a navedenega odstavka za izpostavljenosti, ki so v celoti zavarovane s stvarnim kreditnim zavarovanjem, uporabljajo, kadar je vrednost stvarnega kreditnega zavarovanja po uporabi zadevnih prilagoditev za nestanovitnost Hc in Hfx v skladu s členom 230 enaka vrednosti osnovne izpostavljenosti ali jo presega. Poleg tega se navedene vrednosti uporabljajo za stvarno kreditno zavarovanje, ki izpolnjuje pogoje v skladu s tem poglavjem.

Veljavna minimalna vrednost LGD (LGDfloor) za izpostavljenost, ki je delno zavarovana s stvarnim kreditnim zavarovanjem, se izračuna kot tehtano povprečje LGDU-floor za del izpostavljenosti brez stvarnega kreditnega zavarovanja in LGDS-floor za del, ki je zavarovan v celoti, kot sledi:

pri čemer:

LGDU-floor in LGDS-floor sta relevantni minimalni vrednosti iz razpredelnice 1;

E, ES, EU in HE se določijo, kot je navedeno v členu 230.

6. Če institucija, ki uporablja lastne ocene LGD za dano vrsto nezavarovanih izpostavljenosti do podjetij, v lastnih ocenah LGD ne more upoštevati učinka stvarnega kreditnega zavarovanja, s katerim je zavarovana ena od izpostavljenosti te vrste izpostavljenosti, se instituciji dovoli, da uporabi formulo iz člena 230, z izjemo, da je element LGDU v tej formuli lastna ocena LGD institucije. V tem primeru je stvarno kreditno zavarovanje primerno v skladu s poglavjem 4, lastna ocena LGD institucije, ki se uporablja kot element LGDU, pa se izračuna na podlagi podatkov o osnovnih izgubah, brez morebitnih povrnitev, ki izhajajo iz navedenega stvarnega kreditnega zavarovanja.“;

(75)člen 162 se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Za izpostavljenosti, za katere institucija ni prejela dovoljenja pristojnega organa za uporabo lastnih ocen LGD, je vrednost zapadlosti (M) 2,5 leta, razen za izpostavljenosti, ki izhajajo iz poslov financiranja z vrednostnimi papirji, za katere M znaša 0,5 let.

Druga možnost je, da pristojni organi v okviru dovoljenja iz člena 143 lahko odločijo, ali institucija uporabi vrednost zapadlost M, kot je določena v odstavku 2, za vse izpostavljenosti ali za podsklop navedenih izpostavljenosti.“;

(b)odstavek 2 se spremeni:

(i)uvodni stavek odstavka 2 se nadomesti z naslednjim:

„Za izpostavljenosti, za katere institucija uporablja lastne ocene LGD, se vrednost zapadlosti (M) izračuna z uporabo obdobij, izraženih v letih, kot je določeno v tem odstavku in ob upoštevanju odstavkov 3 do 5 tega člena. M ni daljša od 5 let, razen v primerih iz člena 384(1), v katerih se uporabi M, kot je opredeljena tam. M se v vsakem od naslednjih primerov izračuna na naslednji način:“;

(ii)vstavita se naslednji točki (da) in (db):

„(da) za zavarovane kreditne posle, ki so predmet okvirne pogodbe o pobotu, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, kjer je M vsaj 20 dni. Hipotetični znesek vsakega posla se uporablja za tehtanje zapadlosti;

(db) za okvirno pogodbo o pobotu, ki vključuje več vrst poslov, ki ustrezajo točkam (c), (d) ali (da), je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov, pri čemer je M vsaj najdaljše obdobje posedovanja (izraženo v letih) za take posle, kot je določeno v členu 224(2) (bodisi 10 dni bodisi 20 dni, odvisno od primerov). Hipotetični znesek vsakega posla se uporablja za tehtanje zapadlosti;“;

(iii)točka (f) se nadomesti z naslednjim:

„(f) za vse druge instrumente, razen navedenih v tem odstavku, ali če institucija ne more izračunati M, kakor je določeno v točki (a), je M najdaljši preostali čas (izražen v letih), ki ga ima dolžnik na voljo, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti (glavnica, obresti in opravnine), pri čemer je M vsaj 1 leto;“;

(iv)točka (i) se nadomesti z naslednjim:

„(i) za institucije, ki za izračun kapitalske zahteve za tveganje CVA poslov z dano nasprotno stranko uporabljajo pristope iz člena 382a(1), točki (a) ali (b), M ni večji od 1 v formuli iz člena 153(1) za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za tveganje nasprotne stranke za iste posle, kot je navedeno v členu 92(4), točka (a) ali (f), kot je ustrezno;“;

(v)točka (j) se nadomesti z naslednjim:

„(j) za obnavljajoče se izpostavljenosti se M določi z uporabo najdaljšega pogodbenega datuma prenehanja izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe. Institucije ne uporabijo datuma odplačila tekočega črpanja, če ta datum ni najdaljši datum prenehanja izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe.“;

(c)odstavek 3 se spremeni:

(i)v prvem pododstavku se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Kadar dokumentacija zahteva dnevno oblikovanje kritja in dnevno prevrednotenje ter vključuje določbe, ki dopuščajo takojšnjo unovčenje ali kompenzacijo zavarovanja s premoženjem v primeru neplačila ali nezmožnosti oblikovanja kritja, je M tehtano povprečje preostale zapadlosti poslov in je vsaj en dan za:

(ii)drugi pododstavek se spremeni:

–točka (b) se nadomesti z naslednjim:

„(b) kratkoročne posle trgovinskega financiranja z avtomatskim izplačevanjem iz prihodkov, povezane z izmenjavo blaga ali storitev, vključno z odkupljenimi denarnimi terjatvami do podjetij, s preostalo zapadlostjo do enega leta iz člena 4(1), točka (80);“;

–doda se naslednja točka (e):

„(e) izdane in potrjene akreditive, ki so kratkoročni, tj. imajo zapadlost manj kot 1 leto, ter pri katerih obstaja možnost samoporavnave.“;

(d)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Za izpostavljenosti do podjetij s sedežem v Uniji, ki niso velika podjetja, se lahko institucije odločijo, da namesto uporabe odstavka 2 za vse take izpostavljenosti določijo M, kot je določena v odstavku 1.“;

(e)doda se naslednji odstavek 6:

„6. Za namene izražanja minimalnega števila dni iz odstavka 2, točke (c) do (db), in odstavka 3 v letih, se najmanjše število dni deli s 365,25.“;

(76)člen 163 se spremeni:

(a)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Izključno za namene izračuna tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub teh izpostavljenosti, zlasti za namene člena 154, člena 157 in člena 158, odstavki 1, 5 in 10, vrednosti PD, uporabljene kot vhodni podatek v formulah za uteži tveganja in pričakovano izgubo, niso nižje od naslednjih vrednosti:

(a)0,1 % za QRRE do revolverjev;

(b)0,05 % za izpostavljenosti na drobno, ki niso QRRE do revolverjev.“;

(b)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Za izpostavljenost, krito z osebnim kreditnim zavarovanjem, lahko institucija, ki uporablja lastne ocene LGD v skladu s členom 143 za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, v PD prizna osebno kreditno zavarovanje v skladu s členom 183.“;

(77)člen 164 se spremeni:

(a)odstavka 1 in 2 se nadomestita z naslednjim:

„1. Institucije zagotovijo svoje ocene LGD ob upoštevanju zahtev iz oddelka 6 tega poglavja in po pridobitvi dovoljenja pristojnih organov v skladu s členom 143. Za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev se uporablja vrednost LGD 100 %. Kadar lahko institucija svoje ocene pričakovane izgube za tveganje zmanjšanja vrednosti odkupljenih denarnih terjatev zanesljivo razstavi na PD in LGD, lahko uporablja lastno oceno LGD.

2. Institucije, ki uporabljajo lastne ocene LGD v skladu s členom 143 za primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, lahko v LGD priznajo osebno kreditno zavarovanje v skladu s členom 183.“;

(b)odstavek 3 se črta;

(c)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Izključno za namen izračuna tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub izpostavljenosti na drobno, zlasti za namene člena 154(1), člena 157 ter člena 158, odstavka 1 in 10, LGD, uporabljena kot vhodni podatek v formulah za uteži tveganja in pričakovano izgubo, ni nižja od minimalnih vrednosti LGD iz razpredelnice 2aa v skladu z odstavkoma 4a in 4b:

Razpredelnica 2aa

“;

(d)vstavita se naslednja odstavka 4a in 4b:

„4a. Za namene odstavka 4 velja naslednje:

(a)minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4, razpredelnica 2aa, se uporabljajo za izpostavljenosti, zavarovane s stvarnim kreditnim zavarovanjem, kadar je stvarno kreditno zavarovanje primerno v skladu s tem poglavjem;

(b)razen za izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, se minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4, razpredelnica 2aa, uporabljajo za izpostavljenosti, ki so v celoti zavarovane s stvarnim kreditnim zavarovanjem, kadar je vrednost stvarnega kreditnega zavarovanja po uporabi ustreznih prilagoditev za nestanovitnost v skladu s členom 230 enaka ali večja od vrednosti osnovne izpostavljenosti;

(c)razen za izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, se veljavna minimalna vrednost LGD za izpostavljenost, ki je delno zavarovana s stvarnim kreditnim zavarovanjem, izračuna v skladu s formulo iz člena 161(5);

(d)za izpostavljenosti na drobno, zavarovane s stanovanjsko nepremičnino, se veljavna minimalna vrednost LGD določi pri 5 % ne glede na raven zavarovanja s premoženjem, ki ga zagotavlja stanovanjska nepremičnina.

4b. Če institucija ne more priznati učinkov stvarnega kreditnega zavarovanja, s katerim je zavarovana ena od izpostavljenosti te vrste izpostavljenosti v lastnih ocenah LGD, se instituciji dovoli, da uporabi formulo iz člena 230, z izjemo, da je element LGDU v tej formuli opredeljen kot lastna ocena LGD institucije. V tem primeru je stvarno kreditno zavarovanje primerno v skladu s poglavjem 4, lastna ocena LGD institucije, ki se uporablja kot element LGDU, pa se izračuna na podlagi podatkov o osnovnih izgubah, razen morebitnih povrnitev, ki izhajajo iz tega stvarnega kreditnega zavarovanja.“;

(78)del 3, naslov II, poglavje 3, oddelek 4, pododdelek 3 se črta;

(79)člen 166 se spremeni:

(a)odstavek 8 se nadomesti z naslednjim:

„8. Vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk, ki niso pogodbe iz Priloge II, se izračuna z uporabo IRB-CCF ali SA-CCF v skladu z odstavkoma 8a in 8b ter členom 151(8).

Kadar so bili črpani zneski obnavljajočih se izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe listinjeni, institucije zagotovijo, da še naprej posedujejo zahtevani znesek kapitala iz naslova nečrpanih zneskov, povezanih z listinjenjem.

Institucija, ki ne uporablja IRB-CCF, izračuna vrednost izpostavljenosti kot odobren, vendar neizkoriščen znesek, pomnožen z zadevnim SA-CCF.

Institucija, ki ne uporablja IRB-CCF, izračuna vrednost izpostavljenosti za neizkoriščeni znesek prevzete obveznosti kot odobren znesek, pomnožen s SA-CCF.“;

(b)vstavijo se naslednji odstavki 8a, 8b in 8c:

„8a. Za izpostavljenost, za katero se ne uporablja IRB-CCF, je veljavni kreditni konverzijski faktor SA-CCF iz poglavja 2 za iste vrste postavk, kot je določeno v členu 111. Znesek, za katerega se uporabi SA-CCF, je nižji od vrednosti neporabljene odobrene kreditne linije in vrednosti, ki odraža vsakršno morebitno omejitev razpoložljivosti izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, vključno z obstojem zgornje meje potencialnega zneska posojila, ki je povezana s sporočenim denarnim tokom dolžnika. Kadar je izpostavljenost iz naslova kreditne pogodbe omejena na tak način, ima institucija vzpostavljene ustrezne postopke spremljanja in upravljanja linije, ki podpirajo obstoj te omejitve.

8b. Institucije, ki izpolnjujejo zahteve za uporabo IRB-CCF, kot je določeno v oddelku 6, z dovoljenjem pristojnih organov uporabljajo IRB-CCF za izpostavljenosti, ki izhajajo iz nečrpanih obnavljajočih se obveznosti, obravnavanih v skladu s pristopom IRB pod pogojem, da za te izpostavljenosti v skladu s standardiziranim pristopom ne bi veljal SA-CCF v višini 100 %. SA-CCF se uporablja za:

(a)vse druge zunajbilančne postavke, zlasti nečrpane neobnavljajoče se obveznosti;

(b)izpostavljenosti, pri katerih institucija ne izpolnjuje minimalnih zahtev za izračun IRB-CCF, kot je določeno v oddelku 6, ali če pristojni organ ni dovolil uporabe IRB-CCF.

Za namene tega člena se šteje, da je obveznost obnavljajoča se, če dolžniku omogoča, da pridobi posojilo, pri katerem ima možnost, da se odloči, kako pogosto bo izkoristil posojilo in v kakšnih časovnih razmikih, kar dolžniku omogoča črpanje, odplačilo in ponovno črpanje posojil, ki so mu bila dana. Pogodbeni dogovori, ki dovoljujejo predčasna plačila in naknadne ponovna črpanja teh predčasnih plačil, se štejejo za obnavljajoče se.

8c. Izključno za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub izpostavljenosti, ki izhajajo iz obnavljajočih se obveznosti, za katere se uporablja IRB-CCF, zlasti v skladu s členom 153(1), členom 157, členom 158, odstavki 1, 5 in 10, vrednost izpostavljenosti, ki se uporabi kot vhodni podatek v formulah za znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti in pričakovano izgubo, ni manjša od vsote:

(a)črpanega zneska obnavljajoče se obveznosti;

(b)50 % zneska zunajbilančne izpostavljenosti preostalega nečrpanega dela obnavljajoče se obveznosti, izračunanega z uporabo veljavnega SA-CCF iz člena 111.

Vsota točk (a) in (b) se imenuje ‚minimalna vrednost CCF‘.“;

(c)odstavek 10 se črta;

(80)člen 167 se črta;

(81)v členu 169(3) se doda naslednji pododstavek:

„EBA izda smernice o tem, kako v praksi uporabljati zahteve glede zasnove modela, količinske opredelitve tveganja, validacije in uporabe parametrov tveganja, pri čemer za vsak parameter tveganja uporabi stalne ali zelo razčlenjene bonitetne lestvice. Navedene smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(82)v členu 170(4) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b) značilnosti tveganja izpostavljenosti, vključno z značilnostmi produkta in stvarnega kreditnega zavarovanja, priznanim osebnim kreditnim zavarovanjem, ukrepi glede razmerja med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih sredstev, sezonskostjo in nadrejenostjo. Institucije izrecno obravnavajo primere, kjer je več izpostavljenosti kritih z istim zavarovanjem s premoženjem. Institucija za vsako skupino, v kateri institucija ocenjuje PD in LGD, analizira reprezentativnost starosti izpostavljenosti iz naslova kreditnih pogodb v smislu časa od nastanka za PD in časa od datuma neplačila za LGD v podatkih, ki se uporabljajo za izpeljavo ocen dejanskih izpostavljenosti institucije iz naslova kreditnih pogodb;“;

(83)v členu 171 se vstavi naslednji odstavek 3:

„3. Bonitetni sistemi so zasnovani tako, da so spremembe, ki so idiosinkratične ali značilne za posamezne panoge, gonilo prehoda iz enega bonitetnega razreda v drugega. Poleg tega se kot gonilo za prehod dolžnikov in izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe iz enega bonitetnega razreda ali skupine v drugega upoštevajo tudi učinki poslovnih ciklov.“;

(84)v členu 172 se odstavek 1 spremeni:

(a)uvodni stavek se nadomesti z naslednjim:

„V primeru izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank se razvrščanje izpostavljenosti izvede v skladu z naslednjimi merili:“;

(b)točka (d) se nadomesti z naslednjim:

„(d) za vsak ločen pravni subjekt, do katerega ima institucija izpostavljenost, se izvede ločena bonitetna ocena;“;

(c)    doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (d) ima institucija ustrezne politike v zvezi z obravnavo posameznih dolžnikov in skupin povezanih strank. Te politike vsebujejo postopek za opredelitev posebnega tveganja neugodnih gibanj za vsak pravni subjekt, ki mu je institucija izpostavljena. Posli z nasprotnimi strankami, pri katerih je bilo ugotovljeno posebno tveganje zaradi neugodnih gibanj, se pri izračunu vrednosti njihove izpostavljenosti obravnavajo drugače;“;

(85)člen 173 se spremeni:

(a)v odstavku 1 se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank, postopek razvrščanja izpostavljenosti izpolnjuje naslednje zahteve:“;

(b)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za določitev metodologij, ki jih pristojni organi uporabljajo pri ocenjevanju celovitosti postopka razvrščanja ter rednem in neodvisnem ocenjevanju tveganj.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(86)člen 174 se spremeni:

(a)uvodni stavek se nadomesti z naslednjim:

„Institucije uporabljajo statistične in druge matematične metode (t. i. modele) za razvrščanje izpostavljenosti v bonitetne razrede dolžnikov ali skupine izpostavljenosti iz naslova kreditnih pogodb, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:“;

(b)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) model ima dobro napovedno moč in kapitalske zahteve zaradi njegove uporabe niso izkrivljene.“;

(c)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (a) vhodne spremenljivke predstavljajo razumno in učinkovito osnovo za tako dobljene napovedi. Model je v čim večji meri nepristranski. Med vhodnimi podatki in rezultati modela obstaja funkcionalna povezava, ki se lahko po potrebi določi s strokovno presojo.“;

(87)člen 176 se spremeni:

(a)v odstavku 2 se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„Za izpostavljenosti do podjetij, institucij ter enot centralne ravni držav in centralnih bank, institucije zbirajo in hranijo:“;

(b)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Za izpostavljenosti, za katere to poglavje omogoča izračun lastnih ocen LGD ali IRB-CCF, a za katere institucije ne uporabljajo lastnih ocen LGD ali IRB-CCF, institucije zbirajo in hranijo podatke o primerjavah med dejanskimi LGD in vrednostmi iz člena 161(1) ter med realiziranimi kreditnimi konverzijskimi faktorji in SA-CCF, kot je določeno v členu 166(8a).“;

(88)v členu 177 se črta odstavek 3;

(89)člen 178 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim:

„Neplačilo dolžnika ali izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe“

(b)v odstavku 1 se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b) dolžnik več kot 90 dni zamuja s plačilom katere koli pomembne kreditne obveznosti do institucije, njene nadrejene osebe ali katere koli njej podrejene družbe.“;

(c)v odstavku 3 se točka (d) nadomesti z:

„(d) institucija odobri nujno prestrukturiranje kreditne obveznosti, kadar je verjetno, da se bo tako prestrukturiranje odrazilo v zmanjšani finančni obveznosti dolžnika zaradi pomembnega odpusta ali odloga plačila glavnice, obresti ali opravnin, kar je primerno. Šteje se, da je do nujnega prestrukturiranja prišlo, ko se ukrepi restrukturiranja iz člena 47b razširijo na dolžnika;“;

(90)člen 180 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)uvodni stavek se nadomesti z naslednjim:

„Institucije pri količinskem opredeljevanju parametrov tveganja, ki se povezujejo z bonitetnimi razredi ali skupinami, uporabljajo spodaj navedene zahteve v zvezi z oceno PD za izpostavljenosti do podjetij, institucij, enot centralne ravni držav in centralnih bank:“;

(ii)točka (h) se nadomesti z naslednjim:

„(h) ne glede na to, ali institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne vire podatkov, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov;“;

(iii)doda se točka (i):

„(i) ne glede na metodo, uporabljeno za oceno PD, institucije ocenijo PD za vsak bonitetni razred na podlagi ugotovljenega preteklega povprečja enoletne stopnje neplačil, ki je enostavno povprečje na podlagi števila dolžnikov (count weighted), drugi pristopi, tudi z izpostavljenostjo tehtana povprečja, pa niso dovoljeni.“;

(iv)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (h), kadar je za posamezni vir na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi to daljše obdobje. Podatki vključujejo reprezentativno mešanico dobrih in slabih let, relevantnih za vrsto izpostavljenosti. Institucije, ki v skladu s členom 143 od pristojnega organa niso dobile dovoljenja za uporabo lastnih ocen LGD ali konverzijskih faktorjev, lahko z dovoljenjem pristojnih organov pri uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki pokrivajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba pokriti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne pokrivajo obdobja petih let.“;

(b)odstavek 2 se spremeni:

(i)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) institucije ocenijo PD glede na skupino dolžnikov ali bonitetni razred izpostavljenosti na podlagi dolgoročnih povprečij enoletnih stopenj neplačil, stopnje neplačil pa izračunajo na ravni izpostavljenosti samo, kadar se opredelitev neplačila uporablja na ravni posamezne kreditne izpostavljenosti v skladu s členom 178(1), drugi pododstavek;“;

(ii)točka (e) se nadomesti z naslednjim:

„(e) ne glede na to, ali institucija za določanje svojih ocen PD uporablja zunanje, notranje ali skupne vire podatkov, ali pa kombinacijo vseh treh, je obdobje uporabljenega predhodnega opazovanja dolgo vsaj pet let za vsaj enega od virov podatkov.“;

(iii)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (e), kadar je za kateri koli vir na voljo daljše obdobje opazovanja in so ti podatki primerni, se uporabi tako daljše obdobje. Podatki vsebujejo reprezentativno mešanico dobrih in slabih let gospodarskega cikla, relevantnih za vrsto izpostavljenosti. PD temelji na opazovanem preteklem povprečju enoletne stopnje neplačil. Institucije lahko z dovoljenjem pristojnih organov ob uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki zajemajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba zajeti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler ustrezni podatki ne zajemajo obdobja petih let.“;

(c)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi metodologije, v skladu s katerimi pristojni organi ocenijo metodologijo institucije za ocenjevanje PD v skladu s členom 143.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2025.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(91)člen 181 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točke od (c) do (g) se nadomestijo z naslednjim:

„(c) institucija upošteva obseg medsebojne odvisnosti med tveganjem dolžnika na eni strani in tveganjem stvarnega kreditnega zavarovanja na drugi strani, razen okvirnih pogodb o pobotu in bilančnega pobota posojil in vlog, ali njegovim dajalcem;

(d) valutne neusklajenosti med osnovno obveznostjo in stvarnim kreditnim zavarovanjem, razen okvirnih pogodb o pobotu in bilančnega pobota posojil in vlog, se pri oceni LGD institucije obravnavajo konservativno;

(e) v obsegu, v katerem ocene LGD upoštevajo obstoj stvarnega kreditnega zavarovanja, razen okvirnih pogodb o pobotu in bilančnega pobota posojil in vlog, te ocene ne temeljijo samo na ocenjeni tržni vrednosti stvarnega kreditnega zavarovanja;

(f) v obsegu, v katerem ocene LGD upoštevajo obstoj stvarnega kreditnega zavarovanja, razen okvirnih pogodb o pobotu in bilančnega pobota posojil in vlog, institucije določijo notranje zahteve za upravljanje, pravno varnost in upravljanje tveganj tega stvarnega kreditnega zavarovanja, te zahteve pa so na splošno skladne s tistimi iz poglavja 4, oddelek 3;

(g) v obsegu, v katerem institucija prizna stvarno kreditno zavarovanje, razen okvirnih pogodb o pobotu in bilančnega pobota posojil in vlog, za določitev vrednosti izpostavljenosti za kreditno tveganje nasprotne stranke v skladu s poglavjem 6, oddelek 5 ali 6, se pričakovani znesek, ki bi se lahko iztržil iz tega stvarnega kreditnega zavarovanja, ne upošteva v ocenah LGD;“;

(ii)točka (i) se nadomesti z naslednjim:

„(i) v obsegu, v katerem so opravnine za plačilne zamude, naložene dolžniku pred časom neplačila, priznane v izkazu poslovnega izida institucije, se prištejejo k meritvi izpostavljenosti in izgube institucije;“;

(iii) doda se naslednja točka (k):

„(k)    dodatna črpanja po neplačilu se upoštevajo v LGD;“;

(iv)dodata se naslednja pododstavka:

„Za namene točke (a) institucije ustrezno upoštevajo povrnitve, izvedene med ustreznimi postopki povrnitev, iz naslova katere koli oblike stvarnega kreditnega zavarovanja in iz osebnega kreditnega zavarovanja, ki ne spada v opredelitev iz člena 142, točka 10.

Za namene točke (c) se primeri, pri katerih je stopnja medsebojne odvisnosti visoka, obravnavajo na konservativen način.

Za namene točke (e) se v ocenah LGD upošteva učinek potencialne možnosti, da institucije ne bodo sposobne hitro pridobiti kontrole nad zavarovanji s premoženjem in jih unovčiti.“;

(b)odstavek 2 se spremeni:

(i)v prvem pododstavku se črta točka (b);

(ii)drugi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Za izpostavljenosti na drobno ocene LGD temeljijo na podatkih, ki zajemajo vsaj pet let. Institucije lahko z dovoljenjem pristojnih organov ob uvedbi pristopa IRB uporabljajo ustrezne podatke, ki zajemajo obdobje dveh let. Obdobje, ki ga je treba zajeti, se vsako leto podaljša za eno leto, dokler zadevni podatki ne zajemajo obdobja petih let.“;

(c)doda se naslednji odstavek 4:

„4. EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice za pojasnitev obravnave vseh oblik stvarnega in osebnega kreditnega zavarovanja za namene odstavka 1, točka (a), in za namene uporabe parametrov LGD.“;

(92)člen 182 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (c) se nadomesti z naslednjim:

„(c) IRB-CCF institucije odraža možnost dodatnih črpanj s strani dolžnika do trenutka nastanka neplačila. IRB-CCF vključuje večjo mero konservativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja;“;

(ii)dodata se naslednji točki (g) in (h):

„(g) institucije oblikujejo IRB-CCF z uporabo pristopa na podlagi 12-mesečnega fiksnega obdobja. V ta namen so za vsako opazovanje v nizu referenčnih podatkov rezultati neplačila povezani z zadevnimi značilnostmi dolžnika in izpostavljenostmi iz naslova kreditne pogodbe na fiksni referenčni datum, opredeljen kot 12 mesecev pred dnevom neplačila;

(h) IRB-CCF institucije temelji na referenčnih podatkih, ki odražajo značilnosti dolžnika, izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe in prakse banke glede upravljanja izpostavljenosti, za katere se uporabljajo ocene.“;

(iii)dodata se naslednja pododstavka:

„Za namene točke (c) IRB-CCF vključuje večjo mero konservativnosti, če je mogoče utemeljeno pričakovati večjo pozitivno korelacijo med pogostostjo neplačil in velikostjo konverzijskega faktorja.

Za namene točke (g) so za vsako opazovanje v nizu referenčnih podatkov rezultati neplačila povezani z zadevnimi značilnostmi dolžnika in izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe na fiksni referenčni datum, ki se določi kot 12 mesecev pred dnevom neplačila.

Za namene točke (h) IRB-CCF, ki se uporablja za posamezne izpostavljenosti, ne temelji na podatkih, ki združujejo učinke različnih značilnosti ali podatkov iz izpostavljenosti, ki imajo drugačne značilnosti tveganja. IRB-CCF temelji na ustrezno homogenih segmentih. V ta namen niso dovoljenje naslednje prakse:

(a)osnovni podatki za MSP/srednji tečaj se uporabljajo za večje poslovne dolžnike;

(b)podatki v zvezi z obveznostmi, pri katerih je neporabljenega „malo“ razpoložljivega limita, se uporabljajo za izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, pri katerih je neporabljenega „veliko“ razpoložljivega limita;

(c)podatki o dolžnikih, ki neredno plačujejo ali za katere so nadaljnja črpanja blokirana na referenčni datum, se uporabljajo za dolžnike brez znanih nerednih plačil ali relevantnih omejitev;

(d)podatki, na katere so vplivale spremembe v dolžnikovi mešanici izposojanja in drugih produktov, ki so povezani s krediti, v opazovanem obdobju, razen če so bili ti podatki učinkovito prilagojeni z odpravo učinkov sprememb v ponudbi produktov.

Za namene četrtega pododstavka, točka (d), institucije pristojnim organom dokažejo, da temeljito razumejo vpliv sprememb nabora produktov strank na sklope referenčnih podatkov o izpostavljenostih in povezane ocene kreditnega konverzijskega faktorja ter da je učinek v okviru njihovega postopka ocenjevanja nepomemben ali je bil učinkovito zmanjšan. V zvezi s tem se šteje, da naslednje ni primerno:

(a)določitev spodnjih mej kreditnega konverzijskega faktorja ali ugotovljenih vrednostih izpostavljenosti;

(b)uporaba ocen na ravni dolžnika, ki ne zajemajo v celoti zadevnih možnosti preoblikovanja produktov ali neustrezno združujejo produkte z zelo različnimi značilnostmi;

(c)prilagoditev samo pomembnih opažanj, na katera vpliva sprememba proizvoda,

(d)izključitev opažanj, na katera vpliva sprememba profila izdelka.“;

(b)v odstavku 3 se črta prvi pododstavek;

(c)doda se naslednji odstavek 5:

„5. EBA v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 izda smernice za določitev metodologije, ki jo institucije uporabljajo za oceno IRB-CCF.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2026.

Komisija se pooblasti za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(93)člen 183 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim:

„Zahteve za presojo učinkov osebnega kreditnega zavarovanja za izpostavljenosti do podjetij, enot centralne ravni držav in centralnih bank, če se uporabljajo lastne ocene LGD, ter za izpostavljenosti na drobno“;

(b)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (c) se nadomesti z naslednjim:

„(c) jamstvo se evidentira pisno, za dajalca je nepreklicno in nespremenljivo ter velja, dokler obveznost ni v celoti izpolnjena v obsegu zneska in ročnosti jamstva, ter je pravno izvršljivo v jurisdikciji države, kjer ima dajalec jamstva sredstva, ki lahko služijo za poplačilo in izvršitev sodbe;“;

(ii)dodata se naslednji točki (d) in (e):

„(d) jamstvo je brezpogojno;

(e) kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi prvega neplačila se lahko priznajo kot primerno osebno kreditno zavarovanje, vendar se kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi drugega neplačila ali bolj splošno kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila ne priznajo kot primerno osebno kreditno zavarovanje.“;

(iii)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (d) ‚brezpogojno jamstvo‘ pomeni jamstvo, pri katerem pogodba o kreditnem zavarovanju ne vsebuje nobene klavzule, katere izpolnitev je zunaj neposrednega nadzora posojilne institucije in ki bi lahko preprečila, da bi dajalec jamstva moral pravočasno plačati, če prvotni dolžnik ne bi izvedel zapadlih plačil. Če pogodba o kreditnem zavarovanju vsebuje klavzulo, ki določa, da pomanjkljiv skrbni pregled ali goljufija posojilne institucije razveljavi ali zmanjša obseg jamstva, ki ga ponuja dajalec jamstva, to ne izključuje možnosti, da se to jamstvo šteje za brezpogojno. Pogodba o kreditnem zavarovanju, ki jo je mogoče v primeru goljufije dolžnika preklicati ali pri kateri se obseg kreditnega zavarovanja lahko zmanjša, se ne šteje kot brezpogojna.

Jamstva, pri katerih je plačilo dajalca jamstva pogojeno s tem, da mora posojilna institucija najprej izterjati dolžnika, in ki krijejo samo izgube, ki ostanejo po zaključku postopka izterjave, se štejejo kot brezpogojna.“;

(c)doda se naslednji odstavek 1a:

„1a. Institucije lahko priznajo osebno kreditno zavarovanje z uporabo pristopa modeliranja PD/LGD v skladu s tem členom in ob upoštevanju zahteve iz odstavka 4 ali pristopa substitucije parametrov tveganja v okviru naprednega pristopa na podlagi notranjih ocen iz člena 236a in ob upoštevanju zahtev glede primernosti iz poglavja 4. Institucije bi morale imeti jasne politike za ocenjevanje učinkov osebnega kreditnega zavarovanja na parametre tveganja. Politike institucij so skladne z njihovimi notranjimi praksami upravljanja tveganj in odražajo zahteve iz tega člena. Te politike jasno določajo, katera od posebnih metod, opisanih v tem pododstavku, se uporablja za vsak bonitetni sistem, institucije pa te politike skozi čas dosledno uporabljajo.“;

(d)odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Če institucije priznajo osebno kreditno zavarovanje s pristopom modeliranja PD/LGD, se kritemu deležu osnovne izpostavljenosti ne dodeli utež tveganja, ki bi bila nižja od spodnje meje uteži tveganja za izpostavljenost do dajalca zavarovanja. V ta namen se spodnja meja uteži tveganja za izpostavljenost do dajalca zavarovanja izračuna z uporabo iste PD, iste LGD in iste funkcije uteži tveganja, kot se uporabljajo za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, kot je navedeno v členu 236a.“;

(e)odstavek 6 se črta;

(94)del 3, naslov II, poglavje 3, oddelek 6, pododdelek 4 se črta;

(95)v členu 192 se dodajo se naslednje točke 5 do 8:

„(5) ‚pristop substitucije uteži tveganja v okviru standardiziranega pristopa‘ pomeni substitucijo uteži tveganja osnovne izpostavljenosti z utežjo tveganja, ki se na podlagi standardiziranega pristopa uporablja za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, v skladu s členom 235;

(6) ‚pristop substitucije uteži tveganja v okviru IRB‘ pomeni nadomestitev uteži tveganja osnovne izpostavljenosti z utežjo tveganja, ki se na podlagi standardiziranega pristopa uporablja za primerljivo neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, v skladu s členom 235a;

(7) ‚pristop substitucije parametrov tveganja v okviru temeljnega IRB‘ pomeni nadomestitev parametrov tveganja PD in LGD osnovne izpostavljenosti z ustrezno PD in LGD, ki bi se primerljivi neposredni izpostavljenosti do dajalca zavarovanja dodelila na podlagi pristopa IRB brez uporabe lastnih ocen LGD, v skladu s členom 236;

(8) ‚pristop substitucije parametrov tveganja v okviru naprednega IRB‘ pomeni nadomestitev parametrov tveganja PD in LGD osnovne izpostavljenosti z ustrezno PD in LGD, ki bi se primerljivi neposredni izpostavljenosti do dajalca zavarovanja dodelila na podlagi pristopa IRB z uporabo lastnih ocen LGD, v skladu s členom 236a.“;

(96)v členu 193 se vstavi naslednji odstavek 7:

„7. Zavarovanje s premoženjem, ki izpolnjuje vse zahteve glede primernosti iz tega poglavja, se lahko prizna kot tako tudi za izpostavljenosti, povezane z nečrpanimi izpostavljenostmi iz naslova kreditne pogodbe. Kadar je črpanje v okviru izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe odvisno od predhodnega ali sočasnega nakupa ali prejema zavarovanja s premoženjem, skladnega z deležem institucije v zavarovanju s premoženjem po črpanju izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe, tako da institucija nima deleža v zavarovanju s premoženjem, če se izpostavljenost iz naslova kreditne pogodbe ne črpa, se tako zavarovanje s premoženjem lahko prizna za izpostavljenost, ki izhaja iz nečrpane izpostavljenosti iz naslova kreditne pogodbe.“;

(97)v členu 194 se črta odstavek 10;

(98)v členu 197 se odstavek 1 spremeni:

(a)točke (b) do (e) nadomestijo z naslednjim:

„(b) dolžniške vrednostne papirje, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)dolžniške vrednostne papirje so izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke;

(ii)dolžniški vrednostni papirji imajo bonitetno oceno, ki jo je opravila ECAI ali izvozna agencija, ki:

–je bila priznana kot primerna za namene poglavja 2;

–za katero je EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank iz poglavja 2 določil, da se povezuje s stopnjo kreditne kakovosti 1, 2, 3 ali 4;

(c) dolžniške vrednostne papirje, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)te dolžniške vrednostne papirje so izdale institucije;

(ii)dolžniški vrednostni papirji imajo bonitetno oceno, ki jo je opravila ECAI, ki:

–je bila priznana kot primerna za namene poglavja 2;

–za katero je EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do podjetij iz poglavja 2 določil, da se povezuje s stopnjo kreditne kakovosti 1, 2 ali 3;

(d) dolžniške vrednostne papirje, ki izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

(i)te dolžniške vrednostne papirje so izdali drugi subjekti;

(ii)dolžniški vrednostni papirji imajo bonitetno oceno, ki jo je opravila ECAI, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

–ECAI je bila priznana kot primerna za namene poglavja 2;

–za ECAI je EBA po pravilih za tehtanje tveganja izpostavljenosti do institucij iz poglavja 2 določila, da se povezuje s stopnjo kreditne kakovosti 1, 2 ali 3;

(e)    dolžniški vrednostni papirji imajo kratkoročno bonitetno oceno, ki jo je opravila ECAI, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(i)ECAI je bila priznana kot primerna za namene poglavja 2 in

(ii)za ECAI je EBA po pravilih za tehtanje tveganja kratkoročnih izpostavljenosti iz poglavja 2 določila, da se povezuje s stopnjo kreditne kakovosti 1, 2 ali 3;“;

(b)točka (g) se nadomesti z naslednjim:

„(g)    naložbeno zlato;“;

(99)člen 199 se spremeni:

(a)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Če ni s členom 124(7) določeno drugače, lahko institucije kot primerno zavarovanje s premoženjem uporabljajo stanovanjske nepremičnine, ki jih ima lastnik ali, v primeru osebnih investicijskih podjetij, upravičeni lastnik v posesti ali jih oddaja ali jih bo imel v posesti ali oddajal, in poslovne nepremičnine, vključno s pisarnami in drugimi gospodarskimi objekti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)vrednost nepremičnine ni v veliki meri odvisna od kreditne kakovosti dolžnika;

(b)tveganje kreditojemalca ni v veliki meri odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od osnovne zmogljivosti kreditojemalca, da poplača dolg iz drugih virov, zato poplačilo kredita ni v veliki meri odvisno od nobenega denarnega toka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje s premoženjem.

Za namene točke (a) lahko institucije izključijo okoliščine, ko na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti kreditojemalca vplivajo popolnoma makroekonomski dejavniki. “;

(b)v odstavku 3 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) izgube iz kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, do 55 % vrednosti, določene v skladu s členom 229, če ni v členu 124(7) določeno drugače, ne presegajo 0,3 % neodplačanih posojil, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli danem letu;“;

(c)v odstavku 4 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) izgube iz kreditov, zavarovanih s poslovno nepremičnino, do 55 % vrednosti, določene v skladu s členom 229, če ni v členu 124(7) določeno drugače, ne presegajo 0,3 % neodplačanih posojil, zavarovanih s poslovno nepremičnino, v katerem koli danem letu;“;

(d)v odstavku 5 se doda naslednji pododstavek:

„Kadar javna razvojna kreditna institucija, kot je opredeljena v členu 429a(2), izda promocijski kredit, kot je opredeljen v členu 429a(3), drugi instituciji ali finančni instituciji, ki ima dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz točke 2 ali 3 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU in ki izpolnjuje pogoje v skladu s členom 119(5) te uredbe, ter kadar ta druga institucija ali finančna institucija neposredno ali posredno prenese ta promocijski kredit končnemu dolžniku ter denarno terjatev iz promocijskega kredita cedira javni razvojni kreditni instituciji kot zavarovanje s premoženjem, lahko ta javna razvojna kreditna institucija uporabi cedirano denarno terjatev kot primerno zavarovanje s premoženjem ne glede na prvotno zapadlost cedirane denarne terjatve.“;

(e)v odstavku 6 se prvi pododstavek, točka (d), nadomesti z naslednjim:

„(d) institucija dokaže, da dejanski prihodki iz zavarovanja s premoženjem niso nižji od 70 % vrednosti zavarovanja s premoženjem pri vsaj 90 % vseh unovčitev za dano vrsto zavarovanja s premoženjem. Če so na trgu prisotne pomembne cenovne nestanovitnosti, institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da je njeno vrednotenje zavarovanja s premoženjem dovolj konservativno.“;

(100)člen 201 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (d) se nadomesti z naslednjim:

„    (d) mednarodne organizacije, ki jim je dodeljena utež tveganja 0 % v skladu s členom 118;“;

(ii)vstavi se naslednja točka (fa):

„(fa) regulirane subjekte finančnega sektorja;“;

(iii)točka (g) se nadomesti z naslednjim:

„(g) kadar se kreditno zavarovanje ne zagotovi za izpostavljenost v listinjenju, druge družbe, ki imajo bonitetno oceno ECAI, vključno z nadrejenimi osebami, podrejenimi družbami ali povezanimi subjekti dolžnika, kadar imajo navedene nadrejene osebe, podrejene družbe ali povezani subjekti nižje uteži tveganja kot dolžnik;“;

(iv)vstavi se naslednja točka (ga):

„(ga) kadar se kreditno zavarovanje zagotovi za izpostavljenost v listinjenju, druge družbe, ki imajo bonitetno oceno ECAI stopnje kreditne kakovosti 1, 2 ali 3 in ki so imele v času, ko je bilo kreditno zavarovanje zagotovljeno, bonitetno oceno stopnje kreditne kakovosti 1 ali 2, vključno z nadrejenimi osebami, podrejenimi družbami in povezanimi subjekti dolžnika, kadar imajo navedene nadrejene osebe, podrejene družbe ali pridruženi subjekti nižjo utež tveganja kot dolžnik;“;

(v)doda se naslednji pododstavek:

„Za namene točke (fa) ‚regulirani subjekt finančnega sektorja‘ pomeni subjekt finančnega sektorja, ki izpolnjuje pogoj iz člena 142(1), točka 4(b).“;

(b)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Poleg dajalcev zavarovanja iz odstavka 1 so gospodarske družbe, ki so notranje ocenjene s strani institucije v skladu s poglavjem 3, oddelek 6, primerni dajalci osebnega kreditnega zavarovanja, kadar institucija te gospodarske družbe obravnava v skladu s pristopom IRB.“;

(101)člen 202 se črta;

(102)v členu 204 se vstavi naslednji odstavek 3:

„3. Kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi prvega neplačila in vsi drugi kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila niso primerne oblike osebnega kreditnega zavarovanja v skladu s tem poglavjem.

Za kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi prvega neplačila se izračunajo zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti. V ta namen se uteži tveganja osnovnih sredstev, vključenih v košarico, združijo do največ 1 250 % in pomnožijo z nominalnim zneskom zavarovanja, ki ga zagotavlja kreditni izvedeni finančni instrument, da se dobi znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenost, povezano s tem izvedenim finančnim instrumentom.

Za kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi drugega neplačila je obravnava podobna, razen da se pri združevanju uteži tveganja osnovno sredstvo z najnižjim zneskom tveganju prilagojenih izpostavljenosti izključi iz izračuna. Takšna obravnava se uporablja tudi za kreditne izvedene finančne instrumente na podlagi n-tega neplačila, za katere se sredstva n-1 z najnižjimi zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izključijo iz izračuna.“;

(103)člen 208 se spremeni:

(a)odstavek 3 se spremeni:

(i)v točki (b) se doda naslednji stavek:

„Vrednost nepremičnine ne presega povprečne vrednosti, izmerjene za to nepremičnino ali primerljivo nepremičnino v zadnjih treh letih v primeru poslovne nepremične in v zadnjih šestih letih v primeru stanovanjske nepremičnine. Spremembe nepremičnine, ki izboljšujejo energijsko učinkovitost stavbe ali stanovanjske enote, se štejejo za nedvoumno povečanje njene vrednosti.“;

(ii)drugi pododstavek se črta;

(b)vstavi se naslednji odstavek 3a:

„3a. Institucije lahko v skladu z odstavkom 3 in z odobritvijo pristojnih organov izvedejo vrednotenje in prevrednotenje vrednosti nepremičnine z naprednimi statističnimi ali drugimi matematičnimi metodami (t. i. modeli), oblikovanimi neodvisno od postopka odločanja o kreditih, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)institucije v svojih politikah in postopkih določijo merila za uporabo modelov za vrednotenje, prevrednotenje in spremljanje vrednosti zavarovanja s premoženjem. Te politike in postopki upoštevajo zanesljivost preteklih rezultatov teh modelov, upoštevane spremenljivke za posamezne nepremičnine, uporabo minimalnih razpoložljivih in točnih informacij ter negotovost modelov;

(b)institucije zagotovijo, da so uporabljeni modeli:

(i)specifični za nepremičnino in lokacijo z zadostno stopnjo razčlenjenosti;

(ii)veljavni in točni ter da se zanesljivo in redno testirajo za nazaj in primerjajo z dejanskimi zaznanimi cenami poslov;

(iii)temeljijo na podlagi dovolj velikega in reprezentativnega vzorca na podlagi zaznanih cen poslov;

(iv)temeljijo na posodobljenih podatkih visoke kakovosti;

(c)institucije nosijo končno odgovornost za ustreznost in uspešnost modelov, cenilec iz odstavka 3, točka (b), je odgovoren za vrednotenje, ki se opravi z uporabo modelov, institucije pa razumejo metodologijo, vhodne podatke in predpostavke uporabljenih modelov;

(d)institucije zagotovijo, da je dokumentacija modelov posodobljena;

(e)institucije imajo vzpostavljene ustrezne postopke, sisteme in zmogljivosti IT ter zadostne in točne podatke za vsako vrednotenje na podlagi modela ali prevrednotenje zavarovanja s premoženjem;

(f)ocene modelov se neodvisno potrdijo, postopek potrjevanja pa je na splošno skladen z načeli iz člena 185, neodvisni cenilec iz odstavka 3, točka (b), pa je odgovoren za končne vrednosti, ki jih institucija uporablja za namene tega poglavja.“;

(c)odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Nepremičnine, ki so prejete kot kreditno zavarovanje, so primerno škodno zavarovane, institucije pa imajo postopke za spremljanje ustreznosti zavarovanja.“;

(104)v členu 210 se doda naslednji pododstavek:

„Kadar splošni dogovori o jamstvu ali druge oblike spremenljivega zavarovanja posojilni instituciji zagotavljajo registrirano terjatev do sredstev družbe in če ta terjatev vsebuje tako sredstva, ki niso primerna za zavarovanje s premoženjem v skladu s pristopom IRB, kot sredstva, ki so primerna za zavarovanje s premoženjem v skladu s pristopom IRB, lahko institucija ta sredstva prizna kot primerno stvarno kreditno zavarovanje. V tem primeru je to priznanje pogojeno s sredstvi, ki izpolnjujejo zahteve za primernost zavarovanja s premoženjem v skladu s pristopom IRB, kot je določeno v tem poglavju.“;

(105)v členu 213 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Ob upoštevanju člena 214(1) se kreditno zavarovanje na podlagi jamstva ali kreditnega izvedenega finančnega instrumenta šteje za primerno osebno kreditno zavarovanje, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji:

(a)kreditno zavarovanje je neposredno;

(b)obseg kreditnega zavarovanja je jasno opredeljen in nesporen;

(c)pogodba o kreditnem zavarovanju ne vsebuje nikakršne klavzule, katere izpolnitev je izven neposrednega nadzora posojilne institucije, ki bi:

(i)dajalcu zavarovanja dovoljevala, da enostransko prekliče ali spremeni kreditno zavarovanje;

(ii)povečala dejanske stroške kreditnega zavarovanja zaradi poslabšanja kreditne kakovosti zavarovane izpostavljenosti,

(iii)lahko preprečila obveznost dajalca zavarovanja, da pravočasno plača v primeru, da prvotni dolžnik ne poravna zapadlih plačil, ali v primeru izteka pogodbe o zakupu (finančnem in operativnem) za namene priznavanja preostale vrednosti zakupljenega premoženja, zavarovane z jamstvom, v skladu s členoma 134(7) in 166(4);

(iv)lahko dajalcu kreditnega zavarovanja dovoljevala, da skrajša zapadlost kreditnega zavarovanja;

(d)pogodba o kreditnem zavarovanju je pravno učinkovita in izvršljiva v vseh jurisdikcijah, ki so relevantne ob sklenitvi kreditne pogodbe.

Za namene točke (c) klavzula v pogodbi o kreditnem zavarovanju, ki določa, da pomanjkljiv skrbni pregled ali goljufija posojilne institucije razveljavi ali zmanjša obseg jamstva, ki ga ponuja dajalec jamstva, ne izključuje možnosti, da je to kreditno zavarovanje primerno. Za pogodbo o kreditnem zavarovanju, ki jo je mogoče v primeru goljufije dolžnika preklicati ali pri kateri se obseg kreditnega zavarovanja lahko zmanjša, se smatra, da ne izpolnjuje navedenih zahtev.

Za namene točke (c) lahko dajalec zavarovanja izvede enkratno pavšalno plačilo vseh zapadlih denarnih zneskov, dolgovanih na podlagi terjatve, ali prevzame prihodnje plačilne obveznosti dolžnika, krite s pogodbo o kreditnem zavarovanju.“;

(106)člen 215 se spremeni:

(a)odstavek 1 se spremeni:

(i)točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) ob nastopu kršitve ali neplačila dolžnika ima posojilna institucija pravico, da od dajalca jamstva pravočasno zahteva vse zapadle denarne zneske iz naslova terjatve, v zvezi s katero je zagotovljeno zavarovanje.“;

(ii)dodata se naslednja pododstavka:

„Plačilo s strani dajalca jamstva ni pogojeno s tem, da mora posojilna institucija najprej terjati dolžnika.

V primeru osebnih kreditnih zavarovanj, ki krijejo stanovanjska hipotekarna posojila, je treba zahteve iz člena 213(1), točka (c)(iii), in prvega pododstavka te točke izpolniti šele v obdobju 24 mesecev.“;

(b)odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. V primeru jamstev, zagotovljenih v okviru vzajemnih jamstvenih shem, ali jamstev, ki jih zagotovijo ali za njih posredno jamčijo subjekti iz člena 214(2), se šteje, da so zahteve iz odstavka 1, točka (a), tega člena in člena 213(1), točka (c)(iii), izpolnjene, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)v primeru neplačila dolžnika ali v primeru, da prvotni dolžnik ne izvede zapadlih plačil, ima posojilna institucija pravico, da od dajalca jamstva pravočasno pridobi začasno plačilo, ki izpolnjuje oba naslednja pogoja:

(i)začasno plačilo predstavlja zanesljivo oceno zneska izgube, ki bi jo verjetno utrpela posojilna institucija, vključno z izgubami zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezan poravnati;

(ii)začasno plačilo je sorazmerno z jamstvenim kritjem;

(b)posojilna institucija lahko pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da učinki jamstva, ki krijejo tudi izgube zaradi neplačila obresti in drugih vrst plačil, ki jih je kreditojemalec obvezan poravnati, upravičujejo takšno obravnavo.“;

(107)v členu 216 se vstavi naslednji odstavek 3:

„3. Z odstopanjem od odstavka 1 za izpostavljenost do podjetij, krito s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, v pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih ni treba opredeliti kreditnega dogodka iz točke (a)(iii) navedenega odstavka, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)za spremembo zapadlosti, glavnice, kupona, valute ali nadrejenosti osnovne izpostavljenosti do podjetij je potrebno 100-odstotno soglasje;

(b)pravni sedež, kjer se ureja izpostavljenost do podjetij, ima dobro uveljavljen zakon o stečaju, ki družbi omogoča reorganizacijo in prestrukturiranje ter zagotavlja urejeno poravnavo terjatev upnikov.

Če pogoji iz točk (a) in (b) niso izpolnjeni, je lahko kreditno zavarovanje kljub temu primerno ob upoštevanju zmanjšanja vrednosti, kot je določeno v členu 233(2).“;

(108)člen 217 se črta;

(109)člen 219 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 219
Bilančni pobot

Posojila posojilni instituciji in vloge pri njej, za katere velja bilančni pobot, ta institucija za namene izračunavanja učinkov stvarnega kreditnega zavarovanja za navedena posojila in vloge posojilne institucije, za katere velja pogodba o bilančnem pobotu, obravnava kot zavarovanje z denarnimi sredstvi.“;

(110)člen 220 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim:

„Uporaba pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost za okvirne pogodbe o pobotu“;

(b)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije pri izračunu ‚popolnoma prilagojene vrednosti izpostavljenosti‘ (E*) za izpostavljenosti, za katere velja primerna okvirna pogodba o pobotu, ki krije posle financiranja z vrednostnimi papirji ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, izračunajo prilagoditve za nestanovitnost, ki jih morajo uporabiti z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v členih 223do 227 za razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem.“;

(c)v odstavku 2 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) uporabijo vrednost prilagoditve za nestanovitnost ali, kjer je ustrezno, absolutno vrednost prilagoditve za nestanovitnost, ki je ustrezna za določeno skupino vrednostnih papirjev ali za določeno vrsto blaga, za absolutno vrednost pozitivne ali negativne neto pozicije v vrednostnih papirjih v tej skupini vrednostnih papirjev ali za blago iz te vrste blaga;“;

(d)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Institucije izračunajo E* v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer:

i    = indeks, ki označuje vse ločene pozicije v vrednostnih papirjih, blagu ali denarnih sredstvih v skladu s pogodbo, ki so posojene, prodane s pogodbo o ponovnem odkupu ali jih institucija da nasprotni stranki;

j    = indeks, ki označuje vse ločene pozicije v vrednostnih papirjih, blagu ali denarnih sredstvih v skladu s pogodbo, ki so izposojene, kupljene s pogodbo o ponovni prodaji ali jih institucija ima;

k    = indeks, ki označuje vse ločene valute, v katerih so denominirani vrednostni papirji, blago ali denarne pozicije v skladu s pogodbo;

   = vrednost izpostavljenosti dane pozicije v vrednostnem papirju, blagu ali denarnih sredstvih i, ki je posojena, prodana s pogodbo o ponovnem odkupu ali dana nasprotni stranki v skladu s pogodbo, ki bi se uporabljala, če ne bi bilo kreditnega zavarovanja, kadar institucije zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo v skladu s poglavjem 2 ali poglavjem 3, kot je ustrezno;

   = vrednost dane pozicije v vrednostnih papirjih, blagu ali denarnih sredstvih j, ki je izposojena, kupljena s pogodbo o ponovni prodaji ali jo institucija ima v skladu s pogodbo;

   = neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani valuti k, razen v valuti poravnave pogodbe, kot se izračuna v skladu z odstavkom 2, točka (b);

   = prilagoditev za nestanovitnost iz naslova valutnega tveganja za valuto k;

   = neto izpostavljenost pogodbe, izračunana na naslednji način:

pri čemer:

l    = indeks, ki označuje vse ločene skupine istih vrednostnih papirjev in vse različne vrste istega blaga v skladu s pogodbo;

= neto pozicija (pozitivna ali negativna) v dani skupini vrednostnih papirjev l ali dani vrsti blaga l v skladu s pogodbo, izračunana v skladu z odstavkom 2, točka (a);

= prilagoditev za nestanovitnost, ki je ustrezna za dano skupino vrednostnih papirjev l ali dano vrsto blaga l, določena v skladu z odstavkom 2, točka (c). Predznak se določi na naslednji način:

(a)pozitiven predznak, kadar je skupina vrednostnih papirjev l posojena, prodana s pogodbo o ponovnem odkupu ali sklenjena na podoben način kot pogodba o posoji vrednostnih papirjev ali pogodba o začasni prodaji;

(b)negativen predznak, kadar je skupina vrednostnih papirjev l izposojena, kupljena s pogodbo o ponovni prodaji ali sklenjena na podoben način kot pogodba o izposoji vrednostnih papirjev ali pogodba o začasnem odkupu;

N    = celotno število vseh ločenih skupin istih vrednostnih papirjev in različnih vrst istega blaga v skladu s pogodbo; za namene tega izračuna se tiste skupine in vrste , za katere je manj kot , ne štejejo;

   = bruto izpostavljenost pogodbe, izračunana na naslednji način:

.“;

(111)člen 221 se spremeni:

(a)odstavki 1, 2 in 3 se nadomestijo z naslednjim:

„1. Za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za posle financiranja z vrednostnimi papirji ali druge posle z instrumenti kapitalskega trga, razen poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, zajetih v primerni okvirni pogodbi o pobotu, ki izpolnjuje zahteve iz poglavja 6, oddelek 7, lahko institucija izračuna popolnoma prilagojeno vrednost izpostavljenosti (E*) pogodbe z uporabo pristopa notranjih modelov, če institucija izpolnjuje pogoje iz odstavka 2.

2. Institucija lahko uporabi pristop notranjih modelov, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)institucija uporablja ta pristop samo za izpostavljenosti, za katere se zneski tveganju prilagojenih izpostavljenosti izračunajo v skladu s pristopom IRB iz poglavja 3;

(b)instituciji so njeni pristojni organi odobrili dovoljenje za uporabo tega pristopa.

3. Institucija, ki uporablja pristop notranjih modelov, to stori za vse nasprotne stranke in vrednostne papirje, razen za nebistvene portfelje, za katere lahko uporabi pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost iz člena 220.“;

(b)odstavek 8 se črta;

(112)člen 223 se spremeni:

(a)v odstavku 4 se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b) za zunajbilančne postavke, ki niso izvedeni finančni instrumenti, obravnavani v skladu s pristopom IRB, institucije izračunajo svoje vrednosti izpostavljenosti z uporabo kreditnega konverzijskega faktorja v višini 100 % namesto SA-CCF ali IRB-CCF iz člena 166, odstavki 8, 8a in 8b.“;

(b)odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Institucije izračunajo prilagoditve za nestanovitnost z uporabo pristopa nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost iz člena 224 do 227.“;

(113)v členu 224, odstavek 1, se razpredelnice 1 do 4 nadomestijo z naslednjim:

„Razpredelnica 1

Razpredelnica 2

Razpredelnica 3

Druge vrste zavarovanja s premoženjem ali izpostavljenosti

Razpredelnica 4

Prilagoditev za nestanovitnost za valutno neusklajenost (Hfx)

“;

(114)člen 225 se črta;

(115)člen 226 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 226
Povečanje prilagoditev za nestanovitnost v okviru razvite metode za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem

Prilagoditve za nestanovitnost iz člena 224 so prilagoditve za nestanovitnost, ki jih uporablja institucija v primeru dnevnega prevrednotenja. Če je pogostnost prevrednotenja manjša kot enkrat dnevno, institucije uporabijo večje prilagoditve za nestanovitnost. Izračunajo jih tako, da se prilagoditve za nestanovitnost na podlagi dnevnega prevrednotenja povečajo z uporabo naslednje formule kvadratnega korena časa:

pri čemer:

H = prilagoditev za nestanovitnost, ki se uporabi;

= prilagoditev za nestanovitnost v primeru dnevnega prevrednotenja;

= dejansko število delovnih dni med prevrednotenji;

= obdobje unovčenja za zadevno vrsto posla.“;

(116)v členu 227 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije, ki uporabljajo pristop nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost iz člena 224, lahko za repo posle in posle posoje ali izposoje vrednostnih papirjev uporabijo prilagoditev za nestanovitnost v višini 0 % namesto prilagoditev za nestanovitnost, izračunanih v skladu s členi 224 do 226, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 2, točke (a) do (h). Institucije, ki uporabljajo pristop notranjih modelov iz člena 221 obravnave iz tega člena ne uporabljajo.“;

(117)člen 228 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim:

„Izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem za izpostavljenosti po standardiziranem pristopu“;

(b)odstavek 2 se črta;

(118)člen 229 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim:

„Načela vrednotenja za primerno zavarovanje s premoženjem razen finančnega zavarovanja“;

(b)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Vrednotenje nepremičnin izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a)vrednost se oceni neodvisno od postopka institucije za pridobitev hipoteke, obdelavo posojil in odločanje o posojilu s strani neodvisnega cenilca, ki ima potrebne kvalifikacije, sposobnosti in izkušnje za izvedbo vrednotenja;

(b)vrednost se oceni na podlagi preudarno konservativnih meril vrednotenja, ki izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(i)vrednost ne vključuje pričakovanj o zvišanju cen;

(ii)vrednost se prilagodi, da se upošteva možnost, da bi bila trenutna tržna cena znatno nad vrednostjo, ki bi bila vzdržna v času trajanja posojila;

(c)vrednost ni višja od tržne vrednosti nepremičnine, če je takšno tržno vrednost mogoče določiti.

Vrednost zavarovanja s premoženjem odraža rezultate spremljanja, ki se zahteva v skladu s členom 208(3), in upošteva kakršne koli predhodne terjatve iz naslova lastništva nepremičnine.“;

(119)člen 230 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 230
Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za izpostavljenosti s primernim stvarnim kreditnim zavarovanjem v skladu s pristopom IRB

1. V okviru pristopa IRB institucije, razen za izpostavljenosti, ki spadajo na področje uporabe člena 220, uporabijo efektivno LGD (LGD*) kot LGD za namene poglavja 3 za priznanje stvarnega kreditnega zavarovanja, primernega v skladu s tem poglavjem. Institucije izračunajo LGD*, kakor sledi:

pri čemer:

E    = vrednost izpostavljenosti pred upoštevanjem učinka stvarnega kreditnega zavarovanja. Za izpostavljenost, zavarovano z zavarovanjem s finančnim premoženjem, ki je primerno v skladu s tem poglavjem, se ta znesek izračuna v skladu s členom 223(3). V primeru posojenih ali danih vrednostnih papirjev je ta znesek enak posojenim ali posojenim ali predloženim vrednostnim papirjem. Za posojene ali dane vrednostne papirje se vrednost izpostavljenosti poveča z uporabo prilagoditve za nestanovitnost (HE) v skladu s členi 223 do 227;

ES    = trenutna vrednost stvarnega kreditnega zavarovanja, prejetega po uporabi prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporablja za to vrsto stvarnega kreditnega zavarovanja (HC), in uporabi prilagoditve za nestanovitnost za valutne neusklajenosti (Hfx) med izpostavljenostjo in stvarnim kreditnim zavarovanjem v skladu z odstavkoma 2 in 2a. ES se navzgor omeji pri naslednji vrednosti: E·(1+HE);

EU    = E·(1+HE) – ES;

LGDU = veljavna LGD za nezavarovano izpostavljenost, kot je določeno v členu 161(1);

LGDS = veljavna LGD za izpostavljenosti, zavarovane z vrsto primernega stvarnega kreditnega zavarovanja, ki se uporablja v poslu, kot je določeno v odstavku 2, razpredelnica 2aaa.

2. V razpredelnici 2aaa so določene vrednosti LGDS in Hc, ki se uporabljajo v formuli iz odstavka 1.

Razpredelnica 2aaa

2a. Kadar je primerno stvarno kreditno zavarovanje denominirano v valuti, ki ni valuta izpostavljenosti, je prilagoditev za nestanovitnost za valutno neusklajenost (Hfx) enaka tisti, ki se uporablja v skladu s členi 224 do 227.

3. Institucije lahko namesto obravnave iz odstavkov 1 in 2 ter v skladu s členom 124(7) uporabljajo utež tveganja 50 % za del izpostavljenosti, ki je znotraj meja, določenih v členu 125(1), točka (a), in členu 126(1), točka (a), polno zavarovan s stanovanjsko ali poslovno nepremičnino, ki se nahaja na ozemlju države članice, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 199, odstavek 3 ali 4.

4. Institucije za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub za izpostavljenosti na podlagi pristopa IRB, ki spadajo na področje uporabe člena 220, uporabijo E* v skladu s členom 220(4) in uporabijo LGD za nezavarovane izpostavljenosti, kot je določeno v členu 161(1), točke (a), (aa) in (b).“;

(120)člen 231 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 231
Izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v primeru skupin primernih stvarnih kreditnih zavarovanj za izpostavljenost v skladu s pristopom IRB

Institucije, ki so pridobile več vrst stvarnega kreditnega zavarovanja, lahko za izpostavljenosti, obravnavane v skladu s pristopom IRB, postopno uporabijo formulo iz člena 230 za vsako posamezno vrsto zavarovanja s premoženjem. V ta namen navedene institucije po vsakem koraku priznanja posamezne vrste stvarnega kreditnega zavarovanja zmanjšajo preostalo vrednost nezavarovane izpostavljenosti (EU) s prilagojeno vrednostjo zavarovanja s premoženjem, (ES), priznanega v tem koraku. V skladu s členom 230(1) se skupna (ES) po vseh vrstah stvarnega kreditnega zavarovanja omeji na vrednost E·(1+HE), kar privede do naslednje formule:

pri čemer:

LGDS,i =    LGD, ki se uporablja za stvarno kreditno zavarovanje i, kot je določeno v členu 230(2);

ES,i =    trenutna vrednost stvarnega kreditnega zavarovanja i, prejetega po uporabi prilagoditve za nestanovitnost, ki se uporablja za vrsto stvarnega kreditnega zavarovanja (Hc) v skladu s členom 230(2).“;

(121)v členu 232 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Če so izpolnjeni pogoji iz člena 212(1), se lahko bančne vloge ali denarju podobni instrumenti, ki so pri tretji instituciji na podlagi neskrbniške pogodbene osnove in so zastavljeni posojilni instituciji, obravnava kot jamstvo, ki ga zagotovi tretja institucija.“;

(122)v členu 233 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Institucije pri prilagoditvah za nestanovitnost zaradi morebitne valutne neusklajenosti upoštevajo obdobje unovčenja 10 delovnih dni z dnevnim prevrednotenjem ter take prilagoditve izračunajo na podlagi nadzorniških prilagoditev za nestanovitnost, kakor je določeno v členu 224. Institucije povečajo prilagoditve za nestanovitnost v skladu s členom 226.“;

(123)člen 235 se spremeni:

(a)naslov se spremeni:

   „Izračunavanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu s pristopom substitucije, kadar je zajamčena izpostavljenost v skladu s standardiziranim pristopom“;

(b)odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije za namene člena 113(3) izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti z osebnim kreditnim zavarovanjem, za katere te institucije uporabljajo standardizirani pristop, ne glede na obravnavo primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, v skladu z naslednjo formulo:

max{0, E – GA} · r + GA · g

pri čemer:

E    = vrednost izpostavljenosti, izračunana v skladu s členom 111. V ta namen je vrednost izpostavljenosti zunajbilančne postavke iz Priloge I, namesto vrednosti izpostavljenosti iz člena 111(1), 100 % vrednosti take izpostavljenosti;

GA =    vrednost zavarovanja pred kreditnim tveganjem, izračunana v skladu s členom 233(3) (G*) in dodatno prilagojena za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v oddelku 5;

r =    utež tveganja za izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v poglavju 2;

g =    utež tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kakor je določeno v poglavju 2.“;

(c)odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Institucije lahko ugodnejšo obravnavo iz člena 114, odstavka 4 in 7, razširijo na izpostavljenosti ali dele izpostavljenosti, za katere jamčijo enote centralne ravni države ali centralne banke, kot da bi bile te izpostavljenosti neposredne izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralne banke, če so za takšne neposredne izpostavljenosti izpolnjeni pogoji iz člena 114, odstavek 4 ali 7, kot je ustrezno.“;

(124)vstavi se naslednji člen 235a:

„Člen 235a
Izračun tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovanih izgub v skladu s pristopom substitucije, kadar se zajamčena izpostavljenost obravnava v skladu s pristopom IRB in se primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja obravnavajo v skladu s standardiziranim pristopom

1. Za izpostavljenosti z osebnim kreditnim zavarovanjem, za katere institucija uporablja pristop IRB iz poglavja 3, in kadar se primerljive neposredne izpostavljenosti do dajalca zavarovanja obravnavajo v skladu s standardiziranim pristopom, institucije izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti v skladu z naslednjo formulo:

max{0, E – GA} · r + GA · g

pri čemer:

E    = vrednost izpostavljenosti, določena v skladu s poglavjem 3, oddelek 5. V ta namen institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti za zunajbilančne postavke, ki niso izvedeni finančni instrumenti, obravnavani v skladu s pristopom IRB, z uporabo CCF v višini 100 % namesto SC-CCF ali IRB-CCF iz člena 166, odstavki 8, 8a in 8b;

GA    = znesek zavarovanja pred kreditnim tveganjem, izračunan v skladu s členom 233(3) (G*) in dodatno prilagojen za neusklajenost zapadlosti, kakor je določeno v poglavju 3, oddelek 5;

r    = utež tveganja za izpostavljenosti do dolžnika, kakor je določeno v poglavju 3;

g    = utež tveganja za izpostavljenosti do dajalca zavarovanja, kot je določeno v poglavju 2.

2. Če je zavarovani znesek (GA) nižji od vrednosti izpostavljenosti (E), lahko institucije uporabijo formulo iz odstavka 1 samo, kadar sta zavarovani in nezavarovani delež izpostavljenosti enakovredna.

3. Institucije lahko ugodnejšo obravnavo iz člena 114, odstavka 4 in 7, razširijo na izpostavljenosti ali dele izpostavljenosti, za katere jamčijo enote centralne ravni države ali centralne banke, kot da bi bile te izpostavljenosti neposredne izpostavljenosti do enot centralne ravni države ali centralne banke, pod pogojem, da so za takšne neposredne izpostavljenosti izpolnjeni pogoji iz člena 114, odstavka 4 in 7, kot je ustrezno.

4. Znesek pričakovane izgube za kriti delež vrednosti izpostavljenosti je enak nič.

5. Za vse nekrite deleže vrednosti izpostavljenosti (E) institucija uporabi utež tveganja in pričakovano izgubo, ki ustrezata osnovni izpostavljenosti. Za izračun iz člena 159 institucije nekritemu deležu vrednosti izpostavljenosti dodelijo vse splošne ali posebne popravke zaradi kreditnega tveganja ali dodatne prilagoditve vrednosti v skladu s členom 34, ki se nanašajo na postavke iz netrgovalne knjige institucije ali druga zmanjšanja kapitala v zvezi z izpostavljenostjo.“;

(125)člen 236 se spremeni:

(a)naslov se nadomesti z naslednjim: